Jedro

Če enotno dovoljenje za gradnjo za legalizacijo objekta temelji na projektih, ki ne ustrezajo stanju gradnje v naravi, to ni predmet postopka izdaje dovoljenja, ki se izda na podlagi projektov, temveč predmet inšpekcijskega postopka in presoje v postopku izdaje uporabnega dovoljenja. Z enotnim dovoljenjem za gradnjo pa je legalizirana že prej obstoječa gradnja le toliko, kolikor je to vsebina dovoljenja in projektov, na katerih temelji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, številka 50/97, 70/00, 45/06-odl. US) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.6.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 10.12.2001. S to odločbo je prvostopni upravni organ družbama P. d.o.o. in S.T. d.o.o. (v tem sporu prizadeti stranki), na podlagi 33. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86 in Uradni list RS, št. 40/94, 69/94, 29/95 in 59/96), kot investitorjema izdal enotno dovoljenje za gradnjo trgovsko poslovnih objektov z oznako "A" in "E" ter dvonivojska parkirišča z oznako "D" v tretjem kareju Obrtne cone na tam navedenih parcelah pod tam navedenimi pogoji.

Prvostopno sodišče je tožbo tožeče stranke, ki je bila v upravnem postopku stranska udeleženka, zavrnilo in se pri tem sklicevalo na razloge, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka (2. odstavek 67. člena ZUS). Sklicevalo se je na določbe 33. a in 35. člena ZGO, ki se po odločbi 191. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1- UPB1, Uradni list RS, št. 102/04) še naprej uporablja za zadeve, vložene pred uveljavitvijo ZGO-1; na določbo 57. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 28/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 71/93 in 44/97). Investitorja sta solastnika poti na parc. št. 46 k.o... skupaj s tožečo stranko in drugimi solastniki, ta parcela je bila za pot namenjena že prej in se z izgradnjo obravnavanih objektov njena namembnost ne bo spremenila. Investitor ima torej to pot pravico uporabljati v skladu z njenim namenom, to je za dostop do poslovnih prostorov, ki jih gradi. Gradnja pa v to pot ne posega in se obravnavno enotno dovoljenje za gradbeno nanjo tudi ne nanaša. Zoper prvostopno sodbo se tožeča stranka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrne v ponovno odločanje. Navaja, da prvostopno sodišče ni odgovorilo na tožbene ugovore, zato jih v pritožbi ponovno uveljavlja. Opozarja, da je obravnavano enotno dovoljenje za gradnjo izdano zaradi legalizacije že zgrajenih dveh objektov, in sicer poslovnega objekta AE (poslovni prostori družbe T. v pritličju in poslovni prostori družbe M. v kleti), ki nista vsak na svoji parceli, temveč na istih zemljiščih. Ne drži, da investitor ni posegel v sporno pot, saj jo je najprej prekopal, nato pa na novo zgradil v popolnoma drugem nivoju, s čemer je tožeči stranki onemogočil dostop do njene parcele s kamioni. Zgrajeni objekti pa niso taki, kot je navedeno v enotnem dovoljenju za gradnjo, torej to dovoljenje obstoječih objektov ne legalizira. Izdano dovoljenje tudi ne ureja dostopa do investitorjevih objektov, kar je v nasprotju z zakonom. Do teh ugovorov se ni opredelila niti tožena stranka, kar pomeni, da je prikrito potrdila nezakoniti poseg v prostor. Navaja, da gradnja tudi ni v skladu z veljavnim Odlokom o zazidalnem načrtu Obrtna cona za kare 3 ( v nadaljevanju zazidalni načrt), saj v njem ni urejen dostopna pot do teh objektov po parc. št. 46 k.o..., saj je ta parcela iz tega dovoljenja izrecno izključena. S to odločbo pa je kršen tudi 14. člen tedaj veljavnega Zakona o lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), po kateri lahko solastnik uporablja solastno stvar skupaj z drugimi solastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. Investitor pa je sporno parcelo - pot spremenil v svoje funkcionalno zemljišče k navedenim objektom.

Tožena stranka, prizadeta stranka družba P. d.o.o. in zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge.

V obravnavanem primeru sta predmet izdanega enotnega dovoljenja za gradnjo le objekt AE in objekt D, ki sta bila, kot izhaja iz prvostopne upravne odločbe in kar potrjujejo tudi listine v upravnem spisu, ob izdaji prvostopne odločbe že zgrajena.

V upravnem sporu se presoja le pravilnost in zakonitost izpodbijanega upravnega akta, v tem primeru enotnega dovoljenja za gradnjo, ni pa mogoče izpodbijati dejstev in okoliščin, o katerih v izpodbijanem aktu ni odločeno. Ker parc. št. 46 k.o..., na kateri je dostopna pot do teh objektov, ki je v solasti investitorja, tožeče stranke in drugih, ni obravnavana v izreku izpodbijanega enotnega dovoljenja za gradnjo, in je v tem dovoljenju v obrazložitvi izrecno navedeno, da dostopna pot ni predmet tega enotnega dovoljenja za gradnjo, pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na to parcelo. Če je bila ta dostopna pot posebej grajena, pa za to nima gradbenega dovoljenja, je to predmet inšpekcijskega postopka, ne pa postopka o presoji zakonitosti in pravilnosti enotnega dovoljenja za gradnjo, ki se na to pot ne nanaša. Zato pritožbeno sodišče kot neupoštevne zavrača tudi pritožbene navedbe, da je prav glede dostopne poti enotno dovoljenje za gradnjo v neskladju z zazidalnim načrtom. Iz istih razlogov pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da je s tem, ko dostopna pot ni urejena z izpodbijanim dovoljenjem, kršena določba 14. člena ZTLR. Pritožbeno sodišče torej meni, da z izpodbijano sodbo ni bilo kršeno materialno pravo.

Čeprav gre v obravnavanem enotnem gradbenem dovoljenju za legalizacijo že zgrajenih objektov, iz pritožbe in že prej iz tožbe ter pritožbe v upravnem postopku pa izhaja, da z izpodbijanim dovoljenjem sporni objekti niso legalizirani taki, kot so dejansko zgrajeni, pritožbeno sodišče meni, da zato izpodbijano dovoljenje ni nezakonito in tudi ne nepravilno. Z njim je dovoljeno le to, kar je izrecno dovoljeno po v njem navedenih projektih. Če pa ti niso v skladu z dejanskim stanjem objektov, pa je to stvar inšpekcijskega postopka in postopka izdaje uporabnega dovoljenja, ne pa postopka izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo.

Ker prvostopno sodišče v obravnavanem primeru ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, v pritožbi ni dopustno uveljavljati pritožbenega razloga nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato ta pritožbeni ugovor pritožbeno sodišče zavrača kot nedovoljen (1. odstavek 73. člena ZUS-1).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je uporabilo ZUS-1 na podlagi 1. odstavka 107. člena ZUS-1. Vloženo pritožbo je obravnavalo kot pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1, saj je enotno dovoljenje za gradnjo postane izvršljivo šele s pravnomočnostjo.