Jedro

Iz oblikovane sodne prakse izhaja, da je potrebno ZTuj-2 razlagati skladno z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Iz določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje, kar je tudi nastanitev v Centru za tujce, konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa mora biti uporaba ukrepa za namen odstranitve omejena.

Nobenega dvoma ni, da je tožnik pred pristojnimi avstrijskimi in nemškimi organi navajal različne osebne podatke, kar je potrdil na zaslišanju dne 12. 10. 2020. Iz podatkov upravnega spisa ter zaslišanja priče na glavni obravnavi utemeljeno izhaja, da tudi v tem postopku podani osebni podatki niso pravi in ga na podlagi njih ni bilo mogoče identificirati in tako ni znana istovetnost tožnika, ki z dajanjem napačnih osebnih podatkov ovira oziroma onemogoča postopek priprave njegove vrnitve oziroma njegove odstranitve iz države. Glede na navedeno je ukrep omejitve gibanja tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, nujen in sorazmeren.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Policija, in sicer Center za tujce v Postojni (v nadaljnjem besedilu tožena stranka ali Center za tujce) tožniku kot tujcu, ki ne posreduje potne listine, je brez dokumentov in je v postopku odstranitve, odredila od vročitve izpodbijane odločbe do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, nastanitev v Centru, ker tujca ni mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega ter ni znana istovetnost tujca, pri čemer se v času omejitev gibanja šteje tudi čas na podlagi odločbe o omejitvi gibanja št. 2255-82/2019/53 (3E651-03), z dne 15. 12. 2019 in odločbe o omejitvi gibanja št. 255-82/2019/69 (3E651-32) z dne 29. 9. 2020. Odločila je, da odločba velja takoj in da tožba ne zadrži njene izvršitve.

2. Tožena stranka se v uvodu izpodbijane odločbe sklicuje na prvi in drugi odstavek 76. člena in prvi odstavek 78. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2). V obrazložitvi navaja, da je bil tožnik v Center za tujce prvič nastanjen 15. 12. 2019 na podlagi odločbe o omejitvi gibanja št. 2255-82/2019/53 (3E651-03), saj je obstajala nevarnost pobega in ga ni bilo mogoče odstraniti iz države. Na podlagi 79.a člena ZTuj-2 je Ministrstvo za notranje zadeve dne 11. 3. 2020 izdalo odločbo št. 214-122/2020/7 (141-02) s katero je odločilo, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena. Dne 18. 3. 2020 pa je bila izdana odločba št. 2253-818/2019/34 (216-08) s katero je bilo zaradi celotne situacije s COVID-19 in zaradi zapore zračnih, vodnih in kopenskih linij po Evropi tožniku dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji od 18. 3. 2020 do 18. 9. 2020, saj odstranitev ni bila možna, ker ni bilo mogoče zagotoviti prevoza stranke iz države po kopenski, zračni ali vodni poti (8. alinea prvega odstavka 73. člena ZTuj-2). Tožniku je bilo naloženo javljanje vsak torek ob 13.00 uri v pisarni Centra za tujce na naslovu Vodnikova 43 v Ljubljani. Naknadno se ga je obvestilo, da je njegova obveznost javljanja, zaradi zajezitve širjenja COVID-19 začasno prenehala do 1. 7. 2020, ko je ta obveznost ponovno stopila v veljavo. Po 1. 7. 2020 tožnik svoje obveznosti javljanja ni izpolnjeval. Dne 23. 9. 2020 je upravni organ prejel obvestilo veleposlaništva RS v Budimpešti, da ga je veleposlaništvo ... obvestilo, da tožnik A.A. ni znan ... organom. V telefonskem pogovoru je konzul veleposlaništva ... povedal, da so prejeli uradno obvestilo, da imenovani ni ... državljan. Dne 29. 9. 2020 je bil tožniku z odločbo o omejitvi gibanja št. 2255-82/2019/69 (3E651-32) ponovno nastanjen v Centru za tujce, ker je obstajala nevarnost pobega in ga ni bilo mogoče takoj odstraniti iz države. Upravno sodišče RS je s sodbo št. III U 179/2020-9 z dne 9. 10. 2020 odločbo z dne 29. 9. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek.

