Jedro

Toženka v okviru ocenjevanja tožnikove prijave po spornem kriteriju ni ugotavljala ali ugotovila, ali (oziroma v kaki meri) je tožnikov projekt glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen, kot bi glede na določila javnega razpisa morala, pač pa je svojo odločitev oprla izključno na svojo oceno in primerjavo posameznih stroškovnih postavk, navedenih v okviru finančne konstrukcije prijavljenega projekta, ki pa v skladu z javnim razpisom (same po sebi in brez, da bi se z njimi v zvezi presojala tudi izvedljivost projekta) ne predstavljajo podlage za ocenjevanje prijav po spornem kriteriju Toženka je tožnikovo prijavo po kriteriju št. 5 opredelila kot „delno ustrezno“ in jo točkovala z 8 od možnih 20 točk. Toženka ob tem ni obrazložila, zakaj naj bi bilo tožnikovo finančno vrednotenje „povsem nerealno“, zakaj so po njeni oceni stroški za vodenje, organizacijo in administracijo ter oglaševanje „nerazumni“, kot tudi ne, v čem je ugotovljena nesorazmernost teh stroškov z zneski, namenjenimi glasbenikom. Toženka ni z ničemer utemeljila niti, kako predstavljene ugotovitve vplivajo na njen zaključek o tožnikovem „povsem nerealnem finančnem vrednotenju“ (toženka v okviru kriterija namreč ni ugotavljala realne izvedljivosti projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo), kot tudi ne, kako je na njihovi podlagi sprejela odločitev, da tožnikovo prijavo po obravnavanem kriteriju oceni kot „delno ustrezno“ (in ne kot neustrezno, pogojno sprejemljivo, ustrezno, dobro ali pa optimalno, kar so bile preostale možne ocene po tem kriteriju). .

