Jedro

Izpodbijani sklep očitno ne posega v tožnikove pravice, saj je bilo z njim odločeno zgolj o neupravičenju njegove odvetnice do plačila stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla predlog odvetnice A.A. za plačilo storitev, opravljenih upravičencu B.B. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je bila odvetnica A.A. določena za nudenje brezplačne pravne pomoči tožniku, in sicer za vložitev pritožbe zoper sklep Delovnega sodišča v Kopru, oddelka v Novi Gorici, opr. št. Pd 136/2013 z dne 3. 7. 2014. Ker je ugotovila, da je odvetnica A.A. predlog za plačilo storitev iz naslova nudenja brezplačne pravne pomoči vložila prepozno, ga je zavrgla na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja razloge, zakaj je nepravilna ugotovitev toženke, da je navedena odvetnica vrnila napotnico prepozno. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se predlogu A.A. v celoti ugodi.

3. Tožba ni dovoljena.

4. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče tožbo zavrže, če upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Na tak razlog mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1).

5. Navedeno pomeni, da sodišče v upravnem sporu o tožbi meritorno odloča le, če tožnik izkazuje pravni interes (pravovarstveno potrebo), ki je procesna predpostavka za tožbo v upravnem sporu. Pravni interes je izkazan, če je z aktom ali dejanjem toženca poseženo v tožnikov pravni položaj (prvi odstavek 2. člena ZUS-1) ter je tožba v upravnem sporu nujna, da si tožnik svoj pravni položaj izboljša, obstajati pa mora ves čas postopka.

6. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija sklep o zavrženju odvetničinega zahtevka za plačilo stroškov izvajanja brezplačne pomoči. Stranka v postopku je zato lahko le odvetnica, saj je obveznost pravočasne predložitve napotnice po prvem odstavku 40. člena ZBPP naložena le njej, kot izvajalki brezplačne pravne pomoči, sama pa trpi tudi posledice nepravočasne predložitve napotnice (peti odstavek 40. člena ZBPP). V upravičenje upravičenca do brezplačne pravne pomoči, to je tožnika, z izpodbijanim sklepom ni bilo poseženo. Tega pa tožnik tudi ne zatrjuje v tožbi.

7. Ker izpodbijani sklep očitno ne posega v tožnikove pravice, saj je bilo z njim odločeno zgolj o neupravičenju njegove odvetnice do plačila stroškov nudenja brezplačne pravne pomoči, tega pa tožnik tudi v tožbi tudi ne zatrjuje, ga je sodišče zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 8. Na navedeno odločitev ne vpliva okoliščina, da se izpodbijani sklep nanaša na plačilo storitev izvajanja brezplačne pravne pomoči, ki je bila dodeljena tožniku kot upravičencu do brezplačne pravne pomoči. S tem sklepom v tožnikove pravice in obveznosti iz naslova dodeljene brezplačne pravne pomoči namreč ni bilo poseženo.

9. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.