Jedro

Ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi strokovno usposobljena oseba.

V postopku ni bila predlagana izločitev strokovnjaka v skladu s prvim odstavkom 44. člena ZKP, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno, kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji njegovih izsledkov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 25. 5. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega poskusa kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter velike tatvine v sostorilstvu po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena ter 20. in 34. členom KZ-1. Izreklo mu je enotno kazen eno leto zapora ter ga na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 19. 10. 2021 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje obsojenčev zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in spremeni pravnomočno sodbo tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovorila, da neizvedba dokaza ne pomeni kršitve pravice obrambe, če dokaz ne bi mogel pripeljati do drugačnega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog obrambe za angažiranje izvedenca računalniške stroke zavrnilo argumentirano, dokazno oceno pa je naslonilo na izpovedbe prič, tudi B. B., prej ..., ki je ravno tako obsojena za poskus kaznivega dejanja na škodo družb A. d. o. o. in B. d. d. Obsojena je bila tudi v zadevi C., v kateri je opisala delovanje obsojenca, C. C. pa je opisal sodelovanje pri kaznivih dejanjih s B. B. in obsojencem. Sodišče se je oprlo tudi na izpovedbo D. D. in ni dvomilo v njegove zaključke, ki presegajo zgolj pojasnilo o delovanju policije. Tudi sodišče druge stopnje je izčrpno pojasnilo, zakaj se je angažiranje izvedenca izkazalo za nepotrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki sta se o njem izjavila in vztrajata pri vloženi zahtevi. Obsojenec sicer navaja še dodatne razloge za postavitev izvedenca računalniške stroke, vendar gre za navedbe v vlogi, vloženi po poteku roka za vložitev zahteve, zato jih ni mogoče šteti za njeno dopolnitev.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev pravice do obrambe ter zatrjuje kršitev določb kazenskega postopka, ki so imele za posledico napačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično napačno uporabo določb kazenskega zakona. Navaja, da kljub več pozivom obrambe v postopku ni bil postavljen izvedenec računalniške stroke, zato izpodbijani sodbi slonita le na očitkih, ki izvirajo iz ugotovitev forenzičnega računalniškega preiskovalca oddelka za preiskovanje v predkazenskem postopku. Sodišče mu je povsem verjelo, vendar le glede pojasnitve načina delovanja policije v tovrstnih zadevah, ne pa glede ugotovitev, ki naj bi jih organi pregona ugotovili pri preiskavi elektronskih naprav. Kljub temu je predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca računalniške stroke zavrnilo, saj je ocenilo, da njegova izvedba ni potrebna za razjasnitev dejanskega stanja, sodišče druge stopnje pa mu je pritrdilo, da so vprašanja, na katera naj bi odgovoril izvedenec, nerelevantna. Sodišči sta s tem zavzeli vnaprejšnjo dokazno oceno. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča Up-121/00 z dne 18. 9. 2001 in Up-420/00 z dne 21. 5. 