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kulturo, št. 6110-284/2018/25 z dne 22. 7. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka v ponovljenem postopku zavrnila sofinanciranje tožnikovega projekta in odločila, da stroški v postopku niso nastali. V obrazložitvi odločbe toženka pojasnjuje, da je ponovljeni postopek izvedla ob upoštevanju sodbe tega sodišča I U 1863/2018. Tožnikov projekt z naslovom „...“, prijavljen na javni razpis z oznako JPR-UM-2018, je toženkina komisija ocenila v skladu s kriteriji, določenimi v točki 8.2.1 razpisnega besedila za podpodročje „Organizacija koncertov in glasbeno scenskih predstav v Sloveniji“, in mu dodelila skupno 78 točk. Po 1., 4. in 6. kriteriju je bila tožnikova prijava točkovana z vsemi možnimi točkami, po 2. kriteriju (Reference izvajalcev) s 14 od 20 možnih točk, po 3. kriteriju (Kakovost projekta ter njegova vsebinska zaokroženost, celovitost in inovativnost) s 16 od 20 možnih točk, po 5. kriteriju (Glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten projekt) pa z 8 od 20 možnih točk. 2. Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so tožnikove reference ocenjene najvišje, saj njegovo preteklo delovanje predstavlja izjemno pomembno pot uveljavljanja festivalov, specializiranih za staro glasbo. Kakovost dveh ansamblov iz projekta „eeemerging“ jamči zahteven način izbora, vendar pa gre pri ansamblu A. in Godalnem kvartetu B. za mlajši zasedbi in glasbenike, ki si še utirajo poti na najvidnejše tovrstne odre in na njih še nimajo kontinuirane koncertne dejavnosti. Ansambel C. ustanovljen leta 2014, in Baročni orkester Č. sta bolj uveljavljeni specializirani zasedbi, ki v gradivu, ki ga je v skromni obrazložitvi programa in v krajših opisih zasedb na svoji spletni strani priložil tožnik, kljub več uspehom prav tako ne izkazujeta kontinuiranega mednarodnega delovanja in rednega gostovanja na najpomembnejših prizoriščih in festivalih produkcije koncertov stare glasbe. Izbrani izvajalci projekta so zato ocenjeni kot zelo referenčni. Tožnik v Obrazcu 3 ne navaja in ne utemeljuje ne repertoarne zasnove in ne posameznih del glasbenega izbora koncertov, čeprav gre za enega ključnih delov vsebinske ponudbe. Iz dobre referenčnosti predvidenih zasedb ne moremo sklepati več kot to, da je kakovost oblikovanj koncertov dobra, medtem ko bi za oceno morebitne optimalne kakovosti projekta komisija morala dobiti natančnejše informacije o programu. Zaradi izkazovanja ciljev, ki z mednarodno naravo projekta presegajo lokalne interese, ter predvidevajo širšo odmevnost, je ocena v 4. kriteriju najvišja. Ocena finančnega načrta je kljub razpršenim virom financiranja (evropska koprodukcija, vključitev lokalnih skupnosti, sponzorjev in donatorjev) le delno ustrezna zaradi povsem nerealnega finančnega vrednotenja, zlasti zaradi nerazumne ocene stroška preko 54.000 EUR za vodenje, organizacijo in administracijo vodje programa ter asistentke in ocene stroškov za nekatere druge segmente (oglaševanje), ki so povsem nesorazmerni z zneski, namenjenimi glasbenikom. V celoti se projekt kaže kot zelo pomemben za razvoj slovenske glasbe, saj vsebuje perspektivo močne podpore domačim glasbenikom v zahtevni mednarodni konkurenci. V kriteriju referenčnosti tožnikovega projekta in soorganizatorjev je toženkina komisija tožniku namenila največ, 9 točk. Izvajalci so ocenjeni kot zelo referenčni, kar da 7x2=14 točk. Kakovost projekta ter njegova vsebinska zaokroženost, celovitost in inovativnost so ocenjene kot dobre, kar da 4x4=16 točk. Z optimalno ocenjeno dostopnostjo projekta, izkazovanjem ciljev, ki presegajo lokalne interese, ter predvideno odmevnost v slovenskem, zamejskem in/ali mednarodnem kulturnem merilu je število dodeljenih točk v tem kriteriju 5x4=20. Finančno vrednotenje in uravnoteženje projekta je delno ustrezno, iz česar sledi ocena 2x4=8 točk. Projekt je za razvoj slovenske glasbene umetnosti zelo pomemben, kar pomeni oceno 10 točk. 3. Glede na določila razpisa so bili sofinancirani projekti, ki so prejeli najmanj 81 točk in so bili v postopku izbire ocenjeni oziroma ovrednoteni višje, zato je toženka sofinanciranje tožnikovega projekta, na podlagi 120. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in 15. člena Pravilnika o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov (Pravilnik), zavrnila.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz razloga kršitev po 1. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in jo spremeni tako, da se tožnikov projekt sprejme v sofinanciranje v letu 2018 v višini 30.000,00 EUR. Tožnik zahteva tudi, da se toženki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, kot so priglašeni v stroškovniku (s tem v zvezi kot prenizek, nesorazmeren glede na zahtevnost zadeve in žaljiv za tožnika in pooblaščenko opredeljuje znesek stroškov, ki so mu bili priznani s sodbo I U 1863/2018).

5. Tožnik pojasnjuje, da se je prijavil na Javni razpis za izbor kulturnih projektov na področjih umetnosti, ki jih je v letu 2018 sofinancirala Republika Slovenija iz proračuna, namenjenega za kulturo, pod oznako JPR-UM-2018 (v nadaljevanju javni razpis). Tožnik ni nikoli prijavil projekta, ki bi bil že izbran na drugem razpisu, kar je ugotovila tudi toženkina komisija v ponovljenem postopku. Je pa v ponovljenem toženka tožnikovo prijavo zavrnila, ker je bila ta ocenjena z 78 točkami, za sofinanciranje pa je bilo treba prejeti najmanj 81 točk. Strokovna komisija, ki je ocenjevala tožnikovo prijavo, je odločila arbitrarno in protekcionistično oziroma vsebinsko nepravilno. V primeru nestrinjanja z oceno komisije ni možna dvostopenjskost, kar bo moralo nadoknaditi sodišče. Tožnik zatrjuje, da je strokovna komisija svojo odločitev utemeljila z medsebojno nasprotujočimi obrazložitvami v posameznih točkah, v zvezi s čemer citira posamezne dele obrazložitve izpodbijane odločbe (oz. v njej vsebovane ocene strokovne komisije). Tožnik svoje stališče do ocenjevanja po posameznih kriterijih podrobneje obrazlaga v dodatku k tožbi (dokument Osebni pogled tožnika na zadevo), v katerem (med drugim) izpostavlja, da niti v razpisu niti drugje ni določeno ali priporočeno, kakšen naj bo delež posameznih stroškovnih postavk, podrobno predstavlja in utemeljuje posamezne stroškovne postavke ter izpodbija toženkine navedbe o nerealnosti in nerazumnosti ocene teh. Tožnik meni, da je toženkina odločitev nezakonita, saj v postopku za izdajo upravnega akta predpisi niso bili pravilno uporabljeni, dejansko stanje pa ne pravilno ugotovljeno. Toženkina odločitev je v nasprotju z ustavno pravico iz 14. člena Ustave RS (prepoved diskriminacije) in 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic), v zvezi s 24. členom Ustave RS (enako obravnavanje) in 1. členom Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnik izpostavlja še, da se grobo krši 56. člen ZUJIK.

6. Toženka v odgovoru na tožbo zatrjuje, da je bil postopek v zvezi z izdajo izpodbijane odločbe voden pravilno in zakonito ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Toženka navaja, da je bila tožničina prijava na javni razpis ocenjena v skladu s kriteriji, določenimi v razpisnem besedilu. V slednjem je bilo ocenjevanje predvideno na način, da se vloge ocenjujejo po vsakem kriteriju posebej, kar pomeni, da je lahko posamičen kriterij ocenjen z najvišjo oceno, drug kriterij pa z drugo (nižjo) oceno. Očitek tožnika, da so obrazložitve strokovne komisije medsebojno nasprotujoče, toženka zato zavrača. Toženka pojasnjuje še, da je strokovna komisija skrbno in premišljeno sestavljena iz referenčnih strokovnjakov z glasbenega področja, tako da zagotavlja najvišjo stopnjo strokovnega in etičnega presojanja. Člani strokovne komisije so svoje znanje oziroma poznavanje področja predhodno dokazali v strokovni javnosti. Razpis je konkurenčnega značaja, kar pomeni, da so vloge vseh prijaviteljev med seboj primerjane na podlagi istih kriterijev. Ocenjevanje je bilo v celoti opravljeno v skladu s tretjim odstavkom 119. člena ZUJIK in 11. členom pravilnika. Tožnik v tožbi ni uspel izkazati napačne uporabe materialnega prava ali nepopolno oziroma napačno ugotovljenega dejanskega stanja, s tem povezani očitki tudi niso konkretizirani. Toženka v postopku ni ugotovila, da tožnikov kulturni projekt ne ustreza definiciji iz 56. člena ZUJIK.

7. V pripravljalni vlogi tožnik izpostavlja, da toženka ne prereka tožnikovih navedb v zvezi z neustreznostjo ocene strokovne komisije, podanih v dokumentu Osebni pogled tožnika na zadevo. Tožnik izpostavlja, da je največ točk izgubil pri oceni po 5. kriteriju (kjer je bila njegova prijava ocenjena z 8 od možnih 20 točk). Zaradi izpada iz projektnega razpisa JPR-UM-2018 so tožniku nastale težave tudi pri kasnejših razpisih, tožnik pa je zaradi tega utrpel tudi materialno škodo in škodo na ugledu. Toženka z navedbo o ocenjevanju po vsakem kriteriju posebej dejansko pritrjuje tožnikovim ugotovitvam o arbitrarnem, protekcionističnem in nestrokovnem oziroma vsebinsko nepravilnem ocenjevanju. Če je po nekem kriteriju vloga lahko ocenjena z najvišjo oceno, po drugem pa z nižjo oceno, je mogoče zaključiti edino, da je ocenjevalni mehanizem namenjen manipulacijam pri izbiri in ne oceni realno finančno ovrednotenega in uravnoteženega projekta glede na obseg in vsebino. Toženka je prezrla določbe 27. člena ZUJIK, ki opredeljuje osnove za izračun sredstev za izvajanje javne službe.

8. Toženka v nadaljnji pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah o pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe.

**K I. točki izreka**

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je spor glede pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prijavo za sofinanciranje projekta „...“, podano na toženkin javni razpis z oznako JPR-UM-2018. Tožnikova prijava je bila zavrnjena, ker prijavljen projekt po kriterijih javnega razpisa ni dosegel števila točk, potrebnega za sofinanciranje. Tožnik (v bistvenem) zatrjuje arbitrarnost in nepravilnost ocene prijavljenega projekta, toženka pa temu nasprotuje.

