Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti ali do poklicne invalidnosti, zato je tožbeni zahtevek, naj se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov toženi zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 29. 9. 2010 pod opr. št. ... in z dne 29. 5. 2011 ter se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se mu od 27. 1. 2009 dalje prizna pravica do razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti ter se ga od navedenega dne tudi upokoji, zapadli vsakomesečni odmerjeni obroki invalidske pokojnine pa se skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, od vsakomesečnega zapadlega obroka, najpozneje do 10. dne za predhodni mesec izplačuje na tekoči račun njegovega pooblaščenca, enako tudi zapadli vsakoletni regresi od leta 2009, 2010, 2011 pa nadalje, z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila. Obenem je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v danem primeru sodišče preuranjeno izdalo sodbo, v kateri dejansko povzema izvedensko mnenje izvedenca A.A., ki dejansko ocenjuje težo zdravstvenega stanja in sposobnost tožnika, da ni zmožen opravljati nobenega resnega dela, torej brez tempa ali ritma, ki bi bilo vezano na normo in delo maksimalno z obremenitvijo do 5 kg teže ter samo v prvi izmeni in da ne bi tožnik v primeru napada ogrožal samega sebe in varnost drugih ljudi. Meni, da bi glede na takšno mnenje bil absolutno nesposoben za kakršnokoli fizično delo, še posebej iz razloga, ker je nevaren za okolico in za lastno zdravje. Sodišče je nekritično in preuranjeno zaključilo, da pri njem ni podana delovna zmožnost, ki jo zajema I. ali II. kategorija invalidnosti. Poudarja, da je absolutno nezmožen za kakršnokoli fizično delo in bi zato sodišče moralo slediti dokaznemu predlogu, ki izhaja iz tožbe pod točko II., saj je predlagal angažiranje izvedenca iz medicine dela, prometa in športa, vendar pa sodišče navedenih izvedencev ni angažiralo kot tim, temveč je angažiralo le izvedenca iz področja alkoholizma, ki pa pri tožniku ni glavna zdravstvena ovira. Sodišče je s takšnim ravnanjem bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, zmotno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. V primeru, če bi sodišče sledilo dokaznemu predlogu, bi dejansko stanje ugotovilo popolno in bi lahko na podlagi drugačne norme prišlo do drugačne odločitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prizna status invalida I. ali II. kategorije.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem sporu skladno s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), presojalo pravilnost in zakonitost prvostopne odločbe toženca št. ... z dne 29. 9. 2010 ter dokončno odločbo iste opr. št. z dne 29. 5. 2011. S prvostopno odločbo z dne 29. 9. 2010, potrjeno z dokončno odločbo z dne 29. 5. 2011, je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo in odločil, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 1. 2009 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine. Takšni odločbi je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v izvedenih dokazih imelo dovolj strokovno prepričljive podlage, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek. Za ugotovitev tožnikove delazmožnosti in o tem, ali je pri njem podana popolna izguba delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje zaprosilo za mnenje sodnega izvedenca specialista medicine dela prometa in športa dr. A.A.. Ta je po tožnikovem osebnem pregledu in po preučitvi celotne dokumentacije, ki jo je v mnenju tudi povzel, menil, da v času do 29. 5. 2011, torej do dneva dokončne odločbe toženca, pri tožniku ni prišlo do poslabšanja že ugotovljene invalidnosti oziroma do popolne izgube delovne zmožnosti oziroma do poklicne invalidnosti. Menil je, da je pri tožniku od 27. 1. 2009 zaradi posledic bolezni podana nova III. kategorija invalidnosti in je s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu, oziroma delo na drugem delovnem mestu z enakimi omejitvami, kot jih je podala že invalidska komisija prve in druge stopnje. Izvedenec je menil, da je tožnik zmožen le za psihofizično nezahtevno delo, brez vsiljenega tempa in ritma dela ter v prvi izmeni. Izvedenec je pri tožniku ugotovil, da gre pri njem za jetrno cirozo etilične geneze, ki je stabilna, za portalno hipertenzijo in varice požiralnika, za lažji psihoorganski sindrom zaradi dolgoletne zlorabe alkohola ter za povišan krvni tlak ter letom primerne degerenativne spremembe aksialnega skeleta.

Na takšno mnenje toženec ni imel pripomb. Mnenje pa je načeloma sprejemal tudi tožnik ter dodatno navedel, da iz mnenja izhaja, da je pri njem podana najmanj II. kategorija invalidnosti.

Ker na podano mnenje ni bilo pripomb, sodišče dodatnih dokazov ni izvajalo. Po preučitvi celotne dokumentacije in mnenja, je le-tega sprejelo in mu v celoti sledilo in za to navedlo tudi ustrezne razloge.

Na podlagi sprejetega mnenja, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), ne pa II. kategorija ali I. kategorija v smislu 1. oziroma 2. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1, kar je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča povsem pravilno.

Neutemeljeno se tožnik šele v pritožbi ne strinja s postavljenim izvedencem in brez podlage vztraja, da je pri tožniku podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Ne na glavni obravnavi dne 9. 10. 2012, ko je sodišče postavilo sodnega izvedenca specialista medicine dela prometa in športa in ne kasneje v pripombah na podano mnenje, tožnik postavljenemu izvedencu ni nasprotoval ali da bi vztrajal pri postavitvi večih izvedencev. Sodišče je kot izvedenca angažiralo specialista medicine dela, prometa in športa, kot je predlagal tožnik in na vse zadnje najbolj ustreznega specialista za ocenjevanje delovne zmožnosti in ne drži, da je sodišče postavilo izvedenca iz področja alkoholizma.

Zmotno in neutemeljeno pritožba vztraja, da je pri tožniku na podlagi ugotovljene delovne zmožnosti podana I. ali II. kategorija invalidnosti. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je tožnik s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: poleg že podanih omejitev (enostavna fizična dela, kjer v primeru napada ne bi utrpel poškodbe ali ogrožal varnosti drugih, ne na višini, pri zaščitenih strojih in ne pri odprtem ognju) so podane nove omejitve: zmožen je za povsem lahko fizično delo, ročno lahko premešča bremena do 5 kg, brez nočnega dela in brez izpostavljenosti hepatotoksičnim snovem. To pa je stanje, ki ustreza definiciji iz 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in III. kategorije invalidnosti.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.