Jedro

Sodišče lahko odloči v skladu z 2. točko prvega odstavka 340. člena ZKP šele, ko priča pride na glavno obravnavo in kljub opozorilom in drugim prisilnim ukrepom noče pričati. To velja tudi, če je bila priča v kazenskem postopku pred sodiščem že zaslišana.

Opustitev procesnega dejanja, na katerega opozori sodišče druge stopnje, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka le, kadar pride zaradi takšne opustitve do posega v pravice strank v postopku in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 2. 7. 2009 S. M. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen eno leto zapora in preizkusno dobo tri leta. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili obsojenec in njegovi zagovorniki. Slednji so zahtevo vložili zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, obsojenec pa zaradi kršitve „v skladu s 11. odstavkom 371. člena“ Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Zagovorniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjen senat. 3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da sta obe zahtevi neutemeljeni. Nadaljevano kaznivo dejanje je bilo kot pravni institut res uvedeno s Kazenskim zakonikom (KZ-1), vendar je ta ureditev sedaj za storilce strožja, zato je sodišče pravilno uporabilo milejši zakon, torej KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje ni poseglo v pravna jamstva obdolženca in ni kršilo načela poštenosti postopka, ko na glavno obravnavo ni povabilo in na njej ni neposredno zaslišalo obremenilne priče, ampak je prebralo njeno izpovedbo. Ravnanje sodišča je zakonito, če je bila vsaj enkrat v postopku obdolžencu dana možnost neposrednega preizkusa izpovedbe obremenilne priče, kar je bilo izpolnjeno v obravnavanem primeru. Prav tako ni podana kršitev ZKP, ker sodišče ni sledilo dokaznim predlogom obrambe. Zahteva, ki jo je vložil obsojenec, v celoti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji v celoti vztraja pri navedbah v vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti je uvodoma treba pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Uveljavljane kršitve morajo biti v zahtevi konkretizirane tako, da so navedena vsa dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče presoditi, ali je podana kršitev. Pri tem je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), in ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost ocene dokazov in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

Zahteva obsojenčevih zagovornikov:

6. Kršitev kazenskega zakona vidijo obsojenčevi zagovorniki v dejstvu, da je sodišče pri pravni opredelitvi obsojencu očitanega dejanja uporabilo institut nadaljevanega kaznivega dejanja. Ker je ta institut uzakonil šele KZ-1, ki je začel veljati po storitvi kaznivega dejanja in v skladu s katerim se lahko kot nadaljevana opredelijo le premoženjska kazniva dejanja, je sodišče po mnenju vložnikov uporabilo kazenski zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Stališče vložnikov je napačno, saj je sodišče pravilno uporabilo kazenski zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, ker spremenjeni zakon za storilca ni milejši (3. člen KZ, prvi in drugi odstavek 7. člena KZ-1). Napačna je tudi trditev, da je institut nadaljevanega kaznivega dejanja uvedel šele KZ-1. Ta zakon je zgolj zakonsko uredil institut, ki ga je razvila in uveljavila sodna praksa že veliko pred uveljavitvijo KZ-1, in sicer tako v primerih premoženjskih kot tudi nekaterih osebnih kaznivih dejanj, med njimi tudi v primeru kaznivih dejanj po 183. členu KZ (glej npr. sodbe I Ips 77/2006, I Ips 316/2005, I Ips 273/2008, I Ips 167/2005, I Ips 110/2003, I Ips 215/1997). Z navedbami, da je uporaba tega pravnega instituta obsojencu v škodo, ker sodišče ni dokazalo vsakega posameznega dogodka, ki sestavlja nadaljevano kaznivo dejanje, vložniki ne utemeljujejo zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč izpodbijajo pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, s čimer ne morejo uspeti.

7. V zvezi z uveljavljano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka vložniki navajajo, da je sodišče zmotno uporabilo določbo 2. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, saj je za branje zapisnika o zaslišanju priče v skladu s to določbo potrebno, da priča pride na glavno obravnavo in tam jasno pove, da noče pričati. Ravnanje sodišča v nasprotju s citirano določbo ZKP predstavlja po prepričanju vložnikov bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker obrambi ni bilo omogočeno zaslišati najbolj obremenilne priče v ponovljenem postopku. Pravica, da obdolženec preizkusi verodostojnost tistih oseb, ki ga obremenjujejo, je ena izmed temeljnih pravic obrambe v kazenskem postopku, ki jo določa tudi 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah. V konkretnem primeru je ta pravica po mnenju vložnikov še posebej pomembna, saj izjave priče J. V. predstavljajo osnovo za vse ostale obremenilne dokaze, na primer mnenja izvedencev psihologov in psihiatrov.