3. V ponovnem postopku je bila tožniku dana možnost, da se lahko izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev o njegovi nastanitvi v Centru za tujce. Dne 12. 10. 2020 je bila opravljena ustna obravnava na kateri je tožnik jasno povedal, da v postopku svoje odstranitve v matično državo ne bo sodeloval, ker se tja ne želi vrniti. Prav tako nima namena sodelovati z veleposlaništvom .... Po tem, ko je bil seznanjen, da naj bi bila oseba s podatki, kot jih je tožnik podal nepoznana ... oblastem oziroma, da ne gre za ... državljana je vztrajal, da je ... državljan in ponovil svoje osebne podatke. Med ustno obravnavo je tudi izjavil, da ne bo izpolnjevala obveznosti iz 90. člena ZTuj-2. Iz tega razloga tožniku ni bila dodeljena pravica do osnovne oskrbe v skladu s 75. členom ZTuj-2. 4. Nevarnost pobega tožnika je bila ugotovljena na podlagi izjave stranke na zaslišanju kot tudi na podlagi dejstva, da v postopku vračanja ne želi sodelovati. Tožnik je že 15. 12. 2019 prejel odločbo o vrnitvi, na podlagi katere ga bi bilo potrebno odstraniti iz države, ponujena mu je bila možnost vključitve v projekt prostovolne vrnitve in reintegracije v državi izvora, vendar vračanje v matično državo ali vključitev v ta projekt zavrača. Odločbe o vrnitvi prisilno ni bilo mogoče izvršiti, saj v postopku odstranitve noče sodelovati in vračanju v matično državo izrecno nasprotuje, nima osebnih dokumentov s katerim bi se lahko potrdila njega istovetnost, poleg tega pa se je predstavljal kot oseba, za katero je alžirsko veleposlaništvo potrdilo, da ni državljan ... tako, da njegova istovetnost ni ugotovljena. V času bivanja v Republiki Sloveniji je bil kot izhaja iz uradnih evidenc tožnik tudi pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja s področja proizvodnje in prometa z mamili, v času ukrepa dovolitve zadrževanja pa je bil ponovno obtožen storitve enakega kaznivega dejanja kar kaže na nespoštovanja pravnega reda Republike Slovenije in pomeni tudi resno nevarnost za javni red in mir. Upoštevati je potrebno tudi, da gre za osebo, ki ne želi razkriti svoje istovetnosti in daje pristojnim organom različne podatke o svoji istovetnosti. Glede na opisane individualne okoliščine ter njegove izjave ni mogoče pričakovati, da bi se prostovoljno javljal na dogovorjeni dan zaradi vračanja v matično državo to pa so okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega tujca iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. 5. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu. Odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da po opravljeni obravnavi in izvedenih dokazih razsodi, da se z izpodbijano odločbo izrečena nastanitev v Centru za tujce odpravi. Po tem ko povzame potek dosedanjega postopka nadaljuje, da tožena stranka po prejemu sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. III U 179/2020 z dne 9. 10. 2020 tožnika ni izpustila ampak mu je izdala novo odločbo, ki jo izpodbija. Nova odločba še vedno ne upošteva načela sorazmernosti med uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji, kot izhaja iz uvodne določbe Direktive o vračanju. Tožena stranka ne podaja novih oziroma drugačnih pogojev za omejitev gibanja iz izpodbijane odločbe tako še vedno ne izhaja, zakaj ne bi bil legitimen cilj zadovoljen že z uporabo milejšega ukrepa. Poudarja da ni begosumen saj po tem, ko mu je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito ni poskušal pobegniti v drugo državo. Tudi po tem, ko mu je bila dne 18. 3. 2020 odpravljena omejitev gibanja v Centru za tujce ni poskusil pobegniti ampak se je vključil v življenje v Republiki Sloveniji. Po tem, ko je bila odpravljena omejitev gibanja v Centru za tujce in mu je bilo naročeno javljanje vsak teden ob ponedeljkih ob 13.00 uri na Vodnikovi ulici 43, v Ljubljani se je tudi javljal, vendar so njegovi pooblaščenki B.B. sporočili, da je obveznost javljanja prekinjena. Tožniku je dovoljenje za zadrževanje poteklo 18. 9. 2020 in je bil v tem času v stiku z policijo, njegova pooblaščenka pa kljub poizvedbam ni dobila nobenih informacij.

