Jedro

Ker je bila tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, je začel rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi teči prvi dan po vročitvi in ne kasneje, ko je prejel odločbo Zavoda RS za zaposlovanje, na podlagi katere je domnevno izvedel za nezakonitost odpovedi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je iz razloga nepravočasnosti s sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se je glasil na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 2. 4. 2007 nezakonita in je v posledici tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu do tega dne plačati vse plače, davke in prispevke, to je od 17. 5. 2007 dalje ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Del zahtevka, ki se je nanašal na plačilo škode v višini 7.200,00 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od datumov, razvidnih iz izreka) pa je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, saj ni dosledno upoštevalo določb 204. čl. ZDR. Trdi, da je bilo v postopku res nesporno ugotovljeno, da je tožnik izpodbijano odpoved prejel dne 3. 4. 2007, vendar pa je za kršitev svojih pravic izvedel šele takrat, ko je uveljavljal pravice zaradi prejemanja denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Takrat je namreč Zavod za zaposlovanje njegov predlog za pravico do denarnega nadomestila zavrnil iz razloga nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakonodajalec je v 204. čl. določil tudi subjektivni rok, zato je mogoče odpoved izpodbijati tudi od dneva, ko je delavec izvedel za kršitev pravice. Tožnik je, glede na to, kdaj je izvedel za kršitev pravice, odpoved izpodbijal pravočasno. Tožnik do uveljavljanja pravic na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje ni vedel in ni mogel vedeti za kršitve delovnopravne zakonodaje. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj je tožnik izvedel za kršitev svojih pravic. Ker tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje neugotovljeno, posledično pa je sodišče storilo tudi bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je v času odpovedi v 3. odst. 204. člena določal, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

Tožnikova navajanja, da je bil šele z odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje seznanjen, da je odpoved nezakonita, niso pravno relevantna. V dokaznem postopku je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila tožniku odpoved vročena dne 3. 4. 2007. Iz odpovedi (priloga A1) je razvidno, da je delodajalec zapisal tudi pravni pouk, v katerem je delavca poučil, da ima pravico v roku 30 dni od dneva vročitve odpovedi zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pred pristojnim delovnim sodiščem. Tožnik je tožbo vložil šele dne 22. 2. 2008. Roka iz 3. odst. 204. čl. ZDR ni mogoče podaljševati. Kadar je delavcu odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, teče rok za vložitev tožbe iz 3. odst. 204. čl. ZDR od dneva vročitve odpovedi. Ni mogoče šteti, da je delavec za kršitev pravice izvedel kasneje (šele z vročitvijo odločbe Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje), saj bi to pomenilo, da bi imel delavec na voljo dva različna roka za sodno varstvo, kar pa ni sprejemljivo že zaradi pravne varnosti, saj bi delavec v primeru zamude 30-dnevnega roka, ki teče od dneva vročitve odpovedi, lahko vedno utemeljeval pravočasnost vložene tožbe s sklicevanjem na to, da vlaga tožbo v roku 30 dni od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ker je rok iz 3. odst. 204. člena ZDR prekluzivne narave, ga ni mogoče podaljšati s sklicevanjem na to, da je delavec kot prava neuka oseba zvedel za nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi šele z vročitvijo akta Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje. Takšno stališče je pritožbeno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 771/2006 z dne 23. 11. 2006. Delavec bi se uspešno skliceval na to, da je vložil tožbo v 30. dneh od kršitve pravice zgolj v primeru, če delodajalec odpovedi delavcu sploh ne bi vročil, ampak bi mu delovno razmerje prenehalo zgolj na podlagi konkludentnega ravnanja delodajalca, kar pa se v konkretni zadevi ni zgodilo. Glede na na takšno situacijo je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo kot prepozno pravilno s sklepom zavrglo.

Ker je sodišče prve stopnje glede na dejansko situacijo pravilno uporabilo materialno pravo in ker niso podane kršitve, ki jih očita pritožba niti kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

Tožnik je v pritožbi izpodbijal tudi odločitev, s katero je bil zavrnjen njegov denarni zahtevek za plačilo škode, ki mu je nastala, ker ni prejemal nadomestila za čas brezposelnosti za obdobje šestih mesecev. Glede tega dela zahtevka je pritožba neobrazložena, zato je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tako procesno kot materialnopravno pravilna, zato je v tem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo ta del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Tožnik je namreč s tem, ko ni v roku zahteval sodnega varstva zoper odločitev delodajalca, pretrgal vzročno zvezo med očitanim dejanjem in škodo, ki jo zatrjuje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 155. čl. ZPP).