Jedro

Ugovora zoper evropski plačilni nalog, s katerim se ne ugovarja pristojnosti sodišč države članice izvora in ki ne vsebuje razlogov, ki se nanašajo na glavno stvar, ni mogoče šteti za spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001. Tudi ni mogoče šteti, da se je v obravnavani zadevi tožena stranka spustila v postopek v smislu 24. člen Uredbe št. 44/2001 (oziroma 26. člena Uredbe Bruselj I, prenovljena), ker je v dopisu, ki ga je vložila skupaj z ugovorom, navedla razloge, ki se nanašajo na glavno stvar.

Postopek za izdajo evropskega plačilnega naloga in redni civilni postopek, ki mu sledi, nista eden in isti postopek; prvi od teh postopkov poteka po pravilih iz Uredbe (ES) št. 1896/2006, drugi pa, kot je razvidno iz člena 17(1) navedene uredbe, po pravilih rednega civilnega postopka. V postopku ugovora zoper evropski plačilni nalog zato ni mogoče uporabiti določb nacionalnega prava. Le-te se uporabljajo šele po vloženem ugovoru in sicer tiste, ki veljajo za redni postopek. Med drugim tudi določba 22. člena ZPP, po kateri se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. To pa obenem pomeni, da je bil ugovor pristojnosti slovenskega sodišča, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, pravočasen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se tožba zavrže. II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 547,06 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom se je Okrožno sodišče v Ljubljani izreklo za stvarno in krajevno pristojno za odločanje v tej pravdni zadevi.

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma podrejeno, da ga razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V evropskem plačilnem nalogu se toženo stranko pouči o možnosti, da: (a) tožeči stranki plača znesek iz naloga; ali (b) v roku 30 dni po dnevu, ko ji je bil nalog vročen, pošlje ugovor na sodišče izvora.“ (tretji odstavek 12. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006). Tožena stranka lahko vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog pri sodišču izvora na standardnem obrazcu F, kot je določen v Prilogi VI, ki ga prejme skupaj z evropskim plačilnim nalogom (in je v tem delu neutemeljena pritožbena navedba, da je ugovor zoper EPN morala podati na predpisanem obrazcu, prim. tudi uvodno izjavo 23 Uredbe (ES) št. 1896/2006). Tožena stranka v ugovoru zgolj izjavi, da ugovarja zahtevku, brez navedbe razlogov za ugovor (prvi in tretji odstavek 16. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006). Če se ugovor vloži v roku […], se postopek nadaljuje pred pristojnimi sodišči države članice izvora v skladu s pravili običajnega [rednega] civilnega postopka, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v takem primeru zaključi (prvi odstavek 17. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006).

6. Glede vprašanja pristojnosti prvi odstavek 6. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006 določa, da se pri uporabi te uredbe pristojnost določi v skladu z ustreznimi pravili prava Skupnosti, zlasti v skladu z Uredbo (ES) št. 44/2001. Ta v 24. členu določa, da je – s pridržkom izjem iz te določbe – pristojno tudi sodišče države članice, pred katerim se tožena stranka spusti v postopek (enako določbo vsebuje tudi Uredba Bruselj I, prenovljena, št. 1215/2012 v 26. členu).

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka s toženo stranko dne 1. 4. 2014 sklenila pogodbo o opravljanju prevajalskih storitev. Ker je tožeča stranka menila, da tožena stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, je 17. 8. 2017 predlagala izdajo Evropskega plačilnega naloga (v nadaljevanju EPN) zoper toženo stranko zaradi plačila 6.055,61 EUR skupaj s pripadajočimi obrestmi in stroški. Okrožno sodišče v Ljubljani je 30. 8. 2017 ta nalog tudi izdalo.

8. Tožena stranka je zoper izdan EPN pravočasno vložila ugovor na tipiziranem obrazcu F, skupaj z dopisom, v katerem je sodišče obvestila, da je za zastopanje pooblastila odvetnika Igorja Viranta ter da je zahtevek tožeče stranke neutemeljen tako po temelju kot po višini.

9. Glede na to, da je tožeča stranka vložila ugovor zoper EPN, je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 17. člena Uredbe (ES) št. 1896/2006 postopek nadaljevalo po pravilih običajnega pravdnega postopka in tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, kar je slednja tudi storila. Nato je tožena stranka vložila odgovor na tožbo. V njem je podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča, ker da je potrebno osebe s sedežem v državi članici tožiti pred sodišči te države članice, konkretno torej na Češkem. Poudarila je, da sta pristojnost sodišča v Pragi pravdni stranki tudi pogodbeno dogovorili.

10. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil takšen ugovor tožene stranke prepozen in ga kot takega ni upoštevalo; po oceni sodišča prve stopnje bi morala tožena stranka mednarodni pristojnosti sodišča ugovarjati najkasneje takrat, ko je opravila prvo dejanje v postopku, torej že v ugovoru zoper EPN. Ker tega ni storila, se je spustila v postopek in s tem molče privolila v pristojnost slovenskega sodišča, skladno z 26. členom Uredbe Bruselj I, prenovljena. Pripomnilo je še, da glede prehoda postopka za izdajo evropskega plačilnega naloga na redni pravdni postopek Uredba (ES) št. 1896/2006 v drugem odstavku 17. člena napotuje na domače pravo in da tudi po določbi 438. člena ZPP toženec lahko ugovarja (krajevni) pristojnosti najkasneje v ugovoru zoper plačilni nalog.

11. Takšna odločitev sodišča prve stopnje, torej da se je tožena stranka s tem, ko je vložila ugovor zoper EPN, ne da bi ugovarjala pristojnosti slovenskega sodišča, spustila v postopek v smislu člena 26 Uredbe Bruselj I, prenovljena, je po oceni višjega sodišča materialno pravno zmotna. Sodišče EU je namreč v sodbi opr. št. C-144/12 z dne 13. 6. 2013 (ki je za nacionalna sodišča zavezujoča) poudarilo, da kadar tožena stranka v ugovoru zoper evropski plačilni nalog ne ugovarja pristojnosti sodišča države članice izvora, ta ugovor ne more imeti za toženo stranko drugih učinkov od teh, ki izhajajo iz člena 17(1) Uredbe (ES) št. 1896/2006. Ti učinki so, da se postopek za evropski plačilni nalog konča in da spor avtomatično preide v okvir rednega civilnega postopka, razen če je tožeča stranka izrecno zahtevala, da se postopek v tem primeru zaključi (31. tč.). Nasprotna rešitev, ki bi vodila do tega, da ugovor, kadar se z njim ne ugovarja pristojnosti sodišča države članice izvora, pomeni spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001, bi razširila učinke ugovora prek teh, ki so določeni z Uredbo št. 1896/2006 (32. tč.). Poleg tega, in kot je razvidno iz člena 16(1) Uredbe št. 1896/2006 ter njene uvodne izjave 23, lahko tožena stranka za vložitev ugovora zoper evropski plačilni nalog uporabi standardni obrazec iz Priloge VI k isti uredbi. Ta obrazec pa ne daje nobene možnosti za ugovarjanje pristojnosti sodišč države članice izvora (33. tč.). Zato ugovora zoper evropski plačilni nalog, s katerim se ne ugovarja pristojnosti sodišč države članice izvora in ki ne vsebuje razlogov, ki se nanašajo na glavno stvar, ni mogoče šteti za spustitev v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001 (34. tč.). Ta razlaga tudi ni v nasprotju s ciljem Uredbe št. 1896/2006, pospešiti postopek. Kot je namreč razvidno iz člena 1(1)(a) Uredbe št. 1896/2006, je ta cilj upošteven le, če terjatev ostane nesporna, kar pa ni tako, kadar tožena stranka vloži ugovor zoper evropski plačilni nalog (42. tč.). Nadalje je Sodišče EU še zapisalo, da tudi okoliščina, da je tožena stranka v vloženem ugovoru zoper evropski plačilni nalog navedla razloge, ki se nanašajo na glavno stvar, ne pomeni, da se je spustila v postopek v smislu člena 24 Uredbe št. 44/2001 (41. tč.). Tako tudi ni mogoče šteti, da se je v obravnavani zadevi tožena stranka spustila v postopek v smislu 24. člen Uredbe št. 44/2001 (oziroma 26. člena Uredbe Bruselj I, prenovljena), ker je v dopisu, ki ga je vložila skupaj z ugovorom, navedla razloge, ki se nanašajo na glavno stvar. Po vsem navedenem je torej jasno, da na podlagi 24. člena Uredbe št. 44/2001 (oziroma 26. člena Uredbe Bruselj I, prenovljena) pristojnosti slovenskega sodišča v konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti.