6. Dejstvo, da se tujec ne želi vključiti v program prostovolne vrnitve ne more biti podlaga za pridržanje, saj direktiva o vračanju smatra pridržanje za izjemen prisilni ukrep. Dne 29. 9. 2020 je tožnik podal prošnjo za začasno zadrževanje zaradi udeležbe kot oškodovanec v kriminalistični preiskavi ter na podlagi svojega zdravstvenega stanja, saj še ni okreval od poškodbe. Ne razume, zakaj v tem času poteka postopek ugotavljanja njegove identitete za namen odstranitve iz države, saj prošnja za zadrževanje prekine postopek vračanja, o prošnji za zadrževanje pa še ni odločeno. To, da ne želi sodelovati z Veleposlaništvom ... še ne pomeni, da se bo deportaciji izogibal ali da bo vrnitev oviral. 7. 90. člen ZTuj-2 navaja sankcijo za nesodelovanje tujca v postopku vračanja, ki pa ne vpliva na odvzem prostosti. Tožnik zatrjuje, da mu je ime A.A. in da je državljan ..., ter da teh podatkov nikoli ni spreminjal tako da dvom v njegovo istovetnost ne obstaja. Za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja istovetnosti pa tudi ne zadostuje zgolj ugotovitev, da tožnik ni predložil nobenih osebnih dokumentov. V zvezi z pravnomočno sodbo obsodbo zaradi storitve kaznivega dejanja s področja proizvodnje in prometa z mamili navaja, da je šlo v sodbi Okrožnega sodišča v ... IX K 61533/2019-17 za njegovo prvo kaznivo dejanje in mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, Višje sodišče pa je del sodbe razveljavilo tako, da je stransko kazen izgona tujca iz države za čas treh let, odpravilo. V kolikor bi sodišče razsodilo, da tožnik zaradi omenjenega kaznivega dejanja predstavlja nevarnost za državo, bi mu odredilo drugačno kazen. Tožnik ponovno poudarja, da je v obdobju od prejšnje omejitve gibanja izpolnjeval vse svoje obveznosti kot jih bo še naprej.

8. Tožena stranka se tudi ni opredelila do tožnikovega zdravstvenega stanja, saj je bil tožnik žrtev napada v katerem je skoraj umrl in je policija ves čas po 1. 7. 2020 s tožnikom imela stik, vendar mu nikoli ni naložila obveznosti ponovnega javljanja.

9. Preden mu je bilo omejeno gibanje na Center za tujce je tožnik pripravljal fotografsko razstavo, ki so jo morali otvoriti v času njegove odsotnosti, prijavil pa se je tudi na natečaj s katerim se poteguje za samostojno razstavo v ....

10. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena ZUS-1 v danem roku predložila predmetne upravne spise in vložila odgovor na tožbo. Po mnenju tožene stranke je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna zato prereka vse tožbene navedbe in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, predlaga pa tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, ki bo vedela izpovedati vse o postopku odstranitve tožnika.

