Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo kazenski zakon in kvalifikatorno obliko izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja, to je grdega ravnanja, pravilno opredelilo kot ravnanje, ki pomeni fizični napad zoper drugega in po svojih posledicah (prizadetost telesne ali psihične celovitosti) presega realno razžalitev (injurijo) in hkrati ne dosega lahke telesne poškodbe; v tako definicijo pa upravičeno umestilo obdolženčev udarec, usmerjen v obraz oškodovanca, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom obdolženemu A. A. na podlagi 70.b člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1) izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ker je v stanju neprištevnosti storil protipravno dejanje, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornice, postavljene po uradni dolžnosti, pa je na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP obremenilo proračun.

2.Zoper navedeni sklep je vložila pritožbo obdolženčeva zagovornica iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, dejansko pa le zaradi kršitve kazenskega zakona, ter predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni v delu, ki se nanaša na pravno kvalifikacijo protipravnega dejanja, v zvezi s katerim je bil izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da pritožnica ne nasprotuje odločilnim dejstvom, katere je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pač pa zatrjuje le, da je ugotovljena dejstva sodišče prve stopnje napačno subsumiralo pod abstraktni dejanski stan, predpisan v drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 300 KZ-1. Sodišče druge stopnje, upoštevaje pritožbene navedbe, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno pravno kvalifikacijo in obdolžencu izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti utemeljeno v zvezi s protipravnim dejanjem, ki ima zakonske znake kaznivega dejanja napada na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, po drugem v zvezi s prvim odstavkom 300. člena KZ-1 in v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, upravičeno upoštevaje, da udarec z roko, katerega je obdolženi usmeril proti oškodovancu, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline, predstavlja kvalifikatorni zakonski znak grdega ravnanja. Kritika pritožnice, da je sodišče prve stopnje prekršilo kazenski zakon s tem, da je uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka člena 372 ZKP), se tako izkazuje kot neutemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo kazenski zakon in kvalifikatorno obliko izvršitvenega ravnanja očitanega kaznivega dejanja, to je grdega ravnanja, pravilno opredelilo kot ravnanje, ki pomeni fizični napad zoper drugega in po svojih posledicah (prizadetost telesne ali psihične celovitosti) presega realno razžalitev (injurijo) in hkrati ne dosega lahke telesne poškodbe; v tako definicijo pa upravičeno umestilo obdolženčev udarec, usmerjen v obraz oškodovanca, s posledico nastanka površinske poškodbe skalpa in otekline. Kot upravičena se zato izkazuje ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi s svojim ravnanjem takšne kvalitete izvršil več kot zgolj napad na policista, pač pa napad v obliki grdega ravnanja, ki ga drugi odstavek člena 300 KZ-1 določa kot eno izmed alternativnih kvalifikatornih okoliščin temeljne oblike očitanega kaznivega dejanja iz prvega odstavka navedenega zakonskega določila. Pri tem se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na ustrezno sodno prakso in teorijo kazenskega materialnega prava, čemur zagovornica zaman nasprotuje z opozarjanjem, da se izpostavljeno nanaša na kaznivo dejanje grožnje po členu 135 KZ-1, upoštevaje, da je KZ-1 kot kvalifikatorno okoliščino temeljne oblike kaznivega dejanja po členu 300 KZ-1 določil grdo ravnanje, ki sicer predstavlja tudi kvalifikatorno okoliščino temeljne oblike kaznivega dejanja grožnje po členu 135 KZ-1.

6.Zagovorničine kritike zavzete pravne kvalifikacije sodišče druge stopnje ne more sprejeti, saj temelji le na njenem golem ugovarjanju, da obdolženčevo izvršitveno ravnanje predstavlja samo napad na policista po prvem odstavku člena 300 KZ-1 in ne kvalifikatorne oblike grdega ravnanja po drugem odstavku člena 300 KZ-1. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na prvotno oblikovan predlog za izrek obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti (zatrjevanje nastanka lahke telesne poškodbe v posledici obdolženčevega ravnanja) ter do tistih, ki se nanašajo na poskus ugriza kot del obdolžencu očitanega izvršitvenega ravnanja, se pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo, ker so za reševanje ključnega pritožbenega ugovora brezpredmetne: za pravno kvalifikacijo po drugem odstavku člena 300 KZ-1 je bistveno zatrjevanje, da je obdolženec oškodovanca udaril v obraz in mu s tem povzročil površinsko poškodbo skalpa in oteklino.

7.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno.

8.Ker obdolženčeva zagovornica s pritožbo ni uspela, bi moral obdolženi plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Vendar je pritožbeno sodišče obdolženca iz razlogov, ugotovljenih v prvostopenjskemu sklepu, te plačilne obveznosti oprostilo (prvi odstavek člena 98 ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).

-------------------------------

1Grdo ravnanje je predstavljalo posebno kaznivo dejanje po KZ (1995).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 29, 29/2, 300, 300/1, 300/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.