12. Tožeča stranka sicer v odgovoru na pritožbo navaja, da je Sodišče EU v sodbi C-245/14 z dne 22. 10. 2015 zavzelo nasprotno stališče kot v sodbi C-144/12. Vendar ta zadeva ni primerljiva z obravnavanim primerom, saj je od njega bistveno drugačna: v zadevi C-245/14 tožena stranka v roku sploh ni vložila ugovora, predmet presoje pa je bilo vprašanje ali so podani pogoji za vnovično proučitev EPN. V delu, kjer Sodišče EU navede, da bi morala tožena stranka, če bi želela podati ugovor nepristojnosti sodišča izvora zaradi domnevno neresničnih podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka v obrazcu za vlogo, ukrepati v roku za ugovor, določenem v členu 16 Uredbe (ES) št. 1896/2006, pa gre tožeči stranki pojasniti, da „ukrepati v roku za ugovor“ ne pomeni, da bi morala tožena stranka v tem roku tudi že vložiti ugovor nepristojnosti, temveč samo, da bi morala podati ugovor. Da je temu tako, jasno izhaja že sodbe C-144/12, kot tudi 40 tč. sodbe C245/14, kjer Sodišče EU opozori, da tožena stranka ni dolžna pojasniti razlogov za ugovor in lahko navede le, da ugovarja zahtevku.

13. Materialno pravno zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka skladno z drugim odstavkom 438. člena ZPP ugovor krajevne pristojnosti podati že v ugovoru zoper plačilni nalog. Postopek za izdajo evropskega plačilnega naloga in redni civilni postopek, ki mu sledi, namreč nista eden in isti postopek; prvi od teh postopkov poteka po pravilih iz Uredbe (ES) št. 1896/2006, drugi pa, kot je razvidno iz člena 17(1) navedene uredbe, po pravilih rednega civilnega postopka (tč. 39 sodbe C144/12). V postopku ugovora zoper EPN zato ni mogoče uporabiti določb nacionalnega prava (torej tudi ne drugega odstavka 438. člena ZPP in je posledično nerelevantna slovenska sodna praksa glede pravočasnosti ugovora krajevne pristojnosti v postopku za izdajo plačilnega naloga oziroma izvršilnem postopku, ki jo navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo). Le-te se uporabljajo šele po vloženem ugovoru in sicer tiste, ki veljajo za redni postopek. Med drugim tudi določba 22. člena ZPP, po kateri se sodišče lahko izreče za krajevno nepristojno na ugovor tožene stranke, ki ga lahko ta poda najkasneje v odgovoru na tožbo, do razpisa glavne obravnave. To pa obenem pomeni, da je bil ugovor pristojnosti slovenskega sodišča, ki ga je tožena stranka podala v odgovoru na tožbo, pravočasen.

14. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da je za sojenje v konkretni zadevi pristojno sodišče v Pragi, Republika Češka, saj ima tam sedež, prav tako sta pravdni stranki v pogodbi o opravljanju prevajalskih storitev soglašali, da bo o vseh morebitnih pravdnih sporih, ki bi izvirali iz te pogodbe in v povezavi z njo, kot izključno pristojno odločalo Okrožno sodišče v Pragi (četrti odstavek 6. člena pogodbe, priloga A33). Da se spor nanaša na omenjeno pogodbo, pa med pravdnima strankama niti ni bilo sporno (tudi tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2017, l. št. 58 spisa, navaja, da je sporno (le), „ali tožena stranka tožeči za opravljene storitve na podlagi navedene pogodbe dolguje vtoževani znesek“). Ker tudi ne gre za primer, za katerega bi bila predpisana izključna pristojnost, je za odločanje v tem sporu pristojno sodišče v Pragi in je ta pristojnost izključna (prim. 23. člen Uredbe št. 44/2001, enako tudi 25. člen prenovljene Bruseljske uredbe I).

15. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo, da je stvarno in krajevno pristojno za odločanje v sporu. Gre za kršitev določb o mednarodni pristojnosti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in tožbo zavrglo (354. člen ZPP).

16. Ker je tožena stranka v postopku uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki kot potrebne stroške na prvi stopnji priznalo stroške sestave odgovora na tožbo v vrednosti 400 točk (člen 19/3 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT), materialne stroške v vrednosti 8 točk (člen 11/3 OT), kar vse povečano za 22 % DDV znese 228,47 EUR. V sklopu pritožbenih stroškov pa je višje sodišče toženi stranki kot potrebne priznalo strošek sestave pritožbe v vrednosti 500 točk (21/1 OT), materialne stroške v vrednosti 10 točk (člen 11/3 OT), kar povečano za 22 % DDV in sodno takso v višini 33,00 EUR znese 318,59 EUR. Tožeča stranka mora toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v skupni višini 547,06 EUR povrniti v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.