Jedro

Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, je materialnopravno pravilno razlogovanje sodišča, da je dolžan stroške postopka glede umaknjenega dela tožbenega zahtevka nositi tožnik.

Pri izračunu višine odmerjene takse bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožena stranka sklep sodišča izpodbijala le deloma, in sicer le glede odločbe o stroških. V takem primeru se kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo vzame le vrednost izpodbijanega dela (4. odstavek 25. člena ZST).

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep z dne 19.12.2008 se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka v zvezi s sklepom z dne 19.12.2008. Pritožbi tožene stranke zoper sklep z dne 6.3.2009 se ugodi in se sklep razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Ad. 1: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 19.12.2008 zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek v zvezi z delom parcele 799/1 k.o. A. v površini 7.500 m2 in glede denarne kazni (I. sklepa); toženi stranki naložilo, da na JZ delu parc. št. 799/1 k.o. A., ki je z leve in desne strani razmejeno z živo mejo ter se prične vzporedno z vogalom zidanega objekta na sosednjem zemljišču in sega do potoka, v obsegu 2.500 m2, vzpostavi stanje, kot je bilo pred motenjem, tako da odstrani avtomobilsko prikolico, skrinjo in senčnik, ki se nahajajo na tem delu parcele ter ji prepovedalo vsakršna nadaljnja ravnanja, ki bi tožečo stranko lahko ovirala ali omejevala v izvrševanju svoje delne posesti parc. št. 799/1 k.o. A., kar je tožeča stranka zahtevala več (glede odstranitve orodja in pripomočkov), pa zavrnilo (II. sklepa); v tč. III. pa odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Zoper navedeni sklep in sicer njegovo tč. III. se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da je dolžna vse stroške postopka plačati tožena stranka. Tožnik je ob vložitvi tožbe glede na ravnanje toženca upravičeno mislil, da ga je z nasiljem odgnal iz celotnega zemljišča. Šele po vložitvi tožbe se je izkazalo do kod sežejo želje oziroma protipraven poseg toženca. Zato je na ogledu tožnik delno umaknil tožbo, s čimer pa pravda ni dobila drugega epiloga. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je šlo za motenje, torej je bila pravda potrebna. Stroški za takse in obravnave so bili v nezmanjšani višini, izvajali so se taki dokazi kot bi se tudi sicer. Vse stroške je z motilnim dejanjem povzročil toženec. Prvostopenjskemu sodišču očita, da ni navedlo razlogov o porazdelitvi stroškov v dejanski višini oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sama pravda zaradi delnega umika ni bila nič manj zamudna, stroški postopka pa nespremenjeni. Sodišče ni ocenilo tožnikove izpovedi zakaj je ob vložitvi tožbe uveljavljal motenjsko varstvo za celotno zemljišče. Zanj je zemljišče pomenilo celoto in je šele ob ogledu lahko točno lociral do kod je segalo dejansko motenje, ki pa je njega odvrnilo od celotne obdelave. Samo z ogledom je lahko dokazal motenje in v zvezi s tem so nastali tudi vsi ostali stroški, zato mu gredo v celoti. Ob ogledu je sodišče le pogledalo še na travnik, zaradi česar pa niso nastali nobeni dodatni stroški oziroma ti niso nič drugačni. Površina ni bila merilo za motenje posesti. Zaključki prvostopenjskega sodišča so neprepričljivi. Motenje se je lahko konkretno lociralo in zaznalo šele na ogledu, zato utesnitev zahtevka ni umik zahtevka v materialnem smislu. Ker je bilo tožencu naloženo, da vzpostavi prejšnje stanje in preneha z motenjem, je dejansko v pravdi popolnoma propadel. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo. Meni, da je odločitev o stroških postopka povsem pravična. Poudarja, da sama od tožeče stranke ne zahteva ničesar, kar pa noče tudi nič plačati, zahteva stroške v višini, v kateri bi jih pritožbeno sodišče priznalo tožeči stranki. Dejansko je uspeh tožeče stranke v pravdi veliko nižji od uspeha tožene stranke, zato je pritožba neutemeljena. Pravdni stranki bi lahko tekom postopka dosegli sporazum.

Pritožba ni utemeljena.

Sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe je pravnomočen, saj se pravdni stranki zoper I.) sklepa nista pritožili (1. odstavek 319. člena ZPP). Pritožbena izvajanja, da dejansko ni šlo za umik tožbe, so zato brezpredmetna. Stroškovne posledice umika tožbe pa so predpisane v 1. odstavku 158. člena ZPP: tožeča stranka mora povrniti toženi stranki pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ob pravilni ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da do delnega umika tožbe ni prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, je materialnopravno pravilno razlogovanje sodišča, da je dolžan stroške postopka glede umaknjenega dela tožbenega zahtevka nositi tožnik.

Pravilna je tudi nadaljnja, za odločitev o stroških postopka relevantna ugotovitev prvega sodišča, da je tožeča stranka v postopku uspela le delno. V primeru delnega uspeha strank v pravdi pa je potrebno pri odločitvi o stroških postopka uporabiti 2. odstavek 154. člena ZPP: sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. In to je v konkretnem primeru prvo sodišče tudi storilo, pri čemer je navedlo jasne, prepričljive in logične razloge za svojo odločitev.

Dokazni postopek je namreč pokazal, da je zemljišče, katerega je imel tožnik pred motilnim dejanjem toženca v posesti, sestavljeno iz dveh jasno razmejenih delov in da obdelava teh dveh delov zemljišča ni v medsebojni povezavi. Ob jasni razmejitvi zemljišča na dva dela (ločena dostopa, zemljišče razmejuje neprehodna živa meja in višinska razlika) je bilo že ob vložitvi tožbe jasno, da je do motilnega dejanja toženca prišlo le na delu zemljišča. Tožba je bila torej že ob vložitvi le delno potrebna, kar je prvo sodišče pri odločitvi o pravdnih stroških utemeljeno in pravilno upoštevalo. S tožbo je tožnik uspel le glede dela zemljišča (manjšega), torej njegov uspeh v pravdi ni popoln, kot hoče prikazati pritožba. Tudi smiselno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana. Kot rečeno je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev argumentiralo, pri tem si ni prihajalo v nasprotje, tako da se izpodbijana stroškovna odločitev da preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je torej popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter glede na to pravilno uporabilo materialno pravo. Pa tudi kršitev procesne narave, na katere je dolžno pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane odločitve paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), prvo sodišče ni zagrešilo. Pritožba tako ni utemeljena, zato je sodišče druge stopnje v izpodbijanem delu potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP).

Ad. 2: S sklepom z dne 6.3.2009 je sodišče odločilo, da se zavrne ugovor tožene stranke z dne 2.3.2009 zoper nalog za plačilo sodne takse.

Pritožuje se toženec in predlaga višjemu sodišču, da sklep tako spremeni, da toženi stranki odmeri le takso za pritožbo, ki se nanaša na stroške. Navaja, da pritožbe ni vložil zoper sklep, ki se nanaša na motenje posesti, temveč le na del tega sklepa, ki se nanaša na stroške. Prvostopenjsko sodišče je vlogo z dne 2.3.2009 nepotrebno upoštevalo kot ugovor tožene stranke zoper sklep, saj je v vlogi navedeno le, da je odmerjena taksa previsoka, zato prosi, da se takso odmeri s sklepom. Ni enako obravnavati celotno pritožbo v zvezi z motenjsko pravdo in pritožbo le zoper stroške v tej pravdi. Izrecno izjavlja, da v zvezi s to pritožbo ne zahteva nobenih stroškov.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sklep, izdan v zvezi z zahtevo tožene stranke za odmero sodne takse za pritožbo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava napačen. Glede na prehodno določbo 39. člena Zakona o sodnih taksah, ki je začel veljati 1.10.2008 (ZST-1; Ur. l. RS, št. 37/08), bi moralo prvo sodišče izdati odločbo o odmeri sodne takse skladno s 27. členom Zakona o sodnih taksah (ZST; Ur. l. SRS, št. 30/78 s spremembami in dopolnitvami), ne pa zahtevo tožene stranke šteti kot ugovor po 34. členu ZST-1. V času vložitve zahteve za odmero sodne takse namreč postopek še ni bil pravnomočno končan, zato se uporabljajo dosedanji predpisi – ZST. Izdati je torej potrebno odločbo o odmeri sodne takse, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču (3. točka 365. člena ZPP). Pri izračunu višine odmerjene takse bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je tožena stranka sklep sodišča izpodbijala le deloma, in sicer le glede odločbe o stroških, na kar utemeljeno opozarja pritožba. V takem primeru se kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo vzame le vrednost izpodbijanega dela (4. odstavek 25. člena ZST).