Jedro

Toženi stranki, sta v spor vstopili namesto prvotne tožene stranke (delodajalca tožečih strank), zato sta pobotni ugovor lahko podali le v okviru terjatev, ki jih je imela prvotno tožena stranka, to je delodajalec do svojih delavcev. Po določbi 182. člena ZDR je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu dolžan to povrniti. Torej bi morala tožena stranka na podlagi te zakonske določbe v individualnem delovnem sporu dokazati obstoj odškodninske odgovornosti delavca, torej tožečih strank do tožene stranke.

Pobotni ugovor iz naslova uporabe službenega telefona za zasebne namene, ki sta ga podala toženca, je potrebno zavrniti. Toženca namreč nista dokazala, katere klice sta tožnika opravila v zasebne namene in katere v službene. Zgolj seštevek določenih zneskov brez dokazov, da so bili telefonski pogovori opravljeni v zasebne namene, ne zadostuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki povrniti znesek 2.174,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2008 dalje do plačila in znesek 509,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo. (I. točka izreka) Toženi stranki je naložilo, da je dolžna drugotožeči stranki poravnati znesek 2.106,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2008 dalje do plačila in znesek 732,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2009 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo. (II. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev toženih strank do prvotožeče stranke v znesku 1.115,33 EUR in do drugotožeče stranke v znesku 1.110,08 EUR in pobotni ugovor toženih strank zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki poravnati stroške postopka v znesku 557,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (IV. točka izreka).

