Jedro

Določila o povračilu pravdnih stroškov, čeprav so vsebovana v procesnem zakonu, predstavljajo določbe materialnega prava in urejajo pravice in obveznosti (pravdnih) strank glede dolžnosti povračila stroškov.

Izjava, da so plačane „vse obveznosti“, pomeni izrecno izjavo, da je plačana tako glavnica kot obresti in morebitni sodni stroški.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana II. točka izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 137485/2013 z dne 3.9.2013 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in postopek ustavilo ter (II.) odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper II. točko izreka tega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1. odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep spremeni, podrejeno pa naj ga razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je toženi stranki podala izjavo z dne 2.1.2014, da kot upnik in asignatar izjavlja, da bodo po prejemu plačila s strani asignata K. K. d. o. o. v višini 8.845,00 EUR poplačane vse obveznosti dolžnika asignacije – tožene stranke. Tožeča stranka v pritožbi sama navaja, da njena izjava predstavlja izjavo materialnega prava, ki ima učinke na materialnopravna razmerja med strankama, pri čemer pa naj taka izjava ne bi imela učinkov tudi v procesnem pravu. Čeprav pravdni stroški nastanejo med pravdnim postopkom ali zaradi njega (151. člen ZPP) določila o povračilu pravdnih stroškov, čeprav so vsebovana v procesnem zakonu, predstavljajo določbe materialnega prava in urejajo pravice in obveznosti (pravdnih) strank glede dolžnosti povračila stroškov. Pri tem je dolžnost plačila stroškov del materialnopravnega razmerja, čeprav o njih odloči sodišče. 6. Izjava tožeče stranke z dne 2.1.2014 je povsem jasna in nedvoumna. Ni je mogoče razlagati drugače, kot tako, kot jo je razlagalo sodišče prve stopnje in kot jo je razumela tožena stranka: s plačilom po asignaciji bo tožena stranka izpolnila celotno obveznost do tožeče stranke. Če tožeča stranka ni mislila tako, je to njen problem. Izjava volje je pač taka, kot je, in táko je tožena stranka sprejela. Pri tem je bila ta izjava podana v času pravdnega postopka, ko je bilo tožeči stranki znano, da so že nastali tudi stroški postopka pred sodiščem. Miselni zadržki so nepomembni, zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko ni izvedlo predlaganega zaslišanja. Določbe o povračilu pravdnih stroškov pa niso kogentne v tem smislu, da se pravdni stranki ne bi mogli dogovoriti tudi drugače, kar še posebej velja za primer, ko stranki spor rešita zunaj sodišča, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

7. Tožeča stranka se tudi zmotno sklicuje na določilo 296. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje namreč pri odločitvi ni neposredno uporabilo te določbe, temveč se je sklicevalo nanjo le v smislu navajanja podobnega položaja, kot je obravnavani. Jasna in izrecna izjava, da bodo s plačilom določenega zneska (čeprav je enak znesku glavnice) poravnane vse obveznosti tožene stranke do tožeče stranke, tudi po oceni višjega sodišča pomeni smiselno odpoved vsem drugim zahtevkom iz določenega pravnega razmerja. Pri tem pa izjava z dne 2.1.2014 niti ne predstavlja izjave, da je plačana glavnica, temveč da so poplačane vse obveznosti tožene stranke. Že zato ni mogoče neposredno uporabiti 3. odstavka 296. člena OZ, ki določa le, da se pri izdaji pobotnice o plačilu glavnice domneva, da so plačane tudi obresti in sodni stroški. Da so plačane „vse obveznosti“, pa pomeni izrecno izjavo, da je plačana tako glavnica kot obresti in morebitni sodni stroški, ne pa domneve.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila stroškov postopka. Odločitev je pravilna, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o stroških postopka (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem bo morala tožeča stranka na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.