11. Pravna podlaga javnega razpisa je ZUJIK. Iz določil prvega odstavka 100. člena ZUJIK izhaja, da kolikor niso vprašanja postopkov javnega razpisa v tem zakonu drugače urejena, se v zvezi s temi smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

12. Javni razpis se je nanašal na več področij oz. podpodročij umetnosti. Iz tožnikove prijave na javni razpis razvidno, da je tožnik to podal za področje glasbene umetnosti, podpodročje organizacija koncertov in glasbenoscenskih predstav v Sloveniji. V zvezi z navedenim področjem je bilo v javnem razpisu določenih šest kriterijev za ocenjevanje prijav. Za tožnika je prvenstveno sporno ocenjevanje njegove prijave po 5. kriteriju. Tožnik sicer kot sporno navaja tudi ocenjevanje prijave po 2. in 3. kriteriju, vendar s tem povezanih tožbenih očitkov ne konkretizira v zadostni meri, da bi bil mogoč njihov preizkus, obenem pa tudi sam dodaja, da „kakorkoli vsebini kriterijev 2 in 3 morda še omogočata neko polemiko in sta odvisni tudi od osebne presoje, pa je kriterij 5 tehnične narave. Ocena komisije je tukaj povsem zgrešena in napačna“, iz česar izhaja, da je zanj sporno prav ocenjevanje po navedenem kriteriju.

13. Kriterij št. 5 je bil v javnem razpisu opredeljen na naslednji način: „Glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen projekt (višina deleža lastnih in pridobljenih sredstev iz lokalnih, regionalnih ali evropskih virov, realna izvedljivost projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo)“. V okviru navedenega kriterija so bile prijave lahko ocenjene z največ 20 točkami, in sicer po naslednjem načinu točkovanja: „neustrezno – 0 točk; pogojno sprejemljivo – 1 točka; delno ustrezno – 2 točki, ustrezno – 3 točke; dobro – 4 točke; optimalno – 5 točk, pomnoženo z 4“. Kot navedeno že uvodoma, iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožnikova prijava po navedenem kriteriju ocenjena z 8 od 20 možnih točk, in sicer z naslednjo utemeljitvijo: „Ocena finančnega načrta je kljub razpršenim virom financiranja (evropska koprodukcija, vključitev lokalnih skupnosti, sponzorjev in donatorjev) le delno ustrezna zaradi povsem nerealnega finančnega vrednotenja, zlasti zaradi nerazumne ocene stroška preko 54.000 EUR za vodenje, organizacijo in administracijo vodje programa ter asistentke in ocene stroškov za nekatere druge segmente (oglaševanje), ki so povsem nesorazmerni z zneski, namenjenimi glasbenikom“.

14. Sodišče pritrjuje tožbenim očitkom tožnika o neskladnosti izvedenega ocenjevanja tožnikove prijave s kriterijem št. 5, kot je bil določen v javnem razpisu. Iz vsebine slednjega namreč izhaja, da se bo v okviru obravnavanega kriterija vrednotilo, ali je „projekt glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen“, pri tem pa se bo upoštevalo (pod)kriterije „višina deleža lastnih in pridobljenih sredstev iz lokalnih, regionalnih ali evropskih virov“ ter „realna izvedljivost projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo“. Iz obrazložitve ocene tožnikove prijave po navedenem kriteriju sicer izhaja ugotovitev o „povsem nerealnem finančnem vrednotenju“, pri čemer pa ta ni utemeljena na presoji (pod)kriterijev, kot so navedeni v javnem razpisu, pač pa na ugotovitvah, ki z vidika slednjih niso relevantne. Toženka svojo oceno po obravnavanem kriteriju tako utemeljuje z nerazumno oceno stroška za vodenje, organizacijo in administracijo vodje programa ter asistentke in ocene stroškov za nekatere druge segmente (oglaševanje) ter z nesorazmernostjo teh stroškov z zneski, namenjenimi glasbenikom. Vendar pa navedene ugotovitve v ničemer niso relevantne niti z vidika „višine deleža lastnih in pridobljenih sredstev“ niti z vidika „realne izvedljivosti projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo“. Povedano drugače - toženka v okviru ocenjevanja tožnikove prijave po spornem kriteriju ni ugotavljala ali ugotovila, ali (oziroma v kaki meri) je tožnikov projekt glede na obseg in vsebino realno finančno ovrednoten in uravnotežen, kot bi glede na določila javnega razpisa morala, pač pa je svojo odločitev oprla izključno na svojo oceno in primerjavo posameznih stroškovnih postavk, navedenih v okviru finančne konstrukcije prijavljenega projekta, ki pa v skladu z javnim razpisom (same po sebi in brez, da bi se z njimi v zvezi presojala tudi izvedljivost projekta) ne predstavljajo podlage za ocenjevanje prijav po spornem kriteriju. Javni razpis, kot utemeljeno izpostavlja tožnik, tudi sicer ne vsebuje izhodišč (kriterijev), ki bi toženki dajala podlago za oceno „razumnosti“ stroškov za vodenje, organizacijo in administracijo oziroma stroškov za druge segmente (npr. strošek oglaševanja), kot tudi ne za oceno medsebojne „nesorazmernosti“ posameznih stroškovnih postavk. Ker toženka tožnikove prijave ni ocenjevala v skladu s kriteriji, določenimi v javnem razpisu, je s tem ravnala v neskladju z materialnim okvirjem odločanja o dodeljevanju sredstev v okviru javnega razpisa, s tem pa napačno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).

