Jedro

Če dejanske tožbene navedbe manjkajo, je tožba nepopolna in o tožbenem zahtevku ni mogoče meritorno odločati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi v delu, kjer je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača tožeči stranki v predlogu za izvršbo navedeno terjatev in stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi ter tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Kot pritožbena razloga navaja bistveni kršitvi postopka iz 8. in 14. tč. II. odst. čl. 339 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter zmotno uporabo materialnega prava.

Navaja, da se izvršilni predlog šteje za tožbo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da tožba ne vsebuje navedbe dejstev, na katere tožeča stranka opira tožbeni zahtevek (vsebina tožbe – čl. 180 ZPP) in da tožbeni zahtevek ni pojasnjen oz. niso navedena dejstva o podlagi nastanka in zapadlosti obveznosti, ki izhajajo iz navedenih računov. Takšna tožba je nepopolna, saj ne vsebuje vsega, da bi se lahko vsebinsko obravnavala, zato bi sodišče pred vsebinsko obravnavo moralo v skladu s čl. 108 ZPP tožečo stranko pozvati k popravi in jo poučiti o posledicah. Nepopolna tožba ne more biti predmet presoje o utemeljenosti zahtevka. Takšno tožbo je treba vrniti v popravo, saj o njej ni mogoče odločati, v kolikor je vložnik ne popravi, pa jo je treba zavreči. Zaradi neuporabe čl. 108 ZPP je bila tožeči stranki odvzeta možnost vsebinskega obravnavanja tožbe. Sodišče je meritorno odločilo o zahtevku, ne da bi sploh ugotavljalo pravno pomembna dejstva, zato ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sodba ne vsebuje ugotovitev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

Pritožba predlaga spremembo sodbe ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

V konkretnem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava (čl. 458/I ZPP), razveljavitev sodbe oz. sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa je dopustna tudi ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (čl. 458/II ZPP).

Iz obrazložitve sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje šteje kot nesklepčno tudi takšno tožbo, če ne vsebuje nikakršnih dejanskih trditev, zaradi česar je v takšnem primeru tožbeni zahtevek, ki izvira iz takšne tožbe, sodišče dolžno zavrniti. Ker tožeča stranka ni pravočasno, v okviru dopuščenih vlog v sporu majhne vrednosti (na kar je bila opozorjena v opozorilu 17. 11. 2008) vložila pripravljalne vloge, v kateri bi pojasnila in navedla dejstva o podlagi nastanka in zapadlosti obveznosti, ki izvira iz navedenih računov ter odgovorila na navedbe tožene stranke v ugovoru zoper izvršilni sklep, na naroku navedenih dejstev pa sodišče prve stopnje glede na dol. čl. 453 ZPP ni smelo upoštevati, je zaključilo, da iz dejanskih trditev tožnice ni mogoče sklepati o utemeljenosti tožbenega zahtevka, sicer pravočasno predlagani dokazi pa ne morejo dokazovati nezatrjevanih dejstev, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Iz povzetih zaključkov sodišča prve stopnje tako izhaja, da je zaradi odsotnosti pravočasno podane dejanske trditvene podlage v okviru dopuščenih vlog v sporu majhne vrednosti, ki bi utemeljevala tožničin zahtevek proti toženi stranki, sodišče prve stopnje očitno štelo tožbo za nesklepčno, ko je zato tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo, saj ni navedlo nobenih drugih razlogov, s katerimi bi utemeljevalo zavrnitev tožbenega zahtevka po materialnem pravu. Takšno odločitev sodišča prve stopnje pa pritožba utemeljeno graja.

Navedba dejstev, na katere tožnik opira zahtevek v tožbi, je po čl. 180/I ZPP obvezna sestavina tožbe in če tožba tega nima, ta ni nesklepčna, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, ampak nepopolna, saj gre za procesno pomanjkljivost tožbe, ki jo je treba odpraviti v skladu z dol. čl. 105 in 108 ZPP, sicer pa sledi pravna posledica zavrženja takšne tožbe. Popolnost tožbe je predpostavka, da je mogoče preizkusiti, če je ta sklepčna, to je, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. To pa torej pomeni, da če dejanske tožbene navedbe manjkajo, jih v tožbi ni, o tožbenem zahtevku v primeru nepopolne tožbe ni mogoče meritorno odločiti. Sodišče prve stopnje drugih razlogov, razen zgoraj povzetih, s katerimi bi po materialnem pravu utemeljevalo meritorno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke, ni navedlo.

Ob obrazloženem je pritrditi pritožbi v očitani absolutni bistveni kršitvi postopka iz 8. tč. čl. 339/II ZPP, ki jo utemeljeno zatrjuje s tem, da je bila tožeči stranki s tem, ko sodišče tožeče stranke pred meritorno odločitvijo o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz razlogov, ki jih je navedlo, ni najprej pozvalo k dopolnitvi tožbe in je poučilo o posledicah, če tega ne stori (čl. 108 ZPP), z nepravilnim postopanjem sodišča pa ji je bila tako odvzeta možnost vsebinskega obravnavanja tožbe pred sodiščem. Niti iz opozorila strankam z dne 17. 11. 2008 niti iz ostalega spisovnega gradiva namreč ne izhaja, da bi bila tožeča stranka pozvana k dopolnitvi tožbe zaradi nepopolnosti. Ker pa drugih, vsebinskih razlogov, ki bi utemeljevali meritorno odločitev o zavrnitvi zahtevka po materialnem pravu ni navedenih, je podana tudi absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. II. odst. čl. 339 ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka po materialnem pravu.

Kršitev iz 8. tč. čl. 339/II ZPP sodi med absolutne bistvene kršitve, ki predstavljajo dopusten pritožbeni razlog tudi v sporih majhne vrednosti (čl. 458/I ZPP). Ta kršitev sicer ne sodi (več) v sklop kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP). Vendar glede na to, da je sodišče prve stopnje opravilo narok, na katerem je bila tožeča stranka sicer opozorjena na dol. čl. 452 in 453 ZPP, na naroku pa ji je bilo kljub temu dopuščeno navajanje dejstev, sprejet je bil tudi dokazni sklep ter izveden dokazni postopek z vpogledom določenih listin tožeče stranke, pa ob takšnem vodenju postopka tožeča stranka ni mogla pričakovati, da bo tožbeni zahtevek sodišče zavrnilo iz razlogov, ki jih je navedlo v sodbi. Zato je šele v pritožbi prvič uveljavljana kršitev postopka z neuporabo čl. 108 ZPP v zv. s čl. 180/I ZPP, kljub dol. čl. 286.b/I ZPP v pritožbenem odločanju upoštevna. Na postopkovno kršitev iz 14. tč. čl. 339/II ZPP pa pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (čl. 350/II ZPP), za takšne kršitve pa se določba čl. 286.b/I ZPP ne uporablja (čl. 286.b/II ZPP).

Ugotovljenih procesnih kršitev glede na njuno naravo pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, zato terjata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje sodišču prve stopnje (čl. 354/I ZPP), ki bo moralo bistveni kršitvi postopka na ustrezen način odpraviti.

Odločitev glede pritožbenih stroškov temelji na dol. čl. 165/III ZPP.