Jedro

Tožeča stranka ni bila pred izdajo odločbe organa prve stopnje, kar izhaja iz upravnih spisov, seznanjena z dejstvi in okoliščinami, na katere se opira odločba.

Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo napačno ocenjuje, da s tem, ko naj tožeča stranka pred izdajo ne bi bila seznanjena z dejstvi in okoliščinami, v konkretnem postopku ni prišlo do takšnih kršitev postopka, zaradi česar bi bilo treba odpraviti njeno odločbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 682/2001-12 z dne 11.9.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odločbo tožene stranke z dne 8.3.2001, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote K. z dne 30.4.1999, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da za jugoslovanske državljane niso šteli: J.P., roj. 29.7.1903 na B. pri K., J.P., roj. 2.6.1901 v S.v., in B.Ž., roj. 17.10.1874 v T., in sicer na dan 28.8.1945 po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 39. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) in 1. in 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu DFJ, ki je začel veljati dne 28.8.1945 in je bil kasneje večkrat spremenjen in dopolnjen (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 105/48, v nadaljevanju ZDrž). Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz odločbe upravnega organa prve stopnje, kar potrjujejo tudi upravni spisi, izhaja, da so bile navedene tri osebe na dan 6.4.1941 domovinsko pristojne v Občini K., da so bile vpisane v seznam optantov za nemški Reich, da so bile 24.11.1941 odseljene v Nemčijo in da so se stalno naselile v Nemčiji v smislu italijansko - nemškega sporazuma glede preselitve tujerodnih Nemcev, ki prebivajo v Ljubljanski pokrajini. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožena stranka odločala o tožničini pritožbi v času, ko je bila že objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 (Uradni list RS, št. 23/97). Tožena stranka je v svoji izpodbijani odločbi prezrla, da tožnica v upravnem postopku zaradi napačne razlage 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni imela možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti svojih pravnih prednikov. V navedeni odločbi je Ustavno sodišče Republike Slovenije sprejelo stališče, da je treba določbo 3. odstavka 63. člena ZDen razlagati kot domnevo, zoper katero je mogoč in dovoljen nasproten dokaz in je tako stranki dovoljeno dokazovanje lojalnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje pa v upravnem postopku pred organom prve stopnje tožnici ni bila dana možnost dokazovati, da dejstvo, katerega obstoj zakon domneva (to je nelojalnost), ne obstaja.

Domneva nelojalnosti je tako izpodbojna in je breme dokazovanja na strani tožnice, to je tistega, ki zatrjuje, da dejstvo (domneva nelojalnosti) ne obstaja. To svoje stališče je Ustavno sodišče Republike Slovenije potrdilo v svojih kasnejših odločbah npr.: opr. št. Up 641/2001 in Up 299/2001 (obe Uradni list RS, št. 7/2002).