11. Sodišče je dne 22. 10. 2020 opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je izvedlo predlagane dokaze z vpogledom vseh listin, ki se nahajajo v upravnem spisu in listin priloženih tožbi ter z zaslišanjem priče dr. C.C., s čemer je v celoti sledilo dokaznim predlogom strank. Narok je sodišče opravilo v odsotnosti odvetnika tožnika, ki je bil o glavni obravnavi obveščen, vendar svoje odsotnosti in opravičil, tožnik pa se je strinjal z opravo glavne obravnave v njegovi odsotnosti.

K točki I izreka:

12. Tožba ni utemeljena.

13. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je pravilnost in zakonitost odločbe s katero je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTuj-2 tožniku izrekla ukrep omejitve gibanja na Center za tujce iz razloga prvega in drugega odstavka 76. člena ZTuj-2, od vročitve izpodbijane odločbe to je od 12. 10. 2020 do odstranitve tožnika iz države a ne dalj kot šest mesecev, pri čemer se v času omejitve gibanja šteje čas na podlagi odločbe o omejitvi gibanja št. 255-82/2019/53 (3E651-03) z dne 15. 12. 2019 in odločbe o omejitvi gibanja št. 255-82/2019/69 (3E651-32) z dne 29. 9. 2020. 14. Sodišče je sledilo stališču tožene stranke, da sta v konkretnem primeru podana razloga za omejitev gibanja po določbi prvega in drugega odstavka 76. člena ZTuj-2. 15. Po določbi prvega odstavka 76. člena ZTuj-2 odredi policija za tujca, kateremu obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnikoli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev. Po drugem odstavku 76. člena ZTuj-2 pa se določbe prejšnjega odstavka uporabljajo tudi v primerih, ko ni znana istovetnost tujca. Namestitev tujca v center ali izven centra (kot tudi bivanje v centru pod strožjim policijskim nadzorom) policija odredi z odločbo, zoper katero ima tujec pravico do vložitve tožbe na Upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe, tožba ne zadrži izvršitve odločbe (prvi in drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). Pojem "nevarnost pobega", oziroma okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, so primeroma opredeljene v 86. členu ZTuj-2. V 81. členu ZTuj-2 pa je določeno, da lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev slednjega v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev iz države (prvi odstavek); na tej podlagi lahko policija tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek 81. člena ZTuj-2); v primeru tega ukrepa lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja na najbližji policijski postaji (tretji odstavek 81. člena ZTuj-2). Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija pod pogoji, ki so določeni v 79. členu ZTuj-2 tujcu omejitev gibanja podaljša. 16. Z določbami ZTuj-2 je kot je razvidno iz drugega odstavka 1. člena tega zakona, zakonodajalec v nacionalno zakonodajo prenesel tudi pravo evropske unije, med drugim tudi Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. 12. 2008 (v nadaljnjem besedilu Direktiva o vračanju), ki v uvodnih določbah (16. točka) določa, da mora biti uporaba pridržanja z namenom odstranitve omejena in da mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti ter da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če je uporaba milejših prisilnih ukrep ni zadostna. V prvem odstavku 15. člena Direktive o vračanju je nadalje določeno, da razen če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov, lahko države članice pridržijo državljana tretje države, ki je v postopku vračanja le, da pripravijo vrnitev in/ali izvedejo postopek odstranitve, zlasti če: (a) obstaja nevarnost pobega in (b) se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve; obdobje pridržanja je kar se da kratko in traja le toliko časa, kolikor trajajo postopki za ureditev odstranitve, ti pa se izvedejo skrbno. Iz drugega odstavka istega člena Direktive o vračanju pa med drugim izhaja, da mora biti odredba o pridržanju pisna in da morajo biti v njej navedeni dejanski in pravni razlogi ter da se, če je pridržanje nezakonito, zadevnega državljana tretje države nemudoma izpusti. Iz oblikovane sodne prakse npr. sodba tega sodišča I U 392/2015 z dne 6. 3. 2015, I U 1051/2016 z dne 20. 7. 206, I U 598/2017 z dne 4. 4. 2017, I U 250/2016 z dne 11. 12. 2017 in druge izhaja, da je potrebno ZTuj-2 razlagati skladno z Direktivo o vračanju. Iz zgoraj navedenih določb izhaja, da morajo biti že v odločbi, s katero je odrejeno pridržanje, kar je tudi nastanitev v Centru za tujce, konkretno obrazloženi dejanski in pravni razlogi za pridržanje, ob upoštevanju načela sorazmernosti, pa mora biti uporaba ukrepa za namen odstranitve omejena.