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožujeta toženi stranki v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pobotni ugovor toženih strank v skupni višini 2.225,41 EUR, pri čemer uveljavljata pritožbene razloge kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), ki se uporablja v skladu z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Navajata, da tožnika pobotnim ugovorom nista nikoli nasprotovala, kar po načelu afirmativne litiskontestacije pomeni, da gre za molče priznano dejstvo. Sodišče je kljub temu ugotavljalo dejstva v nasprotju s trditvami tožnikov, kar predstavlja bistveno kršitev postopka, posledično pa je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Glede uporabe službenega telefona za zasebne namene je sodišče navedlo, da toženi stranki nista specificirali kateri klici iz telefonov tožnikov so zasebni in kateri so službeni, pač pa sta zahtevala povračilo vseh stroškov telefona, kar pa ne drži. Za prvotožečo stranko sta toženca v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2012 izrecno navajala, da je opravila v mesecu oktobru za 232,00 EUR in v mesecu novembru 2008 za 114,38 EUR zasebnih klicev. Tako sta jasno določili kolikšen del prometa preko mobilnega telefona je prvotožeča stranka porabila v zasebne namene in nista zahtevala v pobot vrednost celotnega računa, kot je ugotovilo sodišče. Sodišče je s tem storilo tudi absolutno bistveno kršitev postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Enako velja za drugotožečo stranko, kjer sta toženi stranki zatrjevali, da je drugotožeča stranka v mesecu novembru opravila za 277,20 EUR in v mesecu decembru 2008 za 140,36 EUR zasebnih klicev. Velika večina uporabe mobilnega telefona je šla za privatne klice tožnikov, česar tožnika nista prerekala. Šele ob svojem tretjem zaslišanju sta tožnika zanikala obsežnejšo uporabo mobilnega telefona v zasebne namene, pri čemer pa zaslišanje tožnikov ne more nadomestiti dolžnosti tožnikov, da konkretizirano prerekata dejstva, ki jih ne priznavata. Glede zavarovanja v tujini in stroškov delovnega dovoljenja je sodišče ugotovilo, da gre za stroške, ki jih je skladno s 130. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) dolžan kriti delodajalec. Tožena stranka nikoli ni zatrjevala, da bi bila podlaga za dolžnost vračila vsaj neizkoriščenega dela plačanega zavarovanja pogodba o zaposlitvi, temveč pravila Obligacijskega zakonika o neupravičeni obogatitvi. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev postopka in se sodbe ne da preizkusiti, saj ni podalo obrazložitve v smeri zakaj v konkretnem primeru gre oziroma ne gre za obogatitev po predpisih OZ. Toženi stranki sta namreč v svoji vlogi zatrjevali, da sta tožeči stranki koristiti zavarovanje še 9 oziroma 10 mesecev po prenehanju zaposlitve pri delodajalcu, pri čemer sta bili v tem delu neupravičeno obogateni. Glede vračila stroškov v zvezi s prihodom v Nemčijo je sodišče navedlo, da je med tožencem in tožnikom obstaja dogovor o načinu vrnitve iz A., zato ne more zahtevati povrnitev stroškov od tožnika. Gre za povsem nerazumne navedbe sodišča. Toženi stranki sta v postopku navajali, da prvotožeča stranka ni upoštevala odpovednega roka po pogodbi o zaposlitvi in je enostransko prekinila delovno razmerje in celo zagrozila, da bo kamion kar zapustila, ključe pa odnesla na najbližjo policijsko postajo. Zaradi navedenega ravnanja so delodajalcu nastali stroški, saj je moral po kamion poslati drugega delavca, ki je kamion prevzel v Nemčiji. Ugotovitve sodišče, da bi med prvotožečo in izbrisano družbo obstajal kakršenkoli dogovor o prenehanju delovnega razmerja ni bilo v postopku ne zatrjevano in ne ugotovljeno. Prvotožeča stranka je brez dvoma odpovedala pogodbo o zaposlitvi nezakonito. V posledici tega pa je nastala zatrjevana škoda, ki jo toženi stranki uveljavljata v pobot. Glede škode zaradi zamude na razkladanju pa je sodišče neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor, saj je ta škoda nastala zaradi ravnanja drugotožene stranke, ki je zamuda z dostavo na prevzemno mesto v Veliki Britaniji. Pravočasno je sicer prispela na namembni kraj, vendar tovora nato iz malomarnosti ni oddala. Teh navedb tožeči stranki nista prerekali, zato bi se morali šteti na nesporne. Pobotni ugovor je sodišče zavrnilo, ker tožena stranka ni predložila dokazil, da je tožnik opravljal vožnjo v skladu z zakonom. Pri tem poudarjata, da je pravno zmotna zahteva sodišča, da bi morali toženi stranki dokazovati, da je tožeča stranka opravljala delo v skladu z zakonom. Gre namreč za dolžnostno ravnanje tožeče stranke in ne izbrisane družbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in ugotovi, da obstoji terjatev toženih strank oziroma izbrisane družbe do prvega tožnika v višini 1.115,33 EUR in do drugega tožnika v višini 1.110,08 EUR in se ti terjatvi pobotata z zahtevkom tožečih strank ter v tem delu zahtevek tožečih strank zavrne, podrejeno pa, da jo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, tožečima strankama pa naloži v plačilo pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastil za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti zatrjevanih kršitev postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Toženi stranki sta aktivna družbenika prvotno tožene stranke B. d.o.o., ki je bila v času postopka pred sodiščem dne 29. 8. 2011 izbrisana iz Poslovnega registra Slovenije. V času izbrisa veljavna določba 6. odstavka 442. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007) je določala, da aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev obveznosti, če je pravna oseba ob njenem prenehanju po 441. člena tega zakona imela neplačane obveznosti. Po tem, ko je bil postopek na prvi stopnji zaradi izbrisa prvotno tožene stranke prekinjen, sta aktivna družbenika v skladu s 1. odstavkom 208. člena ZPP prevzela postopek v stanju, v kakršnem je bil ob izbrisu oziroma prekinitvi postopka. Prvotno tožena stranka je smiselno uveljavljala pobotni ugovor in predložila listinsko dokumentacijo, toženi stranki sta precizirali pobotni ugovor z vlogo z dne 30. 10. 2012. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnika nista ugovarjala pobotnemu ugovoru. V prvi pripravljalni vlogi, ki jo je sodišče prejelo dne 13. 10. 2011, torej takoj po prejemu odgovora na tožbo, sta prerekala, da bi toženi stranki napravila kakršnokoli škodo. Poudarila sta tudi, da tožena stranka svojih eventualnih terjatev do tožnikov ni specificirala niti po višini, niti ne zatrjuje in ne dokaže odškodninske odgovornosti tožečih strank. Tožeči stranki sta na naroku dne 6. 11. 2012 prejeli pripravljalno vlogo z dne 30. 10. 2012, v kateri je bil pobotni ugovor opredeljen po višini in v postavljenem roku ponovno ugovarjali pobotnemu ugovoru. Res je, da sta ugovarjali iz procesnih razlogov, vendar to ne pomeni, kot zmotno meni sedaj tožena stranka v pritožbi, da sta s tem priznali navedbe toženih strank v pobotnem ugovoru.