2002 ter poudarja, da bi bilo poizkus vdora v računalniške sisteme oškodovanih družb obsojencu mogoče dokazati z gotovostjo le s pridobitvijo mnenja izvedenca računalniške stroke kot ustreznega neodvisnega strokovnjaka. Sodna odločba pa se ne sme sklicevati le na ugotovitve in izpoved računalniškega preiskovalca kriminalistične policije Celje, ki niso preverjene z nepristranskim in strokovno usposobljenim izvedencem, obramba pa je nanje podala konkretne ugovore. Sodišče tudi nima ustreznega znanja, da bi lahko odgovorilo na ugovore in pripombe obrambe, zato bi moralo izvedensko mnenje pridobiti in po potrebi izvedenca še zaslišati. S tem, ko se sodbi sklicujeta le na ugotovitve organov pregona, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka v zvezi z 248. členom ZKP, obsojencu pa kršena pravica do obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave, saj mu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist ter mu je bila odvzeta tudi pravica do enakega varstva pravic oziroma do enakosti orožij iz 22. člena Ustave. Dodaja, da je bil v zadevi IX K 63608/2012, iz katere je bila izločena obravnavana zadeva, postavljen izvedenec računalniške stroke.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Obsojenčev zagovornik je na predobravnavnem naroku dne 5. 2. 2020 podal dokazni predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke in predlagal, da naj izvedenec po pregledu računalnika, računalniške opreme, komunikacijskih sredstev (telefonov), SIM kartic in routerjev ugotovi, ali je bilo s teh naprav dostopano v sisteme oškodovanih družb. Z vlogo z dne 19. 4. 2021 je sodišču posredoval še vprašanja, na katera naj izvedenec odgovori, sodišče prve stopnje pa je dokazni predlog zavrnilo, saj je ocenilo, da izvedba tega dokaza ter ostalih predlaganih dokazov ni potrebna za razjasnitev dejanskega stanja oziroma je dejansko stanje že dovolj razjasnjeno, predlagani dokazi pa k temu dodatno v ničemer ne bi pripomogli. Sodišče druge stopnje je odgovore, ki naj bi jih podal izvedenec računalniške stroke, izrecno ocenilo kot nerelevantne za ugotavljanje odločilnih dejstev, kar zagovornik ob sklicevanju na odločbe Ustavnega sodišča povsem spregleda, saj je s tem zavzelo jasno stališče, da izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev v zadevi in ne zgolj glede potrebnosti njegove izvedbe. Izpostaviti je treba, da ugotovitve forenzičnega računalniškega preiskovalca, ki je bil na glavni obravnavi dodatno še zaslišan, niso nedovoljen dokaz, čeprav izvirajo iz ugotovitev v predkazenskem postopku, saj na podlagi osmega odstavka 219.a člena ZKP preiskavo elektronskih in z njo povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov (elektronska naprava), vključno s preko omrežja povezanimi in dosegljivimi informacijskimi sistemi, kjer so shranjeni podatki (prvi odstavek 219.a člena ZKP), opravi ravno strokovno usposobljena oseba. Obsojenčeva obramba in obsojenec sta na naroku glavne obravnave dne 10. 5. 2021 imela možnost preveriti ugotovitve strokovnjaka in jim med dokaznim postopkom tudi oporekati, zato je sodišče prve stopnje izvedeni dokaz v okviru dokazne ocene upravičeno ocenjevalo kot vsak drug dokaz ter ga po načelu proste presoje dokazov, in kot izhaja iz razlogov sodbe, tudi v celoti sprejelo.1

