Jedro

Tudi če stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe računa ne zavrne, se ima v pravdnem postopku plačilu za storitve oziroma blago (v znesku, ki izhaja iz računa) pravico upirati, tako iz razloga, da le-te sploh niso bile opravljene, kot tudi posameznim cenam in količinam le-teh. Vendar mora vsa tovrstna dejstva tudi dokazati, česar tožena stranka v konkretnem primeru ni izkoristila. Račun ni temelj za nastanek obveznosti, kljub temu pa lahko služi kot dokazno sredstvo, še posebej v primeru, ko le-ta po prejemu ni zavrnjen. Če stranka računa ne zavrne, je namreč mogoče povsem utemeljeno sklepati, da so v njem navedena dejstva resnična.

Ker je tožena stranka trditve tožeče stranke zanikala zgolj pavšalno, se z do te mere konkretnimi dejstvi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ukvarjati in ni imelo naloge, da izpodbijano sodbo obrazloži tako natančno, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Zakaj bi bila toženi stranki v zvezi s temi dejstvi kršena pravica do izjave, pa iz pritožbe ni mogoče izluščiti. Tožena stranka je imela možnost odgovoriti prav na vse trditve in dokaze tožeče stranke. Če te ni izkoristila, mora procesno neaktivnost pripisati sebi in ne sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeljevati do trditev, ki jih ni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 655,14 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, svoje pritožbene stroške pa mora tožena stranka kriti sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni tožeči stranki plačati 30.469,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 6.770,69 EUR od 19. 3. 2021 do plačila; - od zneska 10.557,78 EUR od 30. 3. 2021 do plačila; - od zneska 11.696,81 EUR od 15. 4. 2021 do plačila; - od zneska 1.443,92 EUR od 1. 5. 2021 do plačila (1. točka izreka uvodoma navedene sodbe) ter da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 2.456,44 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (2. točka izreka uvodoma navedene sodbe).

2. Zoper citirano sodbo v celoti je tožena stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP tj. bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka, ki so nastali toženi stranki, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na sami vlogi.

3. Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno, odločitev prvostopenjskega sodišča potrdi, toženi stranki pa v plačilo naloži tudi sodno odmerjene pritožbene stroške tožeče stranke skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Te je priglasila v stroškovniku na vlogi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni sprejelo nobenega sklepa, s katerim bi odločilo o spremembi tožbe, in sicer ne izven in ne na naroku za glavno obravnavo, čeprav je (po njenem mnenju) evidentno, da je neformalno spremembo tožbe dovolilo – z izrekom izpodbijane sodbe je bilo namreč ugodeno zahtevku tožeče stranke po spremenjeni tožbi. Navedeno je po ugotovitvah pritožbenega sodišča sicer res. V dopolnitvi tožbe z dne 13. 8. 2021 je tožeča stranka svoj zahtevek iz predloga za izvršbo razširila za znesek 1.443,92 EUR po računu 2021-55 z dne 31. 3. 2021, tj. iz 29.025,28 EUR na 30.469,20 EUR, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem ni sprejelo nobene (formalne) odločitve. Vendar slednje ne predstavlja kršitve, ki jo skuša pritožbeno uveljaviti tožena stranka.

6. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev; vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Šteje se, da sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, če bi zaradi tega prišlo do spremembe stvarne pristojnosti sodišča (prvi odstavek 185. člena ZPP). Šteje se, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi (drugi odstavek 185. člena ZPP). Privolitev tožene stranke ni potrebna, če tožeča stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena tega zakona (186. člen ZPP).

7. V obravnavanem primeru gre za situacijo iz 186. člena ZPP oziroma t.i. privilegirano spremembo tožbe. Gre za primere, ko je že zakonodajalec ocenil, da je smotrno, da se sprememba tožbe dovoli. Zakon sicer govori o „drugem predmetu ali denarnem znesku“, vendar je mogoče to določbo razlagati tako, da pride v poštev tudi, če tožeča stranka zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zahteva višji znesek1 in v obravnavanem primeru gre ravno za tako situacijo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi treh verodostojnih listin oziroma računov vložila dne 22. 4. 2021, terjatev za opravljeni prevoz po računu št. 2021-55 z dne 31. 3. 2021 za znesek 1.443,92 EUR pa je očitno v plačilo zapadla kasneje, 30. 4. 2021, saj tožeča stranka v zvezi z njim v dopolnitvi tožbe zahteva zakonske zamudne obresti šele od 1. 5. 2021.2 Ob tem je na podlagi navedb v dopolnitvi tožbe jasno, da gre za terjatev, ki izvira iz iste dejanske podlage.