15. Tožnik izpodbijano odločbo (sledeč uvodu tožbe) izrecno izpodbija zgolj zaradi kršitev materialnega prava in zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar pa iz vsebine tožbe (in dodatka k njej) izhaja, da dejansko uveljavlja tudi kršitev pravil postopka (za tožnika je sporna obrazložitev odločitve, ki je po navedbah slednjega nasprotujoča si in arbitrarna, toženka pa je ni utemeljila).

16. Skladno s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev odločbe obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.

17. Toženka je tožnikovo prijavo po kriteriju št. 5 opredelila kot „delno ustrezno“ in jo točkovala z 8 od možnih 20 točk. Toženka ob tem ni obrazložila, zakaj naj bi bilo tožnikovo finančno vrednotenje „povsem nerealno“, zakaj so po njeni oceni stroški za vodenje, organizacijo in administracijo ter oglaševanje „nerazumni“, kot tudi ne, v čem je ugotovljena nesorazmernost teh stroškov z zneski, namenjenimi glasbenikom. Toženka ni z ničemer utemeljila niti, kako predstavljene ugotovitve vplivajo na njen zaključek o tožnikovem „povsem nerealnem finančnem vrednotenju“ (toženka v okviru kriterija namreč ni ugotavljala realne izvedljivosti projekta glede na njegovo vsebinsko in finančno zasnovo), kot tudi ne, kako je na njihovi podlagi sprejela odločitev, da tožnikovo prijavo po obravnavanem kriteriju oceni kot „delno ustrezno“ (in ne kot neustrezno, pogojno sprejemljivo, ustrezno, dobro ali pa optimalno, kar so bile preostale možne ocene po tem kriteriju). Takšna obrazložitev po presoji sodišča ne zadosti standardu obrazložitve odločbe iz prvega odstavka 214. člena ZUP, izpodbijane odločbe pa ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tudi s tem povezani tožbeni očitki so utemeljeni. Sodišče je pri svoji presoji upoštevalo tudi ureditev postopka dodeljevanja sredstev, po kateri vlagatelji pred izdajo posamične odločbe s strani ministra niso pisno obveščeni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, in predlogu strokovne komisije ter nimajo možnosti izjave o navedenem.1

18. Sodišče je ocenilo, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZUS-1, zato je, glede na ugotovljeno nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev pravil postopka, na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim in četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je sodišče zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala ta, sledeč pravnemu mnenju sodišča glede uporabe materialnega prava in stališčem, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odločiti. Toženka mora tožnikovo prijavo v ponovljenem postopku oceniti v skladu s kriteriji, določenimi v javnem razpisu, svojo odločitev pa (tudi v delu ocenjevanja po kriterijih) obrazložiti v skladu z določili ZUS-1 in na način, ki bo omogočal preizkus odločitve.

19. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že iz predstavljenih razlogov, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno zaradi kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

21. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov priznajo stroški v višini 285,00 EUR (tožnikova pooblaščenka ni priglasila DDV, po javno dostopnih podatkih pa tudi ni zavezanka za DDV). Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh od vročitve sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), če zamudi, pa mu gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (299. člen Obligacijskega zakonika). Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v predpisih ni najti.

1 Enako Upravno sodišče RS tudi v zadevah I U 878/2017, I U 251/2018 ter I U 302/2018