Jedro

Iz določb o pokojninski osnovi v 43. in 44. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena invalidska pokojnina, jasno izhaja, da se morajo upoštevati dejansko izplačane plače (zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS), ne pa plače iz preteklega leta, usklajene na leto, za katero se je odmerjalo invalidom III. kategorije invalidnosti nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, ki ne predstavljajo dejansko izplačane plače invalidu v določenem letu, pač pa fiktivno plačo, upoštevno le za izračun že navedenih nadomestil po predpisih, veljavnih pred 1.4.1992.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna višja invalidska pokojnina in zavrglo tožbo v zvezi z nadomestilom plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Ker iz vsebine tožnikove pritožbe (l.št. 19) izhaja smiselno, da se pritožuje tudi zoper sklep, jo je pritožbeno sodišče obravnavalo kot pritožbo zoper sodbo in sklep prvostopenjskega sklepa.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene. Tožnik v odgovoru, datiranem z 10.3.1999, vloženem glede na prej navedeni odgovor toženca na pritožbo, podaja obširna izvajanja in lastne izračune, zaradi katerih meni, da nadomestila in pokojnina niso pravilno izračunana.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter ob pravilni uporabi prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora po uradni dolžnosti paziti pritožbeno sodišče. Sodbo in sklep je tudi ustrezno obrazložilo z dejanskimi in s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Iz zadnjega stavka pritožbe, kjer tožnik prosi za razveljavitev dosedanjih sklepov ter vrnitev zadeve ponovno tožencu, pritožbeno sodišče smiselno zaključuje, da gre v tem delu za pritožbo tudi zoper sklep prvostopenjskega sodišča, ki pa je v tem obsegu neobrazložena.

Glede na določbe 2. odst. 365. čl., v zvezi s 381. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77-27/90), ki jih je potrebno uporabiti glede na določbo 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99), je pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča iz izpodbijanega sklepa preizkusilo le glede pravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Teh, kot že rečeno, ni zasledilo, prvostopenjsko sodišče pa je pri sklepu tudi pravilno uporabilo pravo. Kot je obrazložilo na str. 3 izpodbijane sodbe in sklepa, je bilo v obdobju od 1.1.1991 do 30.6.1996 o nadomestilu zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu odločeno z vrsto odločb, ki jih je tudi podrobno navedlo.

Prvostopenjsko sodišče je s tem v zvezi zaključilo, da tožnik odmeram iz le-teh odločb ni ugovarjal, tako da o nobeni od njih ni bilo odločeno z drugostopenjsko - dokončno odločbo.

Pravilno je uporabilo določbe 30. in 31. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94) ter na njihovi podlagi tožbo v že navedenem delu zavrglo, saj ni podana procesna predpostavka iz 30. čl. ZDSS, da bi prvostopenjsko sodišče o tem delu tožbe sploh lahko vsebinsko odločalo.

Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ki se nanaša na sodbo prvostopenjskega sodišča. Iz nje smiselno izhaja, da tožnik meni, da toženec z drugostopenjsko odločbo z dne 24.4.1997 ni pravilno ugotovil posameznih plač in posledično pokojninske osnove. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da jo je toženec izdal ob upoštevanju podatkov zapisnika z dne 10.3.1997 o opravljeni reviziji s strani revizorja toženca v Opekarni .... Pritožba s tem v zvezi meni, da revizija ni točna glede let 1990, 1991 in 1992 ter se pri tem sklicuje na plačilne liste za mesece, za katere meni, da niso bili pravilno upoštevani. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že iz prve strani revizijskega zapisnika razvidno, da so bili že ob predložitvi potrdila glede izplačanih plač za redni delovni čas, torej v fazi prvostopenjskega postopka pri tožencu, za leto 1991 in 1992 izpisani pravilni podatki. Revizija torej podatkov za ti dve leti ni spreminjala. Tožnik pritožbi glede tega obdobja prilaga izplačilni list osebnega dohodka za julij 1992 (A/19) ter v lastnem pojasnilu (A/18) glede tega med drugim navaja, da je v mesecu juliju 1992 dobil plačano samo 48 ur dopusta, ne pa 106.70 ur. Iz že navedenega obračuna osebnega dohodka je razvidno, da je v njem dejansko zapisano redni dopust 106.70 ur ter bolniška nad 30 dni 126.60 ur. Vprašanje, ali je delodajalec tožniku pravilno obračunal in izplačal ure letnega dopusta za julij 1992 za obravnavano zadevo ne more biti relevantno. Ni namreč stvar tega spora, če je delodajalec tožniku izplačal morda premalo ur letnega dopusta. Tožnik je pritožbi priložil tudi izplačilna lista (A/24 in A/25) za meseca november in januar 1990. Iz tožnikovih izvajanj s tem v zvezi (A/23) prav tako izhaja, da gre za razmerje med njim in delodajalcem, ki ne more biti predmet tega socialnega spora (po tožnikovem mnenju bi bil njegov osebni dohodek za januar 1990 ob pravilno odšteti akontaciji za 80 ur neto 987,08 takratnih din, njemu pa je bilo priznano neto 660,50 din; glede meseca novembra 1990 pa tožnik poudarja, da v plačilni listi piše 7 ur prekinitev dela, ki pa kot v A/23 navaja tožnik, niso bile plačane, zato bi se morale odšteti).

Pritožba se sklicuje tudi na sklep toženca z dne 20.8.1991 in poudarja, da je v njem napisana osnova za leto 1990 10.687,06 din neto ali 17.337,60 din bruto. Gre za sklep toženca (A/27) o dokončni odmeri nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za leto 1990. V obrazložitvi je s tem v zvezi napisano, da se osebni dohodek, ugotovljen za leto 1989 v znesku 2.205,54 din, poveča za 384,54 % in znaša 10.687,06 din v letu 1990. Pritožbeno sodišče pa s tem v zvezi poudarja, da gre za način uskladitve OD iz leta 1979 na leto 1990, kot je bil po takratnih predpisih določen za ugotovitev nadomestila OD zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu invalidom III. kategorije invalidnosti, ne pa za tožnikov dejanski osebni dohodek, izplačan za leto 1990, ki je pravno relevanten in upošteven za izračun pokojninske osnove. Enako izhaja tudi iz obrazložitve ugotovitve Opekarne ... z dne 27.3.1992, (priloga A/29) na katero se pravtako sklicuje pritožba in s katero je le-ta odmerila tožniku nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu za leto 1991, le da je znesek v obrazložitvi naveden v bruto znesku (17.373,60 din povprečno mesečno za leto 1990). Iz določb o pokojninski osnovi v 43. in 44. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98), na podlagi katerega je bila tožniku odmerjena invalidska pokojnina, jasno izhaja, da se morajo upoštevati dejansko izplačane plače (zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS), ne pa plače iz preteklega leta, usklajene na leto, za katero se je odmerjalo invalidom III. kategorije invalidnosti nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in ki torej ne predstavljajo dejansko izplačane plače invalidu v določenem letu, pač pa fiktivno plačo, upoštevno le za izračun že navedenih nadomestil, kot so način odmere nadomestil določali predpisi, veljavni pred 1.4.1992. Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo ter sklep.