Jedro

Tožnikov delodajalec ni krivdno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri teku, saj hiter, pa če tudi eksploziven tek, po normalnem teku stvari nima za posledico takšne poškodbe, kot jo je utrpel tožnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine zaradi pomanjkanja objektivne in krivde odgovornosti.

2. Sodbo iz vseh razlogov po 338. členu ZPP izpodbija tožeča stranka. V obrazložitvi pritožbe izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v trenutku, ko je s taktičnim šprintom okoli kombija lovil pobeglega voznika, sam in da je zato moral hitro ukrepati in ujeti voznika kombija, v nasprotnem primeru bi voznik pobegnil. Ker tožnikov delodajalec ni zagotovil zadostnega števila policistov na intervenciji, so nastopile okoliščine, v katerih je moral tožnik reagirati hitro in pri tem je prišlo do poškodbe. Če bi bila na kraju dogodka dva policista, ki bi obkolila vozilo, tožniku ne bi bilo treba tako hitro odreagirati, niti teči okoli kombija, zato je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da delodajalec ni kršil svojih obveznosti, ko v kritičnem času ni zagotovil zadostnega števila policistov za opravljanje te delovne naloge. Vztraja tudi, da so podane vse okoliščine, da bi sodišče tožbenemu zahtevku lahko ugodilo na podlagi objektivne odgovornosti in se pri tem sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 571/2013. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, ker je ugotovilo, da tožnikov delodajalec ni odgovoren za nastalo škodo, ker ta ni v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem, ki ga je tožnik očital svojemu delodajalcu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je ugotovitev o pomanjkanju krivdne odgovornosti delodajalca pravilna, saj sta za ugotovitev vzročnosti pomembni dve vprašanji: katero dejstvo je povzročilo škodo (dejansko vprašanje) in kdo je odgovoren za dejstvo, ki je povzročilo škodo (pravno vprašanje). Po teoriji o adekvatni vzročnosti je mogoče kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do škodne posledice. Tožnikov delodajalec ni krivdno odgovoren za škodo, ki jo je utrpel tožnik pri teku, saj hiter, pa če tudi eksploziven tek, po normalnem teku stvari nima za posledico takšne poškodbe, kot jo je utrpel tožnik. Med opustitvami, ki jih tožnik očita svojemu delodajalcu, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravno relevantne vzročne zveze za nastalo poškodbo.

5. Zaključek sodišča, da se je dolžno v ponovljenem postopku ukvarjati zgolj s prisojo krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke, ker je vezano na odločitev višjega sodišča, da v zadevi ne gre za objektivno odgovornost, je zmotno. Ob prvem sojenju je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek sodišču prve stopnje. To pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dolžno presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka na obeh zatrjevanih podlagah, tako na krivdni kot objektivni odgovornosti. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zavzelo stališče, kot da je o tožbenem zahtevku na podlagi objektivne odgovornosti že pravnomočno razsojeno, se s presojo objektivne odgovornosti v ponovljenem postopku ni več ukvarjalo. Ker zaradi zmotnega razumevanja procesnih pravil sodišče ni ugotavljalo niti ocenilo okoliščin, ki so bistvene za odločitev, ali tožnikov delodajalec odgovarja tožniku za nastalo škodo po objektivnem načelu, sodbe ni mogoče preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz določila 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (354. člen ZPP).

6. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določil Zakona o pravdnem postopku ugotovi in presodi vse okoliščine, ki so bistvene za odločitev, ali je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine utemeljen na podlagi krivdne ali objektivne odgovornosti.