17. V zadevi pa tudi ni sporno, da je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v ... X K 61553/2019-17 z dne 21. 11. 2019 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v ... VI Kp 61553/2019 z dne 5. 6. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 168. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) za kar se mu je na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izrekla pogojna obsodba v kateri se mu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 določila kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, ki je postala pravnomočna dne 10. 6. 2020. V zadevi pa ravno tako ni sporno, da je bila tožniku s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana izdana odločba o prostovoljni vrnitvi št. 2255-82/2016/41 (3E651-02) z določitvijo 30-dnevnega roka prostovoljne vrnitve, ki je iztekel 27. 11. 2019, v katerem tožnik ni prostovoljno zapustil ozemlja Republike Slovenije, pred iztekom danega roka za prostovoljno vrnitev, pa tudi ni zaprosil za podaljšanje roka za prostovoljno vrnitev v skladu z četrtim odstavkom 67. člena ZTuj-2. Med tožečo in toženo stranko, ni sporno, da je policijska postaja za izravnalne ukrepe (v nadaljevanju PPIU) tožniku izdala odločbo o vrnitvi št. 2255-82/2019/52 (3E6SI-03) z dne 15. 12. 2019 (v nadaljevanju odločba o vrnitvi) s katero je bila tožniku izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa za dobo šest mesecev, ki je postala dokončna 19. 12. 2019. Nadalje ni sporno, da je bil tožnik z odločbo o nastanitvi št. 2255-82/2019-53 (3E651-03), ki je postala pravnomočna 25. 3. 2020 potem, ko je sodišče s sklepom III U 36/2020-35 z dne 4. 3. 2020 po opravljeni glavni obravnavi tožbo zoper izpodbijano odločbo z dne 15. 12. 2019, s katero je bil tožnik nastanjen v Centru za tujce, zavrglo. Nesporno pa je tudi, da je Center za tujce tožniku dne 18. 3. 2020 na podlagi 73. člena ZTuj-2 izdal odločbo, s katero je tožeči stranki, ki je v postopku odstranitve, iz države dovolil zadrževanje v Republiki Sloveniji od 18. 3. 2020 do 18. 9. 2020 in mu določil javljanje vsak torek ob 13.00 uri v pisarni Centra za tujce v Ljubljani. Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da tožnik do izteka roka s katerim mu je bilo dovoljeno zadrževanje to je 18. 9. 2020 ni zaprosil za podaljšanje roka za zadrževanje. Prošnjo je podal šele po tem, ko je bil dne 29. 9. 2020 odpeljan na PP IU in mu je bila napovedana nastanitev v Centru za tujce v Postojni na podlagi odločbe o omejitvi gibanja, ki jo je sodišče s sodbo III U 179/2020-9 z dne 9. 10. 2020 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Prav tako ni sporno da tožnika ni mogloče takoj odstraniti iz države, saj ne razpolaga s potovalnim dokumentom.

18. Na glavni obravnavi izvedeni dokazi tudi po mnenju sodišča potrjujejo zaključek tožene stranke, da obstaja zakonski razlog za omejitev gibanja tožnika, ki je nezakonito prebival v Republiki Sloveniji, iz prvega in drugega odstavka 76. člena ZTuj-2. Kot je bilo ugotovljeno, tožnik države ni zapustil v določenem roku, njegova ravnanja pa kažejo na obstoj nevarnosti tožnikovega pobega, istovetnost tožnika pa je sporna, iz države pa ga ravno zaradi sporne identitete ni mogoče odstraniti.

19. Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila, v zadostnem obsegu, zato sodišče sledi njeni obrazložitvi kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi po mnenju sodišča v izpodbijani odločbi opisane individualne okoliščine in izjave podane na zapisnik o ustni obravnavi št. 2253-818/2019/57 (216-8) z dne 12. 10. 2020, ki ima dokazno veljavo javne listine v smislu prvega odstavka 169. člena ZUP in ki ga je tožnik lastnoročno brez pripomb podpisal, v tožbi zoper izpodbijano odločbo pa teh ugotovitev tudi ne izpodbija izhaja, da tožnik zavrača kakršnokoli sodelovanje z organi Republike Slovenije, kakor tudi z veleposlaništvom ... glede ugotavljanja njegove identitete, kakor tudi glede izvedbe postopka odstranitve tujca. Tožnik države ni zapustil v določenem roku in ga tudi ni mogoče odstraniti iz države. S svojim ravnanjem se tožnik izogiba in ovira pripravo vrnitve (točka b prvega odstavka 15. člena Direktive o vračanju). Tožnik sicer v svoji izjavi ter tožbi zatrjuje, da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije, kar pa ne drži. Tožnik je namreč, kljub temu da to ne prizna bil pravnomočno kaznovan zaradi storitve kaznivega dejanja in je še v enem kazenskem postopku, ki se mu izogiba. Iz na glavni obravnavi izvedenih dokazov namreč izhaja, da je zaradi izogibanja postopku Okrožno sodišče v ... v zadevi I Kpr 24909/2020 dne 1. 10. 2020 izdalo odredbo za prisilno privedbo tožnika kot obdolženca, zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in prehodnimi sestavinami, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Privedba je bila odrejena zato, ker se obdolženi, to je tožnik, ne odziva na vabila sodišča. 20. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam tožnika, da se mu, po preklicu epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19) na območju Republike Slovenije, ni bilo treba, v skladu z odločbo o dovolitvi zadrževanja z dne 18. 3. 2020 od 1. 7. 2020, dalje javljati vsak torek ob 13.00 uri v pisarni Centra za tujce v Ljubljani. Kakor je izpovedala na zaslišanju na glavni obravnavi priča C.C. je bil o tem, da se mora tožnik po 1. 7. 2020 javljati na policijski postaji, tožnik obveščen po njegovi pooblaščenki B.B.. Tožnik je bil sicer na glavni obravnavi seznanjen s pričanjem in izvedenimi dokazi in na to izpovedal, da z dokazi, ki so bili izvedeni na obravnavi in ni bil seznanjen, kakor tudi da ni seznanjen s tem, da se mora vrniti v matično državo. Navedeno pa je le način, s katerim se tožnik izmika svojim obveznostim in se izogiba pripravi vrnitve oziroma postopku odstranitve.

21. Pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje je sicer po 3. alineji prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 okoliščina, ki kaže na nevarnost pobega tujca, ki pa jo je potreba razlagati v skladu s 15. členom Direktive o vračanju to je, da obstoj kaznivega dejanja predstavlja nevarnost pobega iz razloga, da bi se tujec s tem izognil izvršitvi kazenske sodbe in v zvezi s tem obstaja nevarnost pobega z namenom onemogočenja izvedbe postopka odstranitve. Sama pogojna obsodba v konkretnem primeru sicer na to ne kaže. Ravnanje tožnika, ki se izmika zanj obremenjujočim postopkom državnih organov pa kaže na to, da dejansko obstaja nevarnost pobega zato, da bi se v trenutku, ko bo potrebno dejansko izvršiti dejanja katerih posledica bo njegova odstranitev, temu izognil s pobegom.

