Jedro

ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to, ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen.

Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo.

Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče zavrglo predlog tožene stranke na povrnitev pravdnih stroškov v višini 6.734,40 EUR (I. točka izreka); zavrnilo je predlog tožene stranke na povrnitev stroškov za odgovor na priglasitev stranske intervencije (II. točka izreka), kot tudi predlog za povrnitev pritožbenih stroškov v višini 3.118,32 EUR (III. točka izreka).

2. Tožena stranka se je pritožila in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da naloži v plačilo vse stroške postopka, ki so nastali toženi stranki, tožeči stranki (oziroma stroške postopka v zvezi s stransko intervencijo Odvetniški družbi B. o. p. d. o. o.), podrejeno pa, da izpodbijani sklep spremeni ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala višjemu sodišču, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje izdalo sodbo IX Pg 3337/2009 z dne 22. 8. 2013, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki pa naložilo v plačilo pravdne stroške. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila, sodišče pa je njeno pritožbo zoper sodbo zavrglo (sklep IX Pg 3337/2009 z dne 9. 11. 2015). Z izpodbijanim sklepom je odločilo o predlogu tožeče stranke za izdajo posebnega sklepa o stroških po šestem odstavku 163. člena ZPP v zvezi s 156. členom ZPP in predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka k sklepu o zavrženju pritožbe.

K pritožbi zoper I. točko izreka

6. O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Pri tem velja osnovno pravilo, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Med postopkom pa odloči sodišče s posebnim sklepom le tedaj, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari, to pa je takrat, kadar ena stranka po svoji krivdi ali naključju, ki se je njej primerilo, med postopkom povzroči stroške nasprotni stranki. V obravnavanem primeru ni sporno, da je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo s sodbo z dne 22. 8. 2013. Odločitev o stroških, ki je zajeta v sodbo, lahko na pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o stroških spremeni ali razveljavi le pritožbeno sodišče (prvi odstavek 351. člena in 3. točka 365. člena ZPP). Tožena stranka je pritožbo zoper sodbo z dne 22. 8. 2013 vložila, njena pritožba je bila zavržena, zoper sklep o zavrženju pa se ni pritožila. Posledično je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je postala sodba, v kateri je odločeno tudi o stroških postopka, pravnomočna (prvi odstavek 319. člena ZPP). Ker na pravnomočnost sodbe pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 319. člena ZPP), je pravilno zavrglo predlog tožene stranke za ponovno odločitev o pravdnih stroških. Predlog tožene stranke, da naj sodišče med postopkom odloči o vseh stroških postopka še enkrat in sicer drugače kot v sodbi, je namreč predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških prvostopenjskega postopka. Tako kot ni dovoljeno ponovno odločati o tožbenem zahtevku, o katerem je že pravnomočno razsojeno, enako ni dovoljen predlog za ponovno odločitev o pravdnih stroških, o katerih je bilo s pravnomočno sodbo že odločeno. Zato je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke v I. točki izreka izpodbijanega sklepa pravilno kot nedovoljenega zavrglo (1. točka 365. člena ZPP).

K II. točki izreka

7. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). O povrnitvi stroškov odloči sodišče na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP). Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da toženi stranki niso nastali stroški v zvezi z odgovorom na priglašeno intervencijo, zato za odločitev niso relevantne trditve pritožnice, da so ji stroški dejansko nastali. Drži tudi, da je tožena stranka zahtevala plačilo stroškov odgovora na intervencijo na strani tožeče stranke od osebe, ki je stransko intervencijo priglasila. ZPP nima nobene določbe o tem, da je stroške postopka dolžan plačati intervenient ali oseba, ki v postopku priglasi intervencijo. Ne glede na to ali gre za odmerjene stroške nasprotni stranki glede na izid pravde, ali stroške, ki niso odvisni od izida pravde (separatni stroški), te stroške v skladu z določbami 154. in 156. člena ZPP lahko sodišče naloži v plačilo le pravdni stranki, oziroma njenemu zakonitemu zastopniku ali pooblaščencu. Zato predlog tožene stranke, s katerim zahteva povrnitev stroškov postopka od osebe, ki je v postopku priglasila intervencijo, že iz tega razloga ni utemeljen. Pritrjuje pa v celoti pritožbeno sodišče tudi razlogom izpodbijanega dela sklepa, da so stroški v zvezi s priglašeno intervenicijo stroški postopka in je vprašanje, komu bodo naloženi, odvisno od izda postopka, v katerem je bila intervencija priglašena. V konkretnem primeru pa tožena stranka ni bila uspešna niti s tožbo, niti s pritožbo zoper sodbo. Zato je tudi odločitev v tč. II izreka izpodbijanega sklepa pravilna.

