Jedro

Za odreditev pripora (iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP) zadošča, če sodišče ugotovi najmanj eno od alternativno naštetih okoliščin, povezanih s kaznivim dejanjem in najmanj eno od tistih, ki zadevajo storilca, ki v medsebojni zvezi utemeljujejo sklep o realni nevarnosti, da utegne obdolženec ponoviti istovrstno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega E.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je z izpodbijanim sklepom zoper E.L. v zvezi z utemeljenim sumom storitve kaznivih dejanj nasilništva po drugem odstavku 299. člena KZ ter kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo osumljenčevih zagovornikov zoper navedeni sklep kot neutemeljeno zavrnil. Zagovorniki so dne 21.12.2007 zoper pravnomočni sklep vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka istega člena in predlagali, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP na zahtevo odgovoril in predlagal, da naj Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne, ker ni utemeljena.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan osumljencu in zagovornikom, slednji so nanj odgovorili. Opozarjajo, da se vrhovni državni tožilec do navedb zahteve sploh ni opredelil in ponovno izpostavljajo, enako kot v zahtevi, odsotnost subjektivnih okoliščin, pomembnih za odločitev o priporu in da je zunajobravnavni senat "sam spisal obrazložitev" oziroma s svojimi razlogi odredil pripor, namesto da bi zadevo vrnil prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti v točki I je mogoče strnjeno povzeti v ugotovitev, da naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (1.) ker izpodbijana sklepa ne navajata (in ugotavljata) subjektivnih okoliščin kot podlage za priporni razlog ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) in (2.) ker sodišče druge stopnje po tem, ko je ugotovilo, da je prvostopenjski sklep obrazložen "preskopo", zadeve ni razveljavilo in jo vrnilo v ponovno odločanje, s čimer naj bi kršilo 25. člen Ustave Republike Slovenije (pravica do pravnega sredstva) in drugi odstavek 371. člena ZKP (ki pa je zahteva pobliže ne opredeli).

Glede na vsebino zahteve je treba najprej pojasniti, da je sodišče dolžno (ob vsaki odreditvi ali podaljšanju pripora) na konkreten način presoditi, ali so podani ustavni in zakonski pogoji za tak ukrep in svojo presojo tudi obrazložiti (drugi odstavek 202. člena ZKP). Ustavna pravica do pritožbe (25. člen) je hkrati obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da se obrazloženo opredeli do pravno pomembnih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti ali razveljaviti. Po ustaljeni sodni praksi, ki sledi odločbam Ustavnega sodišča, na katere se opira vložnik zahteve, za odreditev pripora (iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP) zadošča, če sodišče ugotovi najmanj eno od alternativno naštetih okoliščin (v 3. točki citirane določbe), povezanih s kaznivim dejanjem (objektivne okoliščine) in najmanj eno od tistih, ki zadevajo storilca (subjektivne okoliščine), ki v medsebojni zvezi utemeljujejo sklep o realni nevarnosti, da utegne obdolženec ponoviti istovrstno kaznivo dejanje.

