Jedro

Posamični deli iste stavbe imajo lahko različne namembnosti, tako je lahko npr. stanovanjski stavbi prizidan poslovni objekt, in to ne glede na to, kako se stika z osnovnim objektom in kako je pokrit.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Škofja Loka št. 351-356/2013 z dne 8. 10. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za dozidavo poslovnega dela objekta A., za skladišče in deponijo goriva, vključno s komunalno in zunanjo ureditvijo na zemljišču parc. št. 474/5, 474/4 in 476/7 k.o. ... Zavrnitev zahteve je oprla na 66. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po katerem mora biti projekt med drugim izdelan v skladu s prostorskim aktom. Ugotovila je, da proizvodna dejavnost ni v skladu s prostorskim aktom – Občinskim prostorskim načrtom Občine Gorenja vas – Poljane (Uradni list RS, št. 48/10 in naslednji, v nadaljevanju PUP), obravnavana dozidava pa je funkcionalno vezana na delavnico.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Ugotovil je, da je bilo tožniku dne 12. 7. 2006 izdano gradbeno dovoljenje za legalizacijo prizidka z delavnico kovinske galanterije, lakirnico in kurilnico, in kasneje v letu 2007 tudi uporabno dovoljenje za uporabo tega objekta. Ocenjuje, da kovinska galanterija ni take vrste dejavnost, ki bi bila po PUP dovoljena, in sicer nemoteča poslovna ali storitvena dejavnost. Ker je predmetna dozidava izvedena k poslovnemu delu objekta, v katerem je urejena delavnica kovinske galanterije z lakirnico, ter gre za funkcionalno povezanost z obstoječim objektom, ta ni dopustna glede na sedaj veljavni PUP. Pri tem se sklicuje na PGD, iz katerega izhaja, da je dozidava skladišča na vzhodni strani poslovnega trakta prislonjena k daljši stranici objekta A. in prikrita s strešino, izvedeno kot podaljšanje strešine trakta osnovnega objekta, ter načrt arhitekture in priložene risbe, iz katerih izhaja, da je strop dozidanega skladišča izveden kot streha-strop, s podaljšano strešino osnovnega poslovnega trakta. Ugotavlja, da gre za dozidavo take vrste, ki zaradi konstrukcijske povezanosti tvori funkcionalno celoto, ki je po namembnosti nesporno proizvodne narave, in ni v skladu s sedaj veljavnim PUP.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sporna objekta predstavljata samostojna in zaključena dela objekta, za katera bi moral pristojni organ izdati gradbeno dovoljenje na podlagi PGD. Pri tem se sklicuje na potrdilo odgovorne vodje projekta ... Kot nepravilno ocenjuje sklepanje toženke, da se sporni dozidavi uporabljata za proizvodno dejavnost. Že iz njenih ugotovitev izhaja, da se v spornih dozidavah ne bo opravljala proizvodna dejavnost. Po namembnosti torej objekta nista proizvodne narave in ne širita obsega nedopustne proizvodne dejavnosti. Navaja, da je skladiščenje po naravi dejavnost, ki ima minimalne zunanje vplive in je nemoteča za bližnjo okolico. Poleg tega meni, da toženka v odločbi ni jasno navedla ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, s katerimi je prišla do ugotovitev, razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov ter razlogov za odločitev (214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da osnovni objekt, h kateremu je predvidena prizidava, predstavlja delavnico, v kateri tožnik opravlja dejavnost kovinske galanterije in lakiranja, za katerega je pridobil gradbeno in uporabno dovoljenje.

Prav tako ni sporno, da po veljavnem PUP na predmetnem območju gradnja objektov, namenjenih proizvodni dejavnosti, ni dopustna.

Sporno pa je, ali je predvidena dozidava, namenjena skladiščenju izdelkov kovinske galanterije ter deponiji trdih goriv, del prepovedane proizvodne dejavnosti.

Stališče toženke, da gre za prepovedano širitev proizvodne dejavnosti, upravna organa utemeljujeta zgolj na ugotovljeni funkcionalni povezanosti predmetne dozidave z obstoječim objektom, ki temelji na ugotovitvi, da je po vzhodni strani prislonjena k daljši stranici poslovnega trakta, da je prekrita s strešino, izvedeno kot podaljšanje strešine trakta osnovnega objekta v isti ravnini in enakem naklonu ter da je strop dozidanega objekta izveden kot podaljšana strešina osnovnega poslovnega trakta objekta. Zgolj takšna konstrukcijska povezanost dozidave z osnovnim objektom pa po presoji sodišča avtomatično ne pomeni, da se bo tudi v predvideni dozidavi opravljala ista dejavnost, kot se opravlja v osnovnem objektu. Objekt je lahko dozidan ter konstrukcijsko povezan z osnovnim objektom (ista streha, ista plošča), pa to nujno ne pomeni, da se bo imel enako namembnost kot osnovni objekt. Posamični deli iste stavbe imajo lahko različne namembnosti, tako je lahko npr. stanovanjski stavbi prizidan poslovni objekt, in to neglede na to, kako se stika z osnovnim objektom in kako je pokrit. Tudi po presoji sodišča dejavnosti skladiščenja in deponiranja goriva v določenih primerih lahko pomenita del proizvodnega procesa in s tem proizvodno dejavnost. V kolikor pa pomenita dejavnosti, ki nista neločljivo povezani s proizvodnim procesom, in ki bi se lahko opravljali tudi ločeno od proizvodne dejavnosti, ne gre za proizvodno dejavnost. V takem primeru bi bilo treba presojati, ali navedeni dejavnosti predstavljata dejavnost, ki jo dopušča PUP (v obravnavanem primeru nemotečo poslovno dejavnost).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, zato je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, ali predstavljata dejavnosti skladiščenja in deponije v obravnavanem primeru neločljivo povezan del proizvodnega procesa izdelave kovinske galanterije in lakirnice. Če bo ugotovila, da ne, pa bo morala presoditi še, ali predvidena gradnja glede na predvideno dejavnost ustreza dovoljeni namembnosti.

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).