Jedro

Pri tožniku do dokončnosti izpodbijane upravne odločbe ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 20. 2. 2013 in št. ... z dne 30. 5. 2013, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 22. 4. 2009 dalje s pravico do invalidske pokojnine od 22. 4. 2009 dalje, da je toženec dolžan odmeriti invalidsko pokojnino ter tožniku izplačati zapadle zneske invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 20. 2. 2013 in št. ... z dne 30. 5. 2013, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti od 22. 4. 2009 dalje s pravico do invalidske pokojnine, da je toženec dolžan odmeriti invalidsko pokojnino ter tožniku izplačati zapadle zneske invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sklenilo je, da se stroški zastopanja po odvetniku krijejo iz proračuna in da tožnik krije potne stroške sam.

2. Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje tožnik po pooblaščencu.

Sodišču prve stopnje očita, da ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je odločilo protispisno v zvezi z nevrološkimi izpadi epilepsije. Izpostavlja, da se napadi pojavljajo večinoma podnevi, samo enkrat ponoči, kar izhaja tudi iz medicinske dokumentacije, na primer z dne 13. 8. 2014 in z dne 1. 11. 2014, zato je odločilno dejstvo, da ima napade ponoči, ugotovljeno zmotno. Prav to po njegovem pomeni spremembo invalidnosti iz III. v I. kategorijo. Zaradi rednih nevroloških izpadov je pridobitno nesposoben, kar opravičujejo tudi degenerativne in ishemične lezije v možganih. S tem v zvezi sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo kršitvi po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ne strinja se s tem, da se stanje ugotavlja do dne 30. 5. 2013. Smisel osebnega pregleda, ki sta ga opravila izvedenca in novih izvidov je namreč v pravilni ugotovitvi dejanskega stanja na dan pregleda. Izvedenski organ toženca dne 16. 5. 2013 ni opravil osebnega pregleda in tudi ne povzema ključnega dejstva, kdaj se epileptični napadi dogajajo, kar bistveno vpliva na epileptične kavtele in omejitve delazmožnosti. Ker se napadi dogajajo podnevi, bi morala biti tudi čez dan določena ustrezna omejitev in ocena preostale delovne zmožnosti.

Opozarja, da izvedenski organ v skupnem izvedenskem mnenju ugotavlja, da je pri njem od 12. 8. 2008 dalje podana zaradi bolezni 50 % delazmožnost in zaradi poškodbe pri delu nadaljnjih 50 %, sodišče pa ugotavlja, da je vzrok invalidnosti bolezen 50 % in poškodba izven dela 50 %, razlogi za takšno odločitev pa niso pojasnjeni. S tem je podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Nadalje izpostavlja, da niti sodišče prve stopnje niti izvedenec ne pojasni, katera poškodba je v vzročni zvezi, s katerim odstotkom ugotovljene invalidnosti oziroma, kolikšna je skupna invalidnost in kolikšna je preostala delovna zmožnost, kar predstavlja kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba je v odločilnih razlogih nerazumljiva in se je ne da preizkusiti, saj ima pomanjkljivosti, na podlagi katerih ni mogoče ugotoviti vzročne povezave med poškodbami in med stopnjo ugotovljene invalidnosti in preostale delovne zmožnosti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi ni zavzelo jasnega stališča glede njegove preostale delovne zmožnosti v smislu 61. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Vztraja, da je pri njem podana najmanj II. kategorija invalidnosti, ki je podana, če je zavarovančeva delazmožnost zmanjšanja za 50 % ali več, kar izvedenca nedvomno ugotavljata za vsako poškodbo posebej.

Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe in predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

5. Nobeden izmed več pritožbenih očitkov, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zagrešilo (več) kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, prav tako je sodbo mogoče preizkusiti.

6. Tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katera poškodba je v vzročni zvezi, s katerim odstotkom ugotovljene invalidnosti, oziroma kolikšna je skupna invalidnost in kolikšna je preostala delovna zmožnost, kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa bistvena dejstva za odločitev v tej zadevi, in sicer da je pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti od dne 12. 8. 2008 dalje, še nadalje podana invalidnost III. kategorije in je še nadalje zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z določenimi razbremenitvami pri delu.

