Jedro

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l.RS št.12/92 - 54/98 -ZPIZ) v členu 203 do vključno člena 207 taksativno našteva obdobja, ki se - poleg časa prebitega v zavarovanju po tem zakonu - vštevajo v pokojninsko dobo, na podlagi katere se pridobijo in urejajo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Ker pokojninske dobe, dosežene na območju nekdanje SFRJ, niti ta zakon, niti prej veljavni ZTPIZ, ne uvršča med obdobja, ki bi bila pravno upoštevana kot zavarovalna doba po prvem odstavku 202. člena ZPIZ, za priznanje uveljavljene pravice do starostne pokojnine tožnice, ne obstaja zakonita podlaga (39.čl.).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku A. M. in razveljavilo odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opr. št. P-2010380 z dne 24.9.1997 in 22.12.1997, na podlagi katerih tožnici ni bila priznana pravica do starostne pokojnine (1. točka izreka). Ugotovilo je, da sta izpodbijani odločbi zavoda temeljili na zmotni uporabi materialnega prava, konkretno 2. odstavka 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in 7/96 - ZPIZ). Določba o izpolnjevanju pogojev gostote zavarovalne dobe iz omenjene norme bi bila, po mnenju sodišča upoštevna le v primeru, če zavarovanec s pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992 (2. alinea 1. odstavka 202. člena ZPIZ), ne bi pridobil pravice do starostne pokojnine po 39. členu ZPIZ. Tožnica pa je z dopolnjeno starostjo 58 let in s posebno dobo, priznano ji zaradi izgnanstva v Nemčiji (3 leta, 7 mesecev in 22 dni), pokojninsko dobo prebito v Sloveniji (6 let 6 mesecev in 26 dni) ter v Srbiji (10 let 4 mesece in 13 dni) dosegla 20 let 8 mesecev in 1 dan skupne dobe in s tem izpolnila v 1. odstavku 39. člena ZPIZ predpisane pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Zato je tožnici uveljavljeno pravico priznalo od 8.8.1997 dalje (2. točka izreka) in toženo stranko zavezalo, da ji odmeri starostno pokojnino, izplača zapadle zneske pokojnine v 60 dneh po pravnomočnosti te sodbe (3. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (4. točka izreka).

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. V razlogih je poudarilo, da se določba iz 2. alinee 1. odstavka 202. člena ZPIZ uporabi šele v primeru, ko zavarovanec izpolni pogoje iz 2. odstavka 254. člena, in sicer pri presoji materialne upravičenosti do starostne pokojnine po 39. oziroma 40. členu ZPIZ.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi opozarja, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi prezrlo, da 2. odstavek 254. člena ZPIZ gostoto zavarovalne dobe pogojuje le za primer, če zavarovanec z zavarovalno dobo doseženo pri zavodu, ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker pokojninska doba po 2. alinei 1. odstavka 202. člena ZPIZ obsega čas zavarovanja, dopolnjen do 31.3.1992, kjerkoli na območju bivše Jugoslavije, jo je šteti - kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje - kot domačo dobo. To pa pomeni, da je tožnica izpolnila pogoje, določene v 39., 202. in 254. členu zakona. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Za pridobitev pravice do starostne pokojnine morajo biti izpolnjeni v 39. členu ZPIZ predpisani pogoji. V 1. odstavku omenjenega določila je določeno, da pridobi zavarovanka pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let in pokojninski dobi 20 let. Ta pravica kot inštitut materialnega prava se uveljavlja z vložitvijo zahteve kot inštitutom procesnega prava pod pogoji, določenimi v 254. členu ZPIZ. Le-ta v 1. odstavku predpisuje, da lahko uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. Oseba iz navedenega odstavka pridobi pravico do starostne oziroma predčasne pokojnine pri zavodu, če je z zavarovalno dobo pri zavodu izpolnila pogoje za priznanje pravice po tem zakonu, ali je v zadnjih desetih letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine dopolnila v zavarovanju pri zavodu najmanj 80 mesecev zavarovalne dobe ali v zadnjih petih letih najmanj 40 mesecev zavarovalne dobe (2. odstavek). V 3. odstavku je vsebovana izjema, da lahko pri zavodu uveljavi pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine tudi državljan Republike Slovenije, ki je z zavarovanjem v Republiki Sloveniji in v državah, s katerimi so bili sklenjeni sporazumi o socialnem zavarovanju, sicer dosegel minimalno pokojninsko dobo, vendar teh pogojev ne dosega samo s slovensko pokojninsko dobo. Samo v primeru, če je pretežni del (torej več kot polovico skupne zavarovalne dobe) prebil na območju zavoda, lahko uveljavi pravico do pokojnine pri tem zavodu. V 6. odstavku 254. člena je izrecno predpisano, da se pokojninska doba in plača ter druga dejstva, ki vplivajo na pridobitev in odmero pravice, ugotavljajo po določbah tega zakona. Z novelo ZPIZ (Uradni list RS, št. 7/96) je bilo črtano besedilo iz osnovnega zakona: "ne glede na to, kje so bili doseženi." Pogoji iz 254. člena ZPIZ, ki se nanašajo na okoliščine in lastnosti stranke, ki morajo biti podane, da je odločanje o njeni zahtevi dopustno, so takoimenovane procesne predpostavke. Od njihovega obstoja ali neobstoja je odvisen začetek postopka pri zavodu. Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je bila tožnica, sicer državljanka Republike Slovenije, nazadnje le 3 mesece in 1 dan zavarovana pri toženi stranki, pri kateri pa ni prebila pretežnega dela svoje zavarovalne dobe (3. odstavek 254. člena), niti izpolnila pogoja gostote zavarovalne dobe v zadnjih desetih oziroma petih letih pred vložitvijo zahtevka (2. odstavek 254. člena).