K III. točki izreka

8. Zmotno je tudi stališče pritožnice, da v zadevi sodišče ni imelo podlage za postopanje po 496. členu ZPP, ker pritožnica spregleda, da se ta ne uporablja le v sporih majhne vrednosti, pač pa tudi v postopku, ki se nadaljuje po ugovoru zoper plačilni nalog (enak postopek pa se izvede tudi v primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - drugi odstavek 62. člena ZIZ). Na podlagi napovedane pritožbe je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z obrazložitvijo po četrtem odstavku 324. člena ZPP, zoper katero se je tožena stranka pritožila, to pritožbo pa je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 9. 11. 2015 zavrglo. Zato ne drži stališče tožene stranke, da o njeni pritožbi (napovedi pritožbe) še ni bilo odločeno.

9. Če sodišče zavrže pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Zavrženje (enako kot zavrnitev) pritožbe predstavlja neuspeh pritožnika s pritožbo, zato pritožnik ni upravičen do povrnitve stroškov, ki so mu nastali v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da so razlogi za zavrženje pritožbe lahko različni, pri čemer so nekateri na strani pritožnika (na primer prepozna pritožba), drugi pa na strani nasprotne stranke (na primer prenehanje nasprotne stranke brez pravnih naslednikov), vendar je v vsakem primeru pravica pritožnika do povračila pritožbenih stroškov odvisna le od dejstva, da je pritožba zavržena. Kadar sodišče (prve ali druge stopnje) pritožbo zavrže, ne opravi preizkusa utemeljenosti pritožbe, pač pa odloči o povrnitvi stroškov na določeno zahtevo stranke brez obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP) tako, da upošteva pravila, ki jih določa ZPP za primer neuspeha. Iz navedenega pa izhaja, da pri odločitvi o stroških pritožbenega postopka sodišče, ki pritožbo zavrže, ni dolžno opraviti ocene možnosti uspeha s pritožbo.

10. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče presojalo stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da za odločitev o stroških po načelu krivde v skladu z določbo prvega odstavka 165. člena ZPP niso pravno pomembne okoliščine, ki so nastopile po vložitvi pritožbe, gre pa jih pripisati izključno v sfero tožeče stranke. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje izdalo sodbo, zoper katero se je tožena stranka pritožila, tožeča stranka pa je na podlagi zanjo ugodilne (še nepravnomočne) sodbe prijavila terjatev v stečajnem postopku nad toženo stranko, ki ji je bila prerekana in je bila zato napotena, da postopek nadaljuje. Če bi podala izjavo, naj sodišče postopek nadaljuje, bi sodišče postopek nadaljevalo tako, da bi o pritožbi tožene stranke zoper sodbo odločalo višje sodišče. Ker pa tožeča stranka postopka ni nadaljevala, je njena terjatev po materialnem pravu prenehala, ne glede na ugodilno sodbo, ki jo je sodišče izdalo pred začetkom stečajnega postopka.

11. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da so ji pritožbeni stroški nastali izključno zaradi ravnanj tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku nad toženo stranko kot stečajno dolžnico in da jih je zato treba obravnavati kot stroške, ki niso odvisni od uspeha s pritožbo. Toženi stranki so nastali pritožbeni stroški zato, ker je bila sodba zanjo neugodna, tak izid pravde pa je imela možnost izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo. Po izdaji sodbe pa se je izkazalo, da izrek sodbe v konkretnem primeru sploh ni pomemben (zaradi pravil stečajnega postopka), zato je sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo zavrglo. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se tožeča stranka tem stroškom lahko izognila, če bi predlagala nadaljevanje postopka, ker temelji na drugačnih predpostavkah od obravnavanih. Odločitve o pritožbenih stroških sodišče prve stopnje posledično pravilno ni oprlo na določbo prvega odstavka 156. člena ZPP. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.