22. Tudi po mnenju sodišča ni nobenega dvoma, da je tožnik pred pristojnimi avstrijskimi organi in pristojnimi nemškimi organi, navajal različne osebne podatke, kar je glede navajanja osebnih podatkov v Avstriji in Nemčiji, potrdil na zaslišanju dne 12. 10. 2020. Iz podatkov upravnega spisa ter zaslišanja priče C.C. na glavni obravnavi tudi utemeljeno izhaja, da tudi v tem postopku podani osebni podatki niso pravi in ga na podlagi njih ni bilo mogoče identificirati, kot ... državljana in tako ni znana istovetnost tožnika, ki z dajanjem napačnih osebnih podatkov ovira oziroma onemogoča postopek priprave njegove vrnitve, oziroma njegove odstranitve iz države.

23. Glede na navedeno je po mnenju sodišča ukrep omejitve gibanja tožnika, glede na ugotovljeno dejansko stanje v konkretni zadevi, nujen in sorazmeren. Upoštevaje legitimno pravico države, da pripravi vrnitev in učinkovito izvede odstranitev iz države, se izpodbijani ukrep tudi po presoji sodišča izkaže za nujen, razen tega pa je kot je rečeno predpisan z zakonskimi določili prvega in drugega odstavka 76. člena v povezavi s 3., 5. in 6. alinejo prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, kakor tudi s prvim odstavkom 15. člena Direktive o vračanju. Z omejitvijo gibanja tožnika na Centru za tujce se zasleduje legitimen cilj, ki ga v danih razmerah in glede na ravnanje tožnika do sedaj z milejšim ukrepom namestitve izven centra ne bi bilo mogoče doseči, torej je ukrep sorazmeren tudi v ožjem smislu. Izkazano udejstvovanje tožnika na fotografskem področju v času dovoljenega zadrževanja na to ne more odločilno vplivati.

24. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke da prošnja za zadrževanje, ki jo je tožnik vložil 29. 9. 2020 zadrži potek ugotavljanja njegove identitete z namenom odstranitve iz države ter postopek vračanja, do odločitve o vloženi prošnji. Kakor izhaja iz četrtega odstavka 73. člena ZTuj-2 lahko tujec prošnjo za dovolitev zadrževanja vloži tudi v času nastanitve v Centru in le odstranitev tujca iz države do dokončne odločitve o prošnji za dovolitev zadrževanja ni dovoljena. Kakor izhaja iz obrazložitve k 45. členau predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (EVA 2013-1711-0025 št. 00717-1/2014-15 z dne 23. 1. 2014)(ZTuj-2A), ki je v drugem odstavku 73. člena ZTuj-2 dodal novo 4. in 5. alinejo ter četrti odstavek; v primeru, ko za zadrževanje zaprosi tujec, ki je nastanjen v Centru za tujce le-ta do odločitve o vlogi ostane v Centru za tujce, v okolju omejitve svobode gibanja. Sodišče pa dodaja, da se nastanitev v Centru za tujce, oziroma omejitev gibanja odredi na podlagi 76. člena ZTuj-2 v posebnem upravnem postopku. Navedeno kaže, da do odločitve o prošnji za dovolitev zadrževanja iz 73. člena, o kateri se odloča v drugem upravnem postopku, s katero se dovoli tujcu da začasno ostane v Republiki Sloveniji, ostanejo ukrepi odrejeni na podlagi 76. člena ZTuj-2 v veljavi. Ne glede na izdano odločbo o dovolitvi zadrževanja v Republiki Sloveniji pa tečejo vsi postopki za ugotovitev istovetnosti tujca ter postopki priprave za odstranitev tujca po izteku roka v katerem mu je dovoljeno zadrževanje nemoteno dalje, saj v zakonu ni podlage, da bi bili iz tega razloga prekinjeni.

25. Glede na navedeno je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba in ugovori pa neutemeljeni zato je sodišče tožbo tožnika zoper uvodoma navedeno izpodbijano odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

26. Izrek o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.