Iz obrazložitve izpodbijanih sklepov izhaja, da sta nižji sodišči na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja sklepali ne le na podlagi okoliščin in teže kaznivih dejanj, pač pa sta ugotovili in presodili tudi pomen nekaterih subjektivnih okoliščin. Pritožbeno sodišče, ki je razloge preiskovalnega sodnika za odreditev pripora ocenilo kot sprejemljive in zavrnilo smiselno enake pritožbene navedbe, kot jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti, je med objektivnimi okoliščinami poudarilo predvsem težo kaznivega dejanja, ki predstavlja napad na življenje kot najpomembnejšo kazensko pravno varovano vrednoto. Ugotovilo je, da je E.L. utemeljeno osumljen, da je po fizičnem obračunavanju med družbama osumljenca in oškodovanca G.M., stekel do svojega avtomobila po daljši nož (samurajsko sabljo) in z njo oškodovanca udaril v prsa, zaradi česar je ta umrl. Na podlagi okoliščin, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, je pritožbeno sodišče sklepalo (in hkrati s tem pritrdilo tudi oceni preiskovalnega sodnika), na nekatere subjektivne lastnosti osumljenca. Okoliščine, da je osumljenec posedoval nevarno hladno orožje in da naj bi ga uporabil brez predsodkov in pravega povoda, kljub pozivom njegovih družabnikov, naj z nasiljem preneha, po mnenju pritožbenega sodišča pritrjujejo logičnemu sklepanju preiskovalnega sodnika, da je osumljenec vzkipljiv in konfliktna oseba, ki se (v kritičnih situacijah) ne obvladuje. Takšne njegove osebne lastnosti, kot jih razkrivajo okoliščine dejanja, v povezavi z njegovo težo pa opravičujejo odreditev pripora zaradi nevarnosti, da bi osumljenec na prostosti ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Zlasti še, ker ob teži kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil, za odreditev pripora zadošča že manjša stopnja verjetnosti ponovitve, kot pravilno poudarja pritožbeno sodišče. Sprejete ocene po mnenju Vrhovnega sodišča ne morejo ovreči navedbe zahteve, da osumljenec doslej še ni bil kaznovan in da ni v drugih kazenskih postopkih. Dvomi vložnikov zahteve v pravilnost ugotovitev in presoje navedenih subjektivnih okoliščin pa sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sklep preiskovalnega sodnika "dejansko nekoliko preskop, da pa ta pomanjkljivost ni tolikšna, da ne bi ustrezal zahtevam drugega odstavka 202. člena ZKP", in še, da preiskovalni sodnik navaja "dovolj sprejemljive razloge" glede zakonskih pogojev za pripor. Vrhovno sodišče se takšni oceni pridružuje in ugotavlja, da sta tako preiskovalni sodnik kot zunajobravnavni senat pri ugotavljanju pogojev za odreditev pripora izhajala predvsem iz vsebine kazenskopravnega očitka oziroma okoliščin opisanih kaznivih dejanj nasilništva in umora, v katerih naj bi bili storjeni. Na teh podatkih temelji tudi njuna ocena o ponovitveni nevarnosti in neogibnosti pripora za varnost ljudi. Trditev zahteve, da naj bi bila po mnenju pritožbenega sodišča obrazložitev preiskovalnega sodnika "preskopa", ni točna, zaradi česar so neupoštevne tudi na tej podlagi zatrjevane kršitve Ustave in procesnega zakona.

V točki II zahteve zagovorniki uveljavljajo kršitev drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 192. člena istega zakona, ker sodišči namesto pripora osumljencu nista izrekli milejšega ukrepa - hišnega pripora, saj naj bi bili zanj izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Po navedbah zahteve sklep preiskovalnega sodnika tudi naj ne bi imel nobenih razlogov glede neogibnosti pripora, sklep drugostopenjskega sodišča pa naj bi ta zakonski pogoj utemeljeval z pravno nerelevantno okoliščino, to je z "zaupanjem, ki je potrebno za izrek milejšega ukrepa".

Izpodbijana sklepa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotavljata, da je v obravnavanem primeru pripor neogibno potreben za varnost ljudi. S tem posredno izražata tudi stališče, da milejši ukrep ne pride v poštev. Zato sodišče tudi ni bilo dolžno še posebej utemeljiti, zakaj osumljencu ni izreklo milejšega ukrepa, za katerega se zavzema obramba. Nestrinjanje vložnikov zahteve s takšno odločitvijo in zavzemanje za izrek milejšega ukrepa s poudarjanjem osumljenčeve mladosti, nekaznovanosti in urejenih družinskih razmer, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočnem sklepu, na katero je vrhovno sodišče vezano.

Kot je že bilo navedeno, je pritožbeno sodišče tudi obrazložitev preiskovalnega sodnika glede neogibnosti pripora ocenilo kot sprejemljivo. Iz že navedenih razlogov se tej oceni pridružuje tudi Vrhovno sodišče. Neutemeljen je tudi očitek pritožbenemu sodišču, da iz obrazložitve njegovega sklepa ni razvidna oziroma, da je neustrezna presoja neogibnosti pripora. Iz obrazložitve sklepa (stran 5) izhaja, da je pritožbeno sodišče (v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti) pretehtalo, ali je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in ugotovilo, da je nujen in da ga "na dovolj učinkovit način ni mogoče nadomestiti z nobenim milejšim ukrepom" (v tem kontekstu je tudi razumno uporabilo že omenjen argument "zaupanja") in da je poseg v osebno svobodo osumljenca prilagojen tudi teži kaznivega dejanja ter nevarnosti ponovitve, če zoper njega ne bo odrejen pripor.

Po navedenem je treba ugotoviti, da sta preiskovalni sodnik in zunajobravnavni senat pri odločanju o odreditvi pripora upoštevala uvodoma navedena izhodišča oziroma da sta z utemeljitvijo odločitve o priporu zadostila zahtevam določbe drugega odstavka 202. člena ZKP, ki predpisuje vsebino sklepa o priporu. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo.