Jedro

Toženka v pritožbi ni trdila, da bi sodišče oprlo sodbo na dejstva, ki jih nobena od strank ne bi zatrjevala. Pojem dejanskega stanja je v tem primeru potrebno vezati na sodbo, torej na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, in ne na trditveno gradivo, vsebovano v tožbi.

Omejitve pri intimnih stikih z ženo in otroki lahko pomenijo nevšečnost pri zdravljenju.

Izrek

Reviziji se ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se njen izrek nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka (11.500 EUR) in na odločitev o pravdnih stroških, razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožnik poškodoval pri delu in da za škodo odgovarja toženka kot delodajalka. Prisodilo mu je 3.000 EUR odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem in 9.500 EUR odškodnine za strah, v presežku (tožnik je zahteval skupaj 22.000 EUR) pa je zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je zahtevek za plačilo odškodnine za nevšečnosti zavrnilo, odškodnino za strah pa je znižalo na 1.000 EUR.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. O kontroli v oktobru 2007 je tožnik izpovedal na zaslišanju, v pritožbi tožena stranka ni oporekala temu dejstvu. Sodišče druge stopnje se spušča na področje, ki ga nobena od strank ni prerekala in prihaja do drugačnih zaključkov, kar pomeni tudi preseganje odločitve sodišča, saj se je spustilo na področje, ki med strankama očitno ni bilo sporno in zato pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje v nasprotju z dokaznim postopkom ugotavlja, da tožnik ni izkazal kontrol pri zdravniku, obiski pri zdravniku so razvidni iz zdravstvenega kartona, ki je priložen tožbi. Sