Jedro

Ureditev osebnih delovnih dovoljenj državljanov nekdanje SFRJ oziroma bivših republik je posledica spremenjenega državno-pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi enote Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 13.10.1992, s katero je bilo tožniku dano osebno delovno dovoljenje za dobo enega leta. V obrazložitvi navaja, da je tožnik zaprosil za osebno delovno dovoljenje na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92). Ugotovljeno je, da je tožnik na dan uveljavitve zakona, to je 18.7.1992, bil prijavljen na enoti Republiškega zavoda za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo po predpisih o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Upoštevajoč to okoliščino je odločitev organa prve stopnje pravilna. V nadaljevanju še navaja, da po 8. členu navedenega zakona tujec lahko pridobi osebno delovno dovoljenje za nedoločen čas, če več kot 10 let prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Tega pogoja tožnik ne izpolnjuje, saj mu je takšno dovoljenje bilo izdano šele 17.6.1992. Tožnik v tožbi navaja, da ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče od leta 1971 dalje. Po zakonu o evidenci in nastanitvi občanov in registru prebivalstva je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da v njem stalno živi, zato ta pojem ni enak pojmu statusa tujca s stalnim prebivanjem. Tožnik živi in dela v Sloveniji že 22 let, kjer je trošil svoje sile in ustvarjal dobrine. Zato meni, da je 23. člen zakona o zaposlovanju tujcev v nasprotju z mednarodnimi konvencijami. V 4. alinei 23. člena so dnevni migranti izenačeni s tujci, ki stalno prebivajo v Sloveniji že 20 let in imajo tudi toliko delovne dobe v Sloveniji in to samo zato, ker so na dan uveljavitve zakona bili nezaposleni. Slovenija je podpisala številne mednarodne konvencije in tako nobena od temeljnih pridobljenih pravic ni bila derogirana, kar pomeni, da nihče nima pravice razveljaviti tožnikove pravice do dela in s tem eksistenčne osnove zanj ter njegovo družino. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži, da mu izda delovno dovoljenje za nedoločen čas.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik ne izpodbija odločilne dejanske ugotovitve, da je zaprosil za delovno dovoljenje na podlagi 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT), ter da je na dan uveljavitve tega zakona bil prijavljen pri republiškem zavodu za zaposlovanje in prejemal denarno nadomestilo v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V takem primeru po izrecni določbi 4. alinee 1. odstavka 23. člena citiranega zakona državljani nekdanje SFRJ oziroma drugih republik pridobijo osebno delovno dovoljenje za eno leto. Takšno delovno dovoljenje je tožniku bilo izdano in je tako izpodbijana odločba v skladu z zakonom. Tožnik sicer meni, da je opisana zakonska ureditev v nasprotju z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, ker nihče nima pravice razveljaviti njegove pravice do dela. Toda po mnenju sodišča se tožnik ne more uspešno sklicevati na pridobljene pravice s pavšalnim sklicevanjem na mednarodne konvencije. Navedena zakonska ureditev je namreč posledica spremenjenega državno - pravnega položaja Republike Slovenije po 25.6.1991, ki je glede na novo nastali položaj uredila pravice tujcev.

Osebno delovno dovoljenje se izda na vlogo tujca. Kot že navedeno je v obravnavani zadevi tožnik zaprosil za osebno delovno dovoljenje na podlagi navedenega 23. člena zakona in na tej pravni podlagi temelji tudi odločba prve stopnje. V pritožbi tožnik res navaja, da je vlogo sicer vložil na obrazcu TUJ 2/1, vendar je na vse okoliščine pričakoval, da bo vloga ugodno rešena po 8. členu zakona. Toda za takšno tožnikovo stališče ni podlage v zakonu. Gre namreč za postopek, ki je bil uveden na zahtevo tožnika, zato organ prve stopnje ni bil upravičen spreminjati zahtevka brez njegove privolitve, iz podatkov spisa pa tudi ni razvidno, da bi tožnik zahtevek spremenil pred izdajo odločbe prve stopnje, s pritožbo pa prvotno postavljenega zahtevka ni mogoče več spreminjati ali razširjati (130. člen zakona o splošnem upravnem postopku). Zato se je tožena stranka po nepotrebnem spuščala v oceno, ali tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja po 8. členu zakona, saj o takšnem zahtevku ni bilo odločeno. Seveda pa ima tožnik možnost, da vloži vlogo za osebno delovno dovoljenje po 8. členu zakona.

Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe ZUP in ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).