8. Za spremembo tožbe v tem primeru zato sploh ni potrebna privolitev tožene stranke oziroma je do spremembe prišlo kljub njenemu nasprotovanju. Če pa gre za privilegirano spremembo tožbe, sodišče predloga za spremembo tožbe ne more zavrniti oziroma takšno spremembo mora dovoliti. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru _ni sprejelo nobenega (formalnega) sklepa, s katerim bi odločilo o spremembi tožbe_. Ne glede na to pa ob vsem povedanem ni mogoče reči, da je izpodbijana sodba obremenjena s kakršnokoli kršitvijo, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje je – kot pravilno ugotavlja tudi tožena stranka – obravnavalo zahtevek po spremenjeni tožbi, kar je skladno z vsem obrazloženim pravilno in pomeni, da je spremembo tožbe dovolilo "tiho", tj. brez sprejema sklepa. Odločitev o dovoljeni spremembi tožbe je namreč s tem inkorporirana že v samo meritorno odločitev o višjem tožbenem zahtevku. Možnosti za zavrnitev priviligirane spremembe tožbe tako ali tako ni imelo. Prav zato ker je šlo za privilegirano spremembo tožbe, se sodišču prve stopnje, v nasprotju s pritožbenimi navedbami, tudi ni bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali je dopustitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (kot določa prvi odstavek 185. člena ZPP). Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, ker v njej ni obrazložitve, kako je sodišče prve stopnje uporabilo 185. člen ZPP).

9. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka uveljavlja, da ji je bila z opustitvijo odločitve v zvezi s spremembo tožbe kršena tudi pravica do izjave in udeležbe v postopku in da je posledično sodba sodišča prve stopnje obremenjene s kršitvijo iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedbah tožene stranke je namreč dolžnost sodišča, da pred izdajo sodbe sprejme odločitev o tem, ali bo spremembo tožbe dopustilo ali ne, saj v nasprotnem primeru pravdna stranka niti ne more vedeti, kakšen zahtevek oziroma kateri zahtevki bodo sploh predmet obravnavanja. Slednje naj bi se po stališču pritožbe zgodilo v obravnavanem primeru, saj je tožena stranka šele po prejemu sodbe spoznala, da je sodišče prve stopnje odločilo po spremenjeni tožbi in ne po prvotnem zahtevku tožeče stranke, kot je bil podan v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine.

10. Pritožbeno sodišče citiranim očitkom ne pritrjuje. Tožena stranka se ne more sklicevati na to, da ni mogla vedeti, ali bo sodišče prve stopnje spremembo dovolilo ali ne in posledično tudi ne, ali bo obravnavalo zahtevek po spremenjeni ali prvotni tožbi. Z vročitvijo dopolnitve tožbe z dne 13. 8. 2021 in upoštevaje poziv sodišča prve stopnje z dne 21. 9. 2021 (list. št. 41 v spisu) je imela tožena stranka – kljub svojemu nasprotovanju spremembi tožbe – možnost, da se o spremembi izjavi, da se pripravi na obravnavanje spremenjenega zahtevka in da se nenazadnje tudi že konkretno opredeli do navedb in dokazov v zvezi z zahtevkom po spremenjeni tožbi (v konkretnem primeru do trditev v zvezi s terjatvijo po računu št. 2021-55 z dne 31. 3. 2021 za znesek 1.443,92 EUR oziroma do samega računa).3 V navedenem pozivu z dne 21. 9. 2021 je bila namreč izrecno opozorjena, da mora biti vloga, s katero tožena stranka odgovori na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke (v tem primeru dopolnitev tožbe), obrazložena in da mora iz obrazložitve izhajati, ali tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu ter zakaj. Če tožena stranka ni ravnala skladno z navedenim opozorilom in tudi ni odgovorila na kasnejše navedbe tožeče stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 17. 12. 2021,4 na sodišče prve stopnje ne more prelagati odgovornosti v smislu, da ni vedela, o čem se bo v postopku odločalo, ne glede na to, da (še) ni vedela, ali bo sodišče prve stopnje odločalo po prvotni ali spremenjeni tožbi. Očitek kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

11. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru zmotno uporabilo določbo 214. člena ZPP v zvezi z okoliščino, da tožena stranka ni odgovorila na pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 17. 12. 2021. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje že upoštevaje trditve tožeče stranke iz dopolnitve tožbe in trditve tožene stranke iz njene vloge z dne 7. 10. 2021 (ki po vsebini ustreza odgovoru na dopolnitev tožbe) pravilno štelo, da je med pravdnima strankama sporno, ali je tožena stranka tožeči stranki naročila prevoz izključno 600 ton odpadkov (kar predstavlja 5.900,00 EUR)5 in ali ji je naročila tudi preostale prevoze, katerih plačilo zahteva po vtoževanih računih. To je razvidno iz 9. in 10. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje v zvezi s citiranimi trditvami izvajalo dokazni postopek na podlagi dokazov, ki jih je tožeča stranka priložila že dopolnitvi tožbe - gre za prevoznice, ki jih je podpisal A. A. (priloge A9 - A52)6 in o tem ni odločilo na podlagi pravila iz drugega odstavka 214. člena ZPP. Ker je tožeči stranki dokaz, da ji je tožena stranka poleg prevoza 600 ton odpadkov naročila tudi vse ostale prevoze, ki so bili zaračunani z vtoževanimi računi (saj so bili izkazani s prevoznicami) ter da je do sedaj poravnala delno le račun za opravljene prevoze št. 2021-13 z dne 16. 2. 2021 v višini 5.000,00 EUR (kar je tožeča stranka pojasnila že v predlogu za izvršbo), uspel, je njenemu tožbenemu zahtevku pravilno v celoti ugodilo. Pri tem je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo še ostale okoliščine (ki so veljale za neprerekane in s tem priznane), na podlagi katerih je lahko utemeljeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

12. Sodišče prve stopnje je domnevo iz drugega odstavka 214. člena ZPP uporabilo v zvezi z vprašanjem „pristojnosti A. A. sklepati kakršne koli dogovore ali podajati naročila tožeči stranki“7. Tožena stranka je v vlogi z dne 7. 10. 2021 v odgovor na navedbe iz dopolnitve tožbe (da so vsa usklajevanja na dnevni bazi potekala z disponentom A. A., ki je bil s strani direktorja tožene stranke pooblaščen za podpisovanje prevoznic za opravljene prevoze) navedla le, da v zvezi z A. A. pojasnjuje, da omenjeni ni bil angažiran in ni seznanjen z dogovori, ki jih sklepa tožena stranka.8 Na navedbe tožeče stranke iz vloge z dne 17. 12. 2021 (da je direktor tožene stranke za koordinacijo konkretnih prevozov pooblastil A. A., ki je na dnevni ravni koordiniral prevoze ter podpisoval prevoznice za opravljene prevoze in da A. A. prevoznic ne bi podpisoval, če jih tožena stranka ne bi naročila) pa ni več odgovorila. Sodišče prve stopnje je zato pravilno postopalo, ko je pojasnila iz omenjene vloge (z dne 17. 12. 2021) štelo za priznana dejstva oziroma oziroma dosledneje, njegove pristojnosti za koordiniranje prevozov in podpisovanje prevoznic sploh ni problematiziralo. Odločilo je s predpostavko, da je A. A. tovrstno upravičenje imel in nato na podlagi prevoznic, ki jih je omenjeni podpisoval pravilno zaključilo, da so bili prevozi, ki so predmet vtoževanih računov, dejansko izvedeni. Tožena stranka se namreč z opustitvijo odgovora ni konkretizirano uprla trditvam tožeče stranke. Pooblastilo za koordinacijo in podpisovanje prevoznic je zgolj zanikala in predlagala zaslišanje tožene stranke, kar pa predstavlja v takem primeru nedovoljen informativni dokaz. Kasneje, ko je tožeča stranka svoje navedbe iz tožbe dopolnila, pa ni pojasnila niti zakaj je A. A. koordiniral prevoze in podpisoval prevoznice, če za to ni bil pooblaščen, niti tega zakaj spornih prevozov in z njim povezanih računov ni zavrnila oziroma jim ugovarjala, če z njene strani res niso bili naročeni. Sodišče prve stopnje je zato, kot že izpostavljeno, trditve tožeče stranke iz vloge z dne 17. 12. 2021 pravilno štelo za priznane, zato mu v zvezi s tem tudi ni bilo potrebno izvajati dokaznega postopka z zaslišanjem tožene stranke. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene.