V ponovljenem postopku bo tožnica imela možnost dokazovati, da nelojalnost njenih prednikov ni obstajala. Upravni organ bo moral, ob upoštevanju vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, oceniti uspeh celotnega postopka (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku - Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002). Pri dokazovanju lojalnosti pa bo tožnica uspešna le, če bo glede vsakega izmed svojih prednikov dokazala obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti, oziroma če bo ponudila navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost. Upravni organ bo moral oceniti dokaze, ki jih bo tožnica v ponovljenem postopku morebiti še predlagala oziroma še predložila, te dokaze pa oceniti tudi v povezavi z že zbranimi dokazi. Pri tem pa bo moral slediti tudi načelu zaslišanja strank (8. člen ZUP/86) in dati tožnici možnost, da se pred izdajo odločbe v ponovnem postopku izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica že v pritožbi proti odločbi organa prve stopnje in v tožbi navaja, da so bile navedene osebe kot njeni pravni predniki Slovenci. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi organ prve stopnje postopal po 3. odstavku 143. člena ZUP/86. Uradna oseba, ki vodi postopek mora namreč dati stranki možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, na katere se mora opirati odločba. Organ prve stopnje v svoji odločbi sicer ugotavlja, da je bila tožnici dana možnost udeleževati se postopka in predlagati dokaze, vendar tožnica ni bila pred izdajo odločbe organa prve stopnje seznanjena o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v navedeni svoji odločbi sprejelo stališče, da mora stranka imeti možnost v upravnem postopku izpodbijati domnevo nelojalnosti in v ta namen predlagati dokaze, tožnici pa ta možnost ni bila dana v upravnem postopku.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi, ker je ugotovilo, da je dejansko stanje v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka ter je to vplivalo na zakonitost odločitve.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da kljub ugotovitvi sodišča, da tožnica pred izdajo odločbe organa prve stopnje ni bila seznanjena z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami, po njeni oceni ne gre za takšno kršitev pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba odpraviti njeno odločbo. Ker tožnica odsotnosti navedenih treh prednikov na dan 4.12.1948 in ugotovljeni nemški narodnosti imenovanih v pritožbi zoper odločbo prvostopenjskega organa ni oporekala in ker v pritožbi prav tako ni navedla nikakršnih konkretnih okoliščin, s katerimi bi izpodbijala domnevo o nelojalnosti oseb nemške narodnosti, tožena stranka ter upravni organ prve stopnje nista bistveno kršila določb ZUP. Glede na to, da je tožnica tista, ki mora sama izpodbiti zakonito domnevo o nelojalnosti, če se z njo ne strinja, pri čemer pa se ne more opirati le na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju oziroma navajati, da bi upravni organ moral dokazati nelojalnost osebi, za katero se ugotavlja državljanstvo, ter glede na to, da je imela tožnica možnost tudi v pritožbi navajati dejstva in dokaze, ki se nanašajo na morebitno lojalnost njenih prednikov, česar pa ni storila, tožena stranka ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje glede odprave izpodbijane odločbe preuranjena. Dejstvo je, da tožnica v pritožbi zoper prvostopno odločbo nemški narodnosti svojih pravnih prednikov in njihovi opciji za nemški Reich ni oporekala. Zato upravni organ prve stopnje v postopku ni bil dolžan ugotavljati zakoniti domnevi nasprotnega dejanskega stanja in tožnico posebej opozarjati, da ga lahko dokazuje. Dejstvo je tudi, da bi morala tožnica vsaj v pritožbi navesti konkretne okoliščine oziroma predložiti dokaze, s katerimi bi izpodbijala domnevo o nelojalnosti. Zato na podlagi vsega navedenega po njeni oceni nepravilnost, ki jo je navedlo sodišče prve stopnje, ne vpliva na zakonitost izpodbijanega akta. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja: Tožena stranka nima prav, ko navaja, da je imela možnost v pritožbi zoper prvostopno odločbo navajati dejstva in dokaze, ki se nanašajo na lojalnost njenih pravnih prednikov in da to ni storila. Nasprotno, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izrecno poudarja, da je že v pritožbi proti odločbi prve stopnje in v tožbi v konkretnem upravnem sporu izrecno navedla, da so bili vsi trije njeni pravni predniki Slovenci. Po njenem mnenju je sklicevanje na takšno okoliščino dovolj tehten razlog, da bi ji organ prve stopnje v smislu 143. člena ZUP/86 moral dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih, ki so bistvena za izdajo zakonite odločbe. Tega pa prvostopenjski upravni organ ni storil. Po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sprejetem v navedeni odločbi, je nesporno, da mora stranka imeti možnost v upravnem postopku izpodbijati domnevo nelojalnosti in v ta namen predlagati ustrezne dokaze. Res je, kot navaja tožena stranka, da je dokazno breme na njeni strani, vendar je upravni organ tisti, ki bi ji moral dati priložnost, da se dokazni postopek sploh odpre. Le na tej podlagi je lahko dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, kar je šele pravna podlaga za uporabo ustreznega pravnega predpisa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in temelji na zakonu.

Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v tej odločbi ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z Ustavo RS. Po presoji Ustavnega sodišča RS vsebuje določba 3. odstavka 63. člena ZDen zakonsko domnevo nelojalnosti (nelojalnost pa je bila po 2. odstavku 35. člena ZDrž eden od pogojev, ki je pomenil nezmožnost pridobiti državljanstvo FLRJ), vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnica že v pritožbi proti odločbi organa prve stopnje in v tožbi navaja, da so bili vsi trije pravni predniki Slovenci, kot tudi, da iz podatkov in listin v upravnih spisih ne izhaja, da bi organ prve stopnje postopal po 3. odstavku 143. člena ZUP/86, to je, da bi uradna oseba, ki je vodila postopek na prvi stopnji, dala tožnici možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, na katere se opira odločba. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da organ prve stopnje v svoji odločbi sicer ugotavlja, da je bila tožnici dana možnost udeleževati se postopka in predlagati dokaze, vendar tožnica ni bila pred izdajo odločbe organa prve stopnje, kar izhaja iz upravnih spisov, seznanjena z dejstvi in okoliščinami, na katere se opira odločba.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tako ravnanje v nasprotju z določbami 8. člena (načelo zaslišanja stranke) in 3. odstavka 143. člena ZUP/86, po katerem mora uradna oseba, ki vodi postopek, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh okoliščinah in dejstvih, na katere se opira odločba. Tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo zato napačno ocenjuje, da s tem, ko naj tožnica pred izdajo odločbe ne bi bila seznanjena z dejstvi in okoliščinami, v konkretnem postopku ni prišlo do takšnih kršitev postopka, zaradi česar bi bilo treba odpraviti njeno odločbo. Ta ocena je tudi v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije v njegovi odločbi z dne 20.3.1997, da mora stranka imeti možnost v upravnem postopku izpodbijati domnevo nelojalnosti in v ta namen predlagati dokaze, ter da je treba stranko seznaniti z dejstvi in okoliščinami, na katere se opira odločba. Sicer pa sama tožena stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo to šteje za kršitev pravil postopka, napačno pa ocenjuje, da zaradi te kršitve ne bi bilo treba odpraviti njene odločbe.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno na podlagi podatkov in listin v upravnih spisih ugotovilo, da tožnici navedena možnost v upravnem postopku ni bila dana. Ker tožena stranka te pomanjkljivosti v postopku pred prvostopnim upravnim organom z izpodbijano odločbo ni odpravila, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (73. člen ZUS).