Toženi stranki, sta v spor vstopili namesto prvotne tožene stranke B. d.o.o., to je delodajalca tožečih strank, zato sta pobotni ugovor lahko podali le v okviru terjatev, ki jih je imela prvotno tožena stranka, to je delodajalec do svojih delavcev. Po določbi 182. člena ZDR je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu dolžan to povrniti. Torej bi morala tožena stranka na podlagi te zakonske določbe v individualnem delovnem sporu dokazati obstoja odškodninske odgovornosti delavca, torej tožečih strank do tožene stranke. In sicer bi morala dokazati, da sta tožnika povzročila škodo namenoma ali iz hude malomarnosti, kajti le v takem primeru je možno ugotoviti odškodninsko odgovornost, ki jo v posledici ugotovitve take odškodninske odgovornosti lahko uveljavljata v pobot v tem sodnem postopku. Zato je zmotno stališče toženih strank, da bi tožnika morala dokazati, da nista povzročila škode, temveč je bilo v celoti dokazno breme na toženih strankah, da dokažeta obstoj odškodninske odgovornosti tožečih strank in nastanek škode.

Glede na zgornje pravne podlage je torej neutemeljena pritožba, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor iz naslova uporabe službenega telefona za zasebne namene. V postopku pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni dokazala katere klice sta tožnika opravila v zasebne namene in katere v službene. Zgolj seštevek določenih zneskov brez dokazov, da so bili telefonski pogovori opravljeni v zasebne namene ne zadostuje, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo pobotni ugovor v tem delu.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi tožnika morala povrniti toženi stranki stroške zavarovanja v tujini in stroške delovnega dovoljenja, ker je bilo oboje pridobljeno za čas enega leta, onadva pa sta delala pri toženi stranki krajše obdobje in naj bi bila zato neupravičeno obogatena, ker naj bi delovno dovoljenje in zavarovanje veljalo še določen čas po prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno pobotni ugovor tudi v tem delu zavrnilo, saj je delodajalec po določbi 130. člena ZDR dolžan nositi stroške, ki jih ima delavec v zvezi z delom in povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Tako so stroški zavarovanja delavca v tujini, če opravlja delo na službeni poti v tujini stroški delodajalca. Enako so stroški delodajalca pridobitev delovnega dovoljenja na njegovo zahtevo. Teh stroškov tudi po prenehanju delovnega razmerja delodajalec ne more prevaliti na delavca.

Tožena stranka je v pobot uveljavljala tudi vračilo stroškov v zvezi z prihodom nadomestnega voznika v Nemčijo. Sodišče prve stopnje je tudi po zaključku pritožbenega sodišča pobotni ugovor v tem delu utemeljeno zavrnilo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da je bil dogovor med delodajalcem in delavcem, da ostane kamion v Nemčiji in je delodajalec v Nemčijo pripeljal drugega voznika. Tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi drugi voznik pripeljal vozilo v Slovenijo namesto tožnika. Nepomembno pri tem je pritožbeno navajanje, da ni dokazano, da bi ostajal kakršenkoli dogovor o prenehanju delovnega razmerja med prvotožečo stranko in delodajalcem, temveč je šlo le za dogovor o prevzemu vozila v Nemčiji. Vsekakor pa je delodajalec dolžan kriti stroške prihoda delavca na sedež delodajalca. Zato je neutemeljeno zavzemanje tožene stranke, da bi delavec moral delodajalcu povrniti stroške svoje vrnitve v domovino oziroma napotitve drugega delavca na delo v tujino.

Tožena stranka prereka tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ko je zavrnilo pobotni ugovor toženih strank glede škode, ki naj bi nastala zaradi zamude drugotožeče stranke pri razkladanju tovora dne 3. 12. 2008. Tožena stranka v postopku pred sodiščem ni dokazala, da bi škoda nastala zaradi hude malomarnosti oziroma naklepa drugotožene stranke pri prevozu in razkladu tovora v Veliki Britaniji. V postopku bi morala namreč dokazati, da je tožnik lahko vozil v navedenem času in prispel na razkladalno mesto ne da bi kršil predpise. Torej, da je prišlo da zamude zaradi njegove hude malomarnosti oziroma celo naklepa. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Sklenilo je, da toženi stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP in 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi z 154. členom ZPP.