8. ZKP v prvem odstavku 340. člena določa pogoje, pod katerimi sme senat brez soglasja strank odločiti, da se določena priča ne bo zaslišala, temveč bo prebran zapisnik o njeni izpovedbi. Citirana določba omogoča sodišču, da v skladu z načelom ekonomičnosti zagotovi učinkovito sojenje. Vendar je branje zapisnika o izpovedbi (kot obliko posrednega dokaza) mogoče uporabiti le, kadar se s takšnim ravnanjem ne poseže v načelo kontradiktornosti postopka oziroma v pravico obdolženca do učinkovite obrambe (sodba I Ips 209/99 z dne 19. 12. 2002). Obdolžencu morajo biti med postopkom zagotovljene možnosti, da se izjavi glede izpovedbe priče, ki ga obremenjuje, in jo v zvezi s tem tudi zaslišuje.

9. V obravnavani kazenski zadevi je bila priča J. V. dvakrat zaslišana. Ob zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom je bil navzoč obdolženčev takratni zagovornik, zaslišanje priče na glavni obravnavi 5. 12. 2003 pa je bilo opravljeno v navzočnosti obdolženca in zagovornice. Na vseh naslednjih (osmih) narokih do izdaje prvostopenjske sodbe je bila priča V. kot oškodovanka navzoča. Po razveljavitvi sodbe je sodišče v ponovljenem postopku pričo V. štirikrat vabilo na glavno obravnavo, saj je obramba predlagala njeno neposredno zaslišanje. Priča je vsa vabila prejela, vendar se glavne obravnave ni udeležila, temveč je vsakič poslala sodišču opravičilo, kjer se je sklicevala na svoje zdravstvene težave ter navedla, da je v tej kazenski zadevi že vse povedala, da sodni postopek negativno vpliva na kvaliteto življenja njene družine in senat naproša, naj je v tej zadevi več ne vabi. V zadnjem opravičilu navaja, da je spremenila naslov bivanja in vabil v bodoče ne bo mogla sprejemati, ter da ne želi pričati, ker jo je zaradi groženj bivšega moža in obdolženca strah za življenje. Senat je na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejel sklep, da se na podlagi 2. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebere izpovedba te priče. 10. Za takšno odločitev senata v konkretni zadevi glede na opisane okoliščine niso bili izpolnjeni pogoji, predpisani v citirani določbi. Vsakdo, ki je povabljen za pričo, se je dolžan odzvati vabilu in, če ni v zakonu drugače določeno, tudi pričati (tretji odstavek 234. člena ZKP). Da gre za pomembno dolžnost vsakogar, ki je vabljen na sodišče, pričajo določbe 244. člena ZKP, saj sme sodišče v primeru, če priča ne pride in svojega izostanka ne opraviči, odrediti, da se privede s silo, sme pa se jo tudi kaznovati z denarno kaznijo (prvi odstavek). Če pride in brez zakonskega razloga noče pričati, jo sme kaznovati z denarno kaznijo, če še vedno noče pričati, pa celo zapreti (drugi odstavek).

11. O tem, da priča ni pripravljena izpolniti svoje zakonske dolžnosti, se lahko sodišče prepriča le tako, da s sredstvi, ki so mu na razpolago, poskusi prisiliti pričo k pričanju. Po določbi 327. člena ZKP se sme obtoženec izjemoma tudi začasno odstraniti iz sodne dvorane, če priča v njegovi navzočnosti noče izpovedovati. Teh možnosti sodišče ni izkoristilo. Za uporabo določbe 340. člena ZKP po presoji Vrhovnega sodišča zato ni dovolj, da sodišče na podlagi pisnih opravičil vnaprej predpostavi, da priča, ki se ne odzove vabilu, ne bo pričala. Sodišče lahko odloči v skladu z 2. točko prvega odstavka 340. člena ZKP šele, ko priča pride na glavno obravnavo in tam kljub opozorilom in drugim prisilnim ukrepom (denarna kazen, zapor) noče pričati. To velja tudi, če je bila priča v kazenskem postopku pred sodiščem že zaslišana, kar pomeni, da se dolžnost priče iz tretjega odstavka 234. člena ZKP ne izčrpa s tem, ko je na glavni obravnavi že pričala. V obravnavani zadevi torej niso bili izpolnjeni pogoji za branje zapisnika o zaslišanju priče, in je bila kršena določba 2. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, ki se presoja v okviru 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