7. Prav tako v zvezi z očitano kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je kljub ugotovitvam izvedenskega organa v izvedenskem mnenju z dne 26. 2. 2015, da je pri tožniku invalidnost v 50 % podana kot posledica bolezni in v 50 % kot posledica poškodbe pri delu, kot vzrok invalidnosti opredelilo 50 % bolezen in 50 % poškodbo izven dela. Vzrok invalidnosti je bil v izvedenskem mnenju z dne 26. 2. 2015 sicer delno opredeljen kot posledica poškodbe pri delu, vendar sta oba člana izvedenskega organa pri podaji ustnega izvedenskega mnenja dne 14. 5. 2015 poudarila, da gre pri tožniku za 50 % bolezen in 50 % poškodbo izven dela, kar je v izpodbijani sodbi tudi korektno pojasnjeno(1).

8. S pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je odločilo protispisno v zvezi z nevrološkimi izpadi epilepsije oziroma v zvezi s tem, kdaj se le-ti pojavljajo, kar naj bi po mnenju tožnika prav tako predstavljalo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, poleg tega pa tudi kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tožnik v bistvu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa samo po sebi ne pomeni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

9. Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe z dne 30. 5. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 20. 2. 2013 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri tožniku do dne 30. 5. 2013 prišlo do takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi opravičevalo pridobitev novih pravic na podlagi invalidnosti, oziroma ali je podano takšno stanje, da izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Tožnik je namreč invalid III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni in poškodbe izven dela (50 % - 50 %) od 12. 8. 2008 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, kjer opravlja lažje fizično delo, kjer ne dela v prisilnih položajih vratne in ledvene hrbtenice, brez rokovanja z bremeni nad 10 kg, ne na višini, ne pri delih, kjer bi lahko v primeru izgube zavesti poškodoval sebe ali druge, ne v nočni izmeni, kjer zračna onesnaženja ne presegajo ravni dovoljenih koncentracij s polnim delovnim časom.(2)

10. Pravico do invalidske pokojnine pridobi po prvi alineji prvega odstavka 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki se v tem postopku uporablja glede na določilo 390. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 - v nadaljevanju: ZPIZ-2), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Pod pogoji iz 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi invalid II. kategorije.

Invalidnost I. kategorije je skladno s prvo alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija invalidnosti je podana, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več (druga alineja 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1). Takšno dejansko stanje pa v obravnavani zadevi ni podano.

11. Toženec je tudi po presoji pritožbenega sodišča zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Invalidska komisija I. stopnje je namreč ocenila, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu, saj je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično delo, kjer ne dela v prisilnih položajih vratne in ledvene hrbtenice, brez rokovanja z bremeni nad 10 kg, ne na višini, ne pri delih, ker bi lahko v primeru izgube zavesti poškodoval sebe ali druge, ne v nočni izmeni, kjer zračna onesnaženja ne presegajo ravni dovoljenih koncentracij. Z dokončno odločbo z dne 30. 5. 2013 je bila zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločbo z dne 20. 2. 2013. Invalidska komisija II. stopnje je namreč podala povsem enako oceno tožnikove delovne zmožnosti kot invalidska komisija I. stopnje.

12. Sodišče prve stopnje je v zvezi s spornim vprašanjem, torej ali je pri tožniku prišlo do stanja, ki bi spremenilo že ugotovljeno invalidnost, pridobilo izvedensko mnenje izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. fakultete, Univerze v B., v katerem sta sodelovala specialist ortoped prof. dr. C.C. in doc. dr. D.D.. Izvedenski organ v pisnem izvedenskem mnenju z dne 26. 2. 2015 ni ugotovil višje kategorije invalidnosti, temveč je soglašal z oceno invalidskih komisij, da je tožnik v polnem delovnem času še zmožen za delo z določenimi omejitvami. Specialist ortoped je pojasnil, da gre pri tožniku za degenerativne spremembe aksialnega skeleta in večjih sklepov, pri čemer je prisotna nekoliko omejena gibljivost. Menil je, da je z ortopedskega vidika indicirano lažje delo v polnem delovnem času z omejitvami, kot jih je že določila invalidska komisija. Tudi specialistka nevrologinja je menila, da je pri tožniku, pri katerem gre za simptomatsko epilepsijo, ocena invalidske komisije, da je zmožen za delo z omejitvami, primerna. Pri tem je obrazložila, da je število napadov že vrsto let podobno in se ne spreminja kljub temu, da tožnik v zadnjem času ne prejema protiepileptične terapije, ker ne prenaša zdravil. 13. Oba člana izvedenskega organa sta na tožnikove pripombe podala še ustno mnenje na glavni obravnavi dne 14. 5. 2015. Specialist ortoped je vztrajal, da je pri tožniku upoštevaje tudi podobne primere, podana III. kategorija invalidnosti z razbremenitvami pri delu. Tudi specialistka nevrologija je vztrajala, da je tožnik zmožen za delo z omejitvam. Pri tem je izrecno poudarila, da delazmožnost pri tožniku ni zmanjšana za več kot 50 % in tudi ne popolnoma izgubljena.

