Jedro

Ne glede na to, da ob vložitvi tožbe pogoji za osvoboditev služnosti niso bili podani, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je služnost prenehala, ker so ti pogoji (tj. upor proti služnosti in trajanje upora tri leta) nastopili do zaključka glavne obravnave. Proces osvoboditve služnosti lahko prekine zgolj ponovna izvršitev služnosti: dejanska (v obravnavanem primeru na silo odpreti ključavnico in/ali ograjo) ali pravna (vložiti konfesorno tožbo zaradi preprečevanja izvrševanja služnosti).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, tožnicama pa je v roku 15 dni dolžna povrniti 405,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je služnostna pravica poti-ceste, ki poteka ob robu parcele, last tožnic, in je v zemljiški knjigi vknjižena v korist nepremičnine, ki je v lasti tožene stranke, prenehala. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožnic v višini 863,59 EUR.

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Povzema dejanske ugotovitve sodbe in sodišču očita, da ravnanja pravdnih strank ne bi smelo spraviti v okvirje pravne norme prve alineje 223. člena SPZ - niti glede upora tožnic niti glede neuporabe služnosti s strani tožene stranke. Meni, da upor tožnic z namestitvijo ključavnice in občasnim parkiranjem avtomobila ni bil nič drugačen, kot je na zunaj zgledalo že prej. Opozarja, da je bila namestitev ključavnice povsem brezpredmetna, kajti ograja se je vedno odpirala na tisti strani, kjer tudi sedaj ni ključavnice in zaradi navedenega dostop do njegovega zemljišča ni bil nič drugačen ali kakorkoli otežen v primerjavi z obdobjem pred namestitvijo ključavnice. Vztraja, da je kljub ključavnici in avtomobilu še vedno lahko dostopala do svoje parcele. Kot bistveno še navaja, da je brez njene krivde sodni postopek trajal skoraj tri leta in pol. V tem času je le disciplinirano čakala na zaključek pravde, zato ni na mestu ugotovitev sodišča, da bi morala v času trajanja postopka bodisi na silo odpreti ključavnico in tako izvrševati služnost ali pa vložiti konfesorno tožbo zaradi preprečevanja izvrševanja služnosti. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožnici v odgovoru na pritožbo prerekata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmetna pravda se je (v pritožbenem postopku) zreducirala na vprašanji, ali so v obravnavani zadev podane dejanske okoliščine za osvoboditev služnosti in ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da ni pravno odločilno, ali so bili pogoji za osvoboditev služnosti podani ob vložitvi tožbe, temveč je ključno, ali so nastopili do zaključka glavne obravnave.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se tožnici v januarju 2011 uprli izvrševanju služnosti, tožena stranka pa od takrat dalje služnosti tri leta zapored ni izvrševala, zato je ta januarja 2014 prenehala. Svojo odločitev je oprlo na prvo alinejo 223. člena SPZ, ki določa, da služnost preneha, če se lastnik služeče stvari upre njenemu izvrševanju, lastnik gospodujoče stvari pa svoje pravice tri leta zaporedoma ne izvršuje.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ravnanja pravdnih strank (upor in neuporabo služnosti) napačno subsumiralo pod pravno normo prve alineje 223. člena SPZ. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta se tožnici z namestitvijo ključavnice, s parkiranjem avtomobila pred ograjo in z vložitvijo tožbe jasno in nedvoumno uprli izvrševanju služnosti. Njuna ravnanja so bila jasno manifestirana navzven in, kot izhaja iz dokaznega postopka, jih je zaznala tudi tožena stranka. Prvostopenjsko sodišče je korektno povzelo (in pravilno ocenilo) izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je jasno povedal, da od namestitve ključavnice na ograjo, služnosti ni izvrševal(1) in proti tožnicama ni vložil nobene tožbe. Na podlagi navedenega je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožena stranka služnosti od januarja 2011 več kot tri leta ni izvrševala. Svojo odločitev v tem delu je prvostopenjsko sodišče skrbno in natančno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in jih ne bo ponavljalo. Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da je bila namestitev ključavnice povsem brezpredmetna, ker naj bi se ograja lahko odpirala na drugi strani, kjer ključavnice ni. Pritožbeno sodišče poudarja, da je pomembno le to, da lastnik gospodujoče nepremičnine dejansko preneha z izvrševanjem služnosti, kar se je v tem primeru zgodilo; tožena stranka ni niti trdila, da bi od upora tožnic dalje služnost izvrševala drugače kot prej (drugje, tj. na drugi strani). Torej, ne glede na to, da pritožnica navaja, da je bila ključavnica brezpredmetna, ker bi lahko dostopala na drugi strani, služnosti tri leta zaporedoma ni izvrševala Z uporom proti služnosti njenim neizvrševanjem v obdobju treh let so januarja 2014 tako nastopili zakonski razlogi za prenehanje služnosti.

