Jedro

Po 3. odstavku 19. člena UZITUL je Republika Slovenij prevzela jamstvo po stanju na dan uveljavitve tega zakona za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ. Iz navedene določbe izhaja, da je Republika Slovenija prevzela jamstvo bivše SFRJ napram vlagateljem za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in ne napram bankam.

Izrek

I. Razveljavita se sklepa sodišča prve stopnje opr. št. VIII Pg 214/91 z dne 17.1.2006 in opr. št. VIII PG 214/1991 z dne 22.3.2006. II. Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da je krajevno pristojno za odločanje o tej zadevi (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da mora plačati tožeči stranki dinarsko protivrednost DEM 16.774.603,43 na dan plačila z zakonitimi obrestmi na dinarsko protivrednost tega zneska v višini 150.971.430,90 DIN od dneva vložitve tožbe dne 15.2.1991 do dneva plačila ter ji povrniti 160.000,00 DIN pravdnih stroškov.

2. Zoper odločbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po ZPP pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijano razveljavi ter zadevo vrne krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pred sodiščem prve stopnje se je postopek končal pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato se po 1. odst. 498.člena postopek nadaljuje po določbah ZPP/77. 5. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo izdalo dne 20.6.1991. Tožena stranka je pritožbo vložila pravočasno dne 23.9.1991. S pravočasno pritožbo pa se je vključil v spor še stranski intervenient država SFRJ. Zaradi rešitve pritožb je bila zadeva predložena Višjemu sodišču v Ljubljani dne 21.6.2005. 6. Splošno znano dejstvo je bilo, da je tožena stranka v času predložitve spisa Višjemu sodišču prenehala obstajati, prav tako pa tudi stranski intervenient. Tudi jezik, v katerem sta bili sestavljeni pritožbi, ni bil več uradni jezik, v katerem poslujejo sodišča v Republiki Sloveniji.

7. Glede na navedena dejstva je Višje sodišče vrnilo spis sodišču prve stopnje, zaradi dopolnitve postopka, v smislu 1. odst. 83. člena in 109. člena ZPP/77. 8. Sodišče prve stopnje je postopek dopolnjevalo, tako, da je s sklepom opr. št. VII Pg 214/915 z dne 17.1.2006 ugotovilo, da je postopek prekinjen ter da je pravna naslednica tožene stranke REPUBLIKA SLOVENIJA in slednjo pozvalo, da prevzame pravdo. S sklepom VIII Pg 214/91 z dne 22.3.2006 je postopek nadaljevalo s „pravno naslednico „tožene stranke“ REPUBLIKO SLOVENIJO. Pritožbo stranskega intervenienta pa je s sklepom opr. št. VIII Pg 214/21991 z dne 20.9.2010, ki je postal pravnomočen, zavrglo.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno nadaljevalo prekinjenega postopka, hkrati pa, da ni popolno dopolnilo postopka.

10. Kot rečeno dejstvo, da je tožena stranka prenehala obstajati, ni sporno, zaradi česar je sodišče prekinilo postopek (3. točka 212. člena ZPP/77). Postopek, ki je prekinjen zaradi razloga iz 3. točke 212. člena, se nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo, ali ko jih sodišče na predlog nasprotne stranke povabi naj to storijo.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo, da je REPUBLIKA SLOVENIJA pravna naslednica tožene stranke. Nepravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da naj bi pravno nasledstvo izhajalo iz določbe 3. odst. 19. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti R. S. (Ur. l. RS št. 1/91, v nadaljevanju UZITUL). Po navedeni določbi UZITUL je REPUBLIKA SLOVENIJA prevzela jamstvo po stanju na dan uveljavitve tega zakona za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah, vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije, za katere je do uveljavitve tega zakona jamčila SFRJ.

12. Iz navedene določbe izhaja, da je Republika Slovenija prevzela jamstvo bivše SFRJ napram vlagateljem za devize na deviznih računih in deviznih hranilnih knjižicah vložene v bankah na ozemlju Republike Slovenije in ne napram bankam.

13. Da bi pravno nasledstvo REPUBLIKE SLOVENIJE za obveznosti tožene stranke izhajalo iz kakšnega drugega predpisa, pa tožeče stranka ni izkazala.

14. Glede na to, da tožbeni zahtevek v predmetnem sporu temelji na samostojnem pogodbenem odnosu tožeče stranke kot banke in tožene stranke kot druge pravne osebe (Pogodba o deponiranju deviz občanov, tujih fizičnih oseb in od zavarovalnih premij, in dajanju kratkoročnega kredita na podlagi teh deviz z dne 16.6.1987), izpolnitev katerega je tožeča stranka s tožbo uveljavljala, ni mogoče zaključiti, da iz določbe 3. odst. 19. člena UZITUL izhaja, da bi bila Republika Slovenija kakor koli univerzalna pravna naslednica Narodne Banke Jugoslavije kot pravne osebe, prav tako pa tudi ne njena singularna pravna naslednica za izpolnitev sporne pogodbene obveznosti.

15. Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje nadaljevalo postopek, ne da bi pravilno ravnalo, saj je Republiko Slovenijo samo določilo kot pravno naslednico tožene stranke in jo pozvalo, da prevzame pravdo.

16. Pritožbeno sodišče je zaradi navedenega razpisalo glavno obravnavo, na kateri je tožečo stranko opozorilo, da Republika Slovenija ni pravni naslednik tožene stranke ter jo pozvalo, da navede ali ima tožena stranka dejansko kakšnega naslednika ter da ga imenuje.

17. Tožeča stranka je predlagala, da naj pritožbeno sodišče odloči o pritožbi med strankami, kakor se glasi sodba sodišča prve stopnje.

18. Po določbi 82. člena ZPP/77 mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in je pravdno sposoben.

19. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka med pritožbenim postopkom prenehala obstajati, kar pomeni, da je izgubila svojo pravdno sposobnost. Hkrati pa te pomanjkljivosti pa bilo ni mogoče odpraviti v postopku prekinitve.

20. Pritožbeno sodišče je zato razveljavilo sklepa sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka in nadaljevanju le tega (5. odst. 83. člena ZPP/77), hkrati pa je pritožbo zavrglo kot nedovoljeno (3. odst. 358. člena v zvezi s 1. točko 380. člena ZPP/77).