14. Takšno oceno tožnikove delazmožnosti je izvedenski organ podal na podlagi osebnega pregleda tožnika in razpoložljive medicinske dokumentacije, ki kaže stanje do dokončnosti izpodbijane odločbe, to je do 30. 5. 2013. Obseg presoje dokončnega upravnega akta je namreč v materialnem in procesnem smislu vezan in tudi omejen na dejansko stanje do izdaje dokončne odločbe toženca. Izpodbijani odločbi lahko temeljita le na zdravstveni dokumentaciji, dostopni oziroma znani v času njune izdaje. Kasnejša zdravstvena dokumentacija na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb ne more vplivati. Ker pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo in jih tudi ni mogoče odvzeti (5. člen ZPIZ-1), lahko tožnik na podlagi nove medicinske dokumentacije kadarkoli zahteva (ponovno) odločanje o pravici do priznanja nove invalidnosti zaradi spremenjenega zdravstvenega stanja, ki vpliva na njegovo delovno zmožnost. Takšna je ustaljena sodna praksa.(3) Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno upoštevati tudi medicinsko dokumentacijo, izdano po 30. 5. 2013. S tem v zvezi se neutemeljeno sklicuje na izvide z dne 13. 8. 2014 in z dne 1. 11. 2014, iz katerih naj bi izhajalo, da do epileptičnih napadov prihaja tudi podnevi. Specialistka nevrologinja je namreč opravila tudi osebni pregled tožnika, ki je v anamnezi sam navajal, da ima napade največkrat ponoči. Zato je zaključila, da lahko opravlja delo z vsemi protiepileptičnimi kavtelami. Prav zaradi epileptičnih napadov so tožniku priznane razbremenitve pri delu, da ne sme delati ponoči, ne na višini in pri delih, kjer bi lahko v primeru izgube zavesti poškodoval sebe ali druge.

15. Mnenje izvedenskega organa je sodišče prve stopnje sprejelo kot podlago za zavrnitev tožbenega zahtevka in tudi po stališču pritožbenega sodišča kot prepričljivo, strokovno in skladno z medicinsko dokumentacijo predstavlja dovolj popolno in objektivizirano podlago za zaključek, da pri tožniku do dne 30. 5. 2013 ni prišlo do tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi bila njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ali da bi bila le-ta popolnoma izgubljena. Tožnik je še zmožen s polnim delovnim časom opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s priznanimi omejitvami. Takšno stanje pa ustreza preostali delovni zmožnosti iz 1. alineje 1. odstavka 61. člena ZPIZ-1, ki je podana, če zavarovanec lahko dela s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti, in se ugotavlja pri invalidnosti III. (in II.) kategorije.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo tako glede primarnega kot podrednega tožbenega zahtevka.

17. Upoštevajoč 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnik krije stroške pritožbe sam. Njegov predlog za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo je brezpredmeten, saj se v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj sodne takse glede na 71. člen ZDSS-1 sploh ne plačujejo.

(1) 2. odstavek 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe

(2) Dokončna odločba toženca z dne 22. 4. 2008 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 24. 11. 2008, potrjena s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI Ps 1335/2009 z dne 11. 5. 2011. (3) Na primer tudi v sodbi VSRS, opr. št. VIII Ips 82/2014 z dne 16. 6. 2014.