8. Zmotno je pritožničino zavzemanje za to, da v času trajanja predmetne pravde triletni rok za neizvrševanje služnosti po prvi alineji 223. člena SPZ ni tekel. Pritožnica napačno meni, da je ravnala prav, ko je „disciplinirano čakala“ na zaključek pravde. Stvarne pravice so načeloma resda trajne, a ravno (stvarna) služnost je taka stvarna pravica, ki lahko preneha(2) (predvsem zato, ker po vsebini predstavlja omejitev lastninske pravice drugih oseb), kadar so izpolnjeni zakonski pogoji (za zastaranje služnosti ali za osvoboditev služnosti). Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, ki je kot relevantno upoštevalo stanje ob zaključku glavne obravnave. Res je, da ob vložitvi tožbe januarja 2011 pogoji za prenehanje služnosti še niso bili izpolnjeni, so pa bili izpolnjeni na dan zaključka glavne obravnave (27. 5. 2014), in stanje na ta dan je, kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, pravno odločilno. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je tožena stranka ves ta čas ostala pasivna in tega ta v pritožbi niti ne zanika. Pritožbeno sodišče pripominja, da kljub temu da stvarna služnost ne obvezuje k dejanjem, zakon v tem primeru določa, da proces osvoboditve služnosti lahko prekine zgolj ponovna izvršitev služnosti (dejanska ali pravna). Stališče prvega sodišča, da bi morala tožena bodisi na silo odpreti ključavnico in/ali ograjo ter (dejansko) izvrševati vsebino služnosti ali pa vložiti konfesorno tožbo(3) zaradi preprečevanja izvrševanja služnosti (212. člen SPZ), je materialnopravno pravilno. Le z dejanskim ali s pravnim izvrševanjem služnosti bi tožena stranka preprečila nastop pogojev za prenehanje služnosti. Tek (trajanje) sodnega postopka za odločitev ni pomemben: pritožbeno sodišče se pridružuje razlogovanju sodišča prve stopnja, da četudi bi sodišče eventualno postopek zaključilo prej (in ugodno za toženo stranko), bi lahko tožnici vložili novo tožbo z istim primarnim zahtevkom in odločitev sodišča bi bila identična, če na dan zaključka glavne obravnave tožena stranka od upora dalje služnosti ne bi izvrševala tri leta zapored.

9. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede na to, da pritožnica s pritožbo ni uspela, mora stroške v postopku s pritožbo kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnicama so v pritožbenem postopku nastali stroški sestave odgovora na pritožbo v znesku 312,00 EUR (tar. št. 3210) ter poštne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002), kar povečano za 22 % DDV znaša 405,04 EUR, kar ji je v skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP dolžna povrniti tožena stranka, kot izhaja iz izreka te sodbe.

(1) Ne držijo pritožbene navedbe, da je zakoniti zastopnik tožene stranke kljub ključavnici in avtomobilu še vedno dostopal do svoje parcele. Na naroku je namreč izpovedal, da od namestitve ključavnice na ograjo, služnosti ni izvrševal, ker je tudi ni mogel, in da od namestitve ključavnice ni šel nikoli čez ograjo.

(2) Gavella, N., Stvarno pravo, drugi zvezek, Narodne novine, d. d., Zagreb, 2007, str. 30, točka 131. (3) Gavella, N., Stvarno pravo, ibidem, točka 133.