8. Sodišče prve stopnje je svojo presojo oprlo na prepričljive in skladne izpovedbe prič, zaslišane B. B., ki je bila za poskus kaznivega dejanja na škodo družbe A. d. o. o. na podlagi priznanja krivde že pravnomočno obsojena, C. C. v zvezi z družbo C. ter D. D., forenzičnega računalniškega preiskovalca na oddelku za računalniško preiskovanje pri PU Celje SKP, ki je zaslišan pojasnil, da je pri aktivnostih policije sodeloval vse od izvedbe hišnih preiskav. Sodišče je njegovo izpovedbo sprejelo, saj je prepričljivo in logično pojasnil delovanje policije v tovrstnih zadevah ter pojasnil, da je bil na računalniku družbe D. d. d. naložen program TeamViewer, namenjen oddaljenemu dostopanju do računalnika. Povezave med računalniki potekajo preko ID-jev, dodeljenih računalnikom na podlagi specifičnih podatkov (izračuna na podlagi konfiguracije strojne opreme računalnika), ki potrjujejo točno določeno elektronsko napravo, uporabljeno za povezovanje. Do računalnika v zadevi D. d. d. je bilo dostopano iz računalnika z ID ..., v zadevi A. d. o. o. pa se je s preiskavo v hišni preiskavi zaseženega računalnika HP Pavilion, opravljeni pri obsojencu, potrdilo, da je bilo iz tega računalnika dostopano do računalnikov v družbi A. d. o. o., saj gre za identičen ID s končnico 902 (ID ...). Sodišče je svojo presojo oprlo še na pridobljene podatke od operaterjev telekomunikacijskih storitev, podatke o medsebojnih komunikacijah med telefonskimi številkami in podatke baznih postaj, iz območja katerih so bili opravljeni klici oziroma povezave v mobilni internet, v povezavi s podatki o lokacijah povezovanja v bazne postaje obsojenčevih telefonskih številk. Presojo glede kaznivega dejanja na škodo družbe A. d. o. o. je oprlo tudi na prisluhe telefonskim pogovorom med E. E., F. F. ter B. B. 9. Sodišče prve stopnje bi predlagani dokaz z izvedencem računalniške stroke moralo izvesti, če bi bilo izkazano, da bi ustvaril dvom, ki bi lahko vplival na presojo o obstoju odločilnih dejstev, kar od obrambe zahteva, da utemelji pravno relevantnost predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti ter njegovo sposobnost bistveno vplivati na ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje zagovornik in obsojenec tega nista izkazala z zadostno stopnjo verjetnosti, tudi v zahtevi pa tovrstne navedbe niso materialnopravno izčrpane. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje kot očitno izhaja, da je presodilo, da za presojo pomembnega dejstva ne potrebuje strokovnega znanja, ki ga lahko ponudi izvedenec (248. člena ZKP), navedbe obrambe in obsojenca pa pri sodišču niso vzbudile dvoma v strokovnost in nepristranskost strokovnjaka in analitičnih informacij. Tudi sodišče druge stopnje je ob pritrditvi sodišču prve stopnje dodalo, da mora biti za izvedbo predlaganega dokaza podana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, odgovore na vprašanja, na katera naj bi odgovoril izvedenec računalniške stroke, pa je presodilo kot nerelevantne, saj na njihovi podlagi ne bi bilo mogoče sklepati, kdo je v inkriminiranem obdobju vdiral v računalniške sisteme oškodovanih družb in zato ne bi z ničemer ovrgli presoje sodišča prve stopnje, da je očitana dejanja storil obsojenec. Enako je presodilo tudi glede podatka, ali se je v oddaljeni računalnik vstopalo na »hekerski« ali »amaterski« način, glede na to, da se je v oškodovanih družbah skušalo predvsem zlorabiti zaposlene, z lažnim predstavljanjem za pooblaščene vzdrževalce računalniškega sistema in ni šlo za tipični hekerski vdor. Iz spisa ravno tako ne izhaja, da bi bila v postopku v skladu s prvim odstavkom 44. člena predlagana izločitev strokovnjaka, obramba in obsojenec, ki se z njegovimi izsledki nista strinjala, pa v dokaznem postopku nista ravnala aktivno kot se to od njiju zahteva ter angažirala svojega strokovnjaka kot pomočnika pri kritični presoji izsledkov strokovnjaka, čeprav sta takšno možnost imela že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

10. Ob presoji, da navedeni odgovori izvedenca računalniške stroke ne bi vplivali na ugotavljanje odločilnih dejstev, zgolj golo nestrinjanje obrambe z ugotovitvami forenzičnega računalniškega preiskovalca ni razlog za postavitev izvedenca. Sicer pa je v zatrjevanem prepoznati tudi nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje (drugi odstavek 420. člena ZKP) ter zmotno pričakovanje, da sme izvedenec samostojno ocenjevati dokaze.2 Zatrjevana kršitev, ki bi vplivala na zakonitost sodbe, zato ni podana (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), v posledici obrazloženega tudi ne kršitev iz 22. člena Ustave.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

12. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členom Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 181/2004 z dne 12. 1. 2006, I Ips 318/2008 z dne 12. 2. 2009 in I Ips 46444/2018 z dne 8. 4. 2021. 2 Sodba I Ips 21217/2016 z dne 24. 3. 2022.