13. Tožena stranka v tem postopku tudi ni prerekala trditev tožeče stranke, da tožena stranka prejetim računom ni nikoli ugovarjala. Sodišče prve stopnje je navedeno okoliščino štelo za relevantno in pojasnilo, da bi tožena stranka, če je menila, da prevozi, zaračunani z vtoževanimi računi, niso bili opravljeni, morala prejete račune obrazloženo zavrniti, čemur pa tožena stranka pritožbeno ugovarja. Po njenih trditvah stališče prvostopenjskega sodišča nima opore niti v materialnem pravu niti v sodni praksi, saj bi pomenilo, da stranka, ki računu pred vložitvijo tožbe ne ugovarja, kasneje v postopku ne more zatrjevati in izkazati, da v računu navedene storitve oziroma blago niso bile opravljene oziroma blago dobavljeno. Prav tako naj bi navedeno pomenilo, da se stranke v postopku ne bi mogle upirati cenam in količinam iz računov, kakor tudi ne dejstvu, ali so bile storitve oziroma blago sploh naročene. Taka argumentacija tožene stranke po presoji pritožbenega sodišča ni pravilna. Tudi če stranka pred vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe računa ne zavrne, se ima v pravdnem postopku plačilu za storitve oziroma blago (v znesku, ki izhaja iz računa) pravico upirati, tako iz razloga, da le-te sploh niso bile opravljene, kot tudi posameznim cenam in količinam le-teh. Vendar mora vsa tovrstna dejstva tudi dokazati, česar tožena stranka v konkretnem primeru ni izkoristila. Račun ni temelj za nastanek obveznosti, kljub temu pa lahko služi kot dokazno sredstvo, še posebej v primeru, ko le-ta po prejemu ni zavrnjen. Če stranka računa ne zavrne, je namreč mogoče povsem utemeljeno sklepati, da so v njem navedena dejstva resnična. Očitek prvostopenjskega sodišča toženi stranki je skozi prizmo predstavljenega stališča torej utemeljen, pritožbene navedbe, s katerimi se zatrjuje drugače, pa ne. Prepričanje prvostopenjskega sodišča, da so bili v obravnavanem primeru prevozi res opravljeni, je v obravnavanem primeru sicer (pravilno) dodatno utrdilo še sms sporočilo direktorja B. B. z dne 28. 4. 2021, iz katerega je razvidno, da je ta obljubljal plačilo do 3. 5. 2021. 14. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe torej pojasnilo, kateri so razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je zaključilo, da ni utemeljen ugovor tožene stranke, da prevozov, obračunanih v vtoževanih računih, ni naročila ter da jih tožena stranka ni opravila. Ker to pomeni, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Pri tem namreč ni odločilno, da v izpodbijani sodbi „ni mogoče zaslediti ugotovitev o dogovorjeni ceni prevozov, številu prevozov, relaciji prevozov in količine tovora“. Ker je tožena stranka trditve tožeče stranke zanikala zgolj pavšalno, se z do te mere konkretnimi dejstvi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno ukvarjati in ni imelo naloge, da izpodbijano sodbo obrazloži tako natančno, kot mu v pritožbi očita tožena stranka. Zakaj bi bila toženi stranki v zvezi s temi dejstvi kršena pravica do izjave, pa iz pritožbe ni mogoče izluščiti. Tožena stranka je imela možnost odgovoriti prav na vse trditve in dokaze tožeče stranke. Če te ni izkoristila, mora procesno neaktivnost pripisati sebi in ne sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeljevati do trditev, ki jih ni.

15. Takšna presoja pritožbenega sodišča izkazuje neutemeljenost pritožbe tožene stranke, v posledici česar jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP) potem, ko je ta uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16. Če sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prim. prvi odstavek 165. člena ZPP). V pritožbenem postopku velja načelo uspeha. Tožena stranka je s pritožbo propadla, zato mora pritožbene stroške nositi sama (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo pa je potrebno priznati tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je te stroške tožeče stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika ter skladno z Odvetniško tarifo – OT in tožeči stranki priznalo 875 točk za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 22 OT), 20 točk za materialne stroške, vse povečano za 22 % DDV, skupaj torej 655,14 EUR. Navedene stroške odgovora na pritožbo v višini 655,14 EUR je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, v roku 15 dni, po poteku tega roka do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 208. 2 Prvi odstavek 336. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Pogoj za takšno spremembo je, da so se po vložitvi tožbe okoliščine toliko spremenile, da tožnik s prvotnim zahtevkom ne bi uspel. 3 Dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 207. 4 Oziroma je le pavšalno odgovorila, da vtoževani računi niso utemeljeni, ker tožena stranka prevozov tožeče stranke ni naročila in se v tej zvezi pravdni stranki nista dogovorili za izvedbo prevozov in ceno (vloga z dne 7. 10. 2021; red. št. 16 v spisu). 5 Tožena stranka je namreč trdila, da je tožeči stranki naročila (le) za 5.900,00 EUR prevozov, da je na podlagi opravljenih prevozov skladno z naročilom tožeči stranki tudi že dne 26. 3. 2021 plačala 5.000,00 EUR v pričakovanju, da se bo s tožečo stranko uspela dogovoriti še za 900,00 EUR popusta ter da vtoževani računi niso utemeljeni, ker prevozi niso bili naročeni oziroma se pravdni stranki nista dogovorili za izvedbo prevozov niti za ceno. 6 Pritožbeno sodišče glede na podatke iz spisa ugotavlja, da so bile navedene listine priložene že dopolnitvi tožbe in ne šele vlogi z dne 17. 12. 2021, kot je to v 10. točki obrazložitve zapisalo sodišče prve stopnje, kar pa na odločitev nima vpliva. Pomeni le, da bi se do teh listin tožena stranka lahko opredelila že v vlogi z dne 7. 10. 2021. 7 Tako je navedeno v pritožbi. 8 Trditve je torej prerekala brez navajanja razlogov.