Jedro

Kadar tožeča stranka zahteva plačilo obresti od neupravičeno pridobljenega denarnega zneska, lahko od tožene stranke zahteva, da ji mora plačati obresti od dneva pridobitve denarja samo, če je bila ta nepoštena, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepoštenost pridobitelja pa se ne domneva. Tožnik bi moral njegovo nepoštenost zatrjevati in dokazati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določbo 498. člena ZPP je revizijsko sodišče postopek z revizijo vodilo po določbah ZPP iz leta 1977. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji mora tožena stranka plačati 2.052.534,60 SIT z zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je namreč vrnila tožeči stranki preveč obračunani in plačani prometni davek in zamudne obresti, zavrnila pa je njen zahtevek za plačilo obresti od preveč plačanih zneskov, zato je za njihovo plačilo tožeča stranka vložila tožbo. Prvostopno sodišče ji je prisodilo obresti za čas od dneva, ko je od tožene stranke zahtevala vrnitev preveč plačanih zneskov, zavrnilo pa zahtevek za čas od dneva, ko sta ji bila zneska neupravičeno odtegnjena z njenega računa.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava - določb 210. in 214. člena ZOR. Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi prve in druge stopnje ter vrne zadevo v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je odgovorila, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dvom o tem, ali je tožeča stranka zahtevala plačilo obresti od vrnjenih zneskov prometnega davka in zamudnih obresti na podlagi neupravičene pridobitve ali kot odškodnino, je odpravila tožeča stranka z revizijo sama. Jasno je namreč povedala, da uveljavlja plačilo na podlagi neupravičene pridobitve (210. člen ZOR).

Neutemeljena pa je njena trditev, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili določbe 210. in 214. člena ZOR. V 1. odstavku 210. člena ZOR je predpisano, da mora tisti, ki je neko stvar neupravičeno pridobil, to stvar vrniti, če je to mogoče, če pa to ni mogoče, pa mora nadomestiti vrednost dosežene koristi. Tu je torej podana samo podlaga za odločitev, kaj je treba vrniti: če je mogoče, je to neupravičeno pridobljena stvar, če to ni mogoče, pa vrednost dosežene koristi. Zato tožeča stranka v reviziji napačno razlaga, da je že v sami določbi 1. odstavka 210. člena ZOR predpisana podlaga za vrnitev stvari in plodov, ali v obravnavanem primeru neupravičeno pridobljenih denarnih zneskov in obresti.

Podlaga za zahtevek za obresti je namreč predpisana samo v določbi 214. člena ZOR. Tam pa je določeno, da je treba plačati obresti od dneva pridobitve denarja samo, če je bil pridobitelj nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Nepoštenost pridobitelja pa se ne domneva. Tožnik bi moral njegovo nepoštenost zatrjevati, navesti dejstva, ki kažejo nanjo, in predlagati dokaze za dokazovanje teh dejstev (glej tudi določbe 2. odstavka 7. člena, 1. odstavka 186. člena, 219. in 299. člena ZPP 1977). Tega pa tožeča stranka v tem sporu ni napravila, kar sta sodišči prve in druge stopnje popolnoma pravilno ugotovili. Na naroku za glavno obravnavo je celo posebej izjavila, da njen zahtevek v tej pravdi ni povezan z vprašanjem poštenosti ali nepoštenosti. Ne da bi trdila in dokazala nepoštenost tožene stranke pa z zahtevkom na plačilo obresti od neupravičeno pridobljenega (in kasneje vrnjenega) denarja ni mogla uspeti.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo.

Kolikor je skušala tožeča stranka v reviziji razložiti, v čem naj bi bila nepoštenost tožene stranke, je s tem izpodbijala dejansko stanje, ugotovljeno v postopku do pravnomočnosti sodbe prve stopnje, kar pa po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP 1977 ni dovoljeno.

Na podlagi določbe 386. člena ZPP je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti pazilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da te kršitve ni.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od revizijskih razlogov. Zato je v skladu z določbo 393. člena ZPP 1977 neutemeljeno revizijo zavrnilo.