12. Ugotovljena kršitev pa nima narave bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti niso izkazali vpliva kršitve na zakonitost in pravilnost sodbe. Obrambi je bilo v postopku omogočeno, da je obremenilne izjave preverila z neposrednim zaslišanjem priče (sodbi I Ips 190/2006, I Ips 144/2002) in tako preizkusila njeno verodostojnost, saj sta bila ob njenem zaslišanju navzoča obdolženec in njegova takratna zagovornica. Ves čas postopka je bila obramba seznanjena z vsemi izjavami, ki jih je podala ta priča, in se je lahko o njih tudi izjavila. Po branju zapisnika o izpovedbi priče na glavni obravnavi 2. 7. 2009 obramba več ni imela novih dokaznih predlogov. Šele v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovorniki nakazujejo, da bi bilo potrebno soočenje priče V. s pričami B., M. in G., ki so po mnenju obrambe obdolženca razbremenile. Ob tem ni nepomembno, da je sodišče prve stopnje izpovedbe teh treh prič ocenilo in presodilo, da glede na ostale izvedene dokaze, na katerih temelji obsodilna sodba, to je na izjave, ki jih je mladoletna oškodovanka dala T. M., B. A., M. F. in J. V., ne morejo spremeniti odločitve sodišča. 13. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj v sodbi sodišča druge stopnje ni protispisnosti glede izpovedb prič A., B. in K., na katere v zahtevi „opozarja“ obramba.

14. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker naj sodišče prve stopnje ne bi ravnalo v skladu z določbo tretjega odstavka 397. člena ZKP. V zvezi s to določbo je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče v sodbi I Ips 59/99. Opustitev procesnega dejanja, na katerega opozori sodišče druge stopnje, pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka le, kadar pride zaradi takšne opustitve do posega v pravice strank v postopku in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Zagovorniki v zahtevi niso izkazali, da bi opustitev procesnega dejanja posegla v pravice obrambe, niti da je to vplivalo na zakonitost sodbe. Glede postavitve novega izvedenca psihiatra je sodišče pojasnilo okoliščine, zaradi katerih tega procesnega dejanja ni opravilo. Pri tem ni zanemarljivo dejstvo, da je obramba svoj dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihologa in izvedenca psihiatra v ponovljenem postopku umaknila s pojasnilom, da za krivdo obdolženega ni nobenih dokazov in tudi nova izvedenska mnenja tako dolgo po obravnavanih dogodkih ne bi mogla prinesti tiste stopnje gotovosti, ki se zahteva za obsodilno sodbo, ter da prihaja v primeru hudih kaznivih dejanj večkrat do skušnjave, da bi obdolženega spoznali za krivega ne glede na pravila o dokaznem bremenu. Glede na to sodišče s tem, ko ni postavilo novih izvedencev, ni poseglo v pravice obrambe. Trditve vložnikov, da je ostalo izvedensko mnenje dr. T. pomanjkljivo, pomenijo nestrinjanje zagovornikov z dejansko oceno sodišča prve stopnje, ki je v razlogih sodbe (stran 12) pojasnilo, da v izvedenskem mnenju ni nasprotij in neskladnosti, čemur je pritrdilo sodišče druge stopnje (stran 4).

Zahteva obsojenega S. M.:

15. Obsojenec v svoji zahtevi povzema potek kazenskega postopka, dele izpovedb posameznih prič ter izvedenska mnenja sodnih izvedencev. Pri tem ocenjuje pomen in verodostojnost izvedenih dokazov ter podaja svoje videnje dejanskega stanja. Na ta način uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na koncu zahteve obsojenec povsem posplošeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov. Ker uveljavljana kršitev ni z ničemer konkretizirana, je Vrhovno sodišče ni preizkušalo (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

16. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili obsojenčevi zagovorniki, niso podane, obsojenčeva zahteva pa je vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

17. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki in obsojenec z zahtevama za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.