Ta ugotovitev med strankama tudi ni sporna. Sporna je le materialnopravna presoja, ali je pokojninsko dobo, doseženo izven območja ZPIZ (10 let 4 mesece in 13 dni) upoštevati po določbi 2. alinee 1. odstavka 202. člena v zvezi z 2. odstavkom 254. člena ZPIZ kot zavarovalno dobo prebito pri tem zavodu. Po tem določilu obsega pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja poleg obdobij zavarovanja, ki se štejejo po določbah tega zakona v zavarovalno dobo, tudi obdobja do uveljavitve zakona, ki se vštevajo v pokojninsko dobo po predpisih do 31.3.1992, razen, če ni s tem zakonom ali z mednarodnimi sporazumi drugače določeno. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v naslednjih treh poglavjih iz 6. dela, kamor je umeščena splošna določba 202. člena, določa, katera so ta obdobja. Po določbi 203. člena se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga zavarovanec prebije po dopolnjenem 15 letu starosti v obveznem in prostovoljnem zavarovanju. V zavarovalno dobo se všteva čas prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim časom, pa tudi z nepolnim delovnim časom (1. odstavek 204. člena). Zakon v 2. odstavku 204. člena taksativno našteva primere, v katerih se delo s skrajšanim delovnim časom šteje kot delo s polnim delovnim časom. V zavarovalno dobo se vštevajo tudi obdobja, prebita v zavarovanju, ko oseba dejansko ni bila na delu (205. člen) npr. bolniški stalež, porodniški dopust, poklicna rehabilitacija itd., prejema pa nadomestilo plače. V 206. členu je določeno, da se v zavarovalno dobo všteva tudi čas, ki ga je zavarovanec prebil na strokovnem izpopolnjevanju ali specializaciji ter čas, ko je oseba vključena v program aktivne politike zaposlovanja. Pogoj za vštevnost tega obdobja pa je plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje katerega osnovo določa zakon v 234. členu. Pod enakimi pogoji, torej ob plačilu prispevkov se v zavarovalno dobo všteva tudi čas na neplačanem izrednem dopustu, čas prebit na prestajanju zaporne kazni, ki ni daljša od 30 dni, čas prebit v priporu, če ta ni vštet v zaporno kazen in čas v katerem je bil delavec odstranjen z dela iz organizacije (207. člen). Zakon ohranja možnost štetja določenih obdobij dela, ki je posebno težko in zdravju škodljivo oziroma ga po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati s povečanjem. Stopnja povečanja zavarovalne dobe je odvisna od teže in škodljivosti dela oziroma narave dela in ne sme znašati največ 50 % (208. člen). ZPIZ v 214., 215. in 216. členu ureja inštitut dokupa pokojninske dobe.

Za določitev pokojninske dobe, dopolnjene do 31.3.1992 pa je upoštevati določbe o zavarovalni dobi, ki se šteje v dejanskem trajanju (62. do 70. člen), zavarovalno dobo, ki se šteje s povečanjem (70. do 74. člen) ter ureditev 97. do 100. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SFRJ, št. 23/82 do 44/90 - ZTPIZ). Ta ureditev je z upoštevanjem izjem, ki jih določa ta zakon, enaka novi. Drugih obdobij, ki bi se vštevala v pokojninsko dobo za pridobivanje in uveljavljanje pravic niti ZPIZ niti ZTPIZ ne pozna. Zato je pravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da za vštetje pokojninske dobe, dosežene na območju nekdanje SFRJ, v zavarovalno dobo, ki se všteva v zavarovalno dobo po določbah tega zakona (1. alinea 1. odstavka 202. člena v zvezi s 6. odstavkom 254. člena ZPIZ), ni zakonite podlage. To pa pomeni, da tožnica za priznanje pravice do starostne pokojnine ni izpolnjevala pogoje iz 2. odstavka 254. člena v zvezi z 39. členom ZPIZ.

Ker niso podani revizijski razlogi, niti razlogi, na katere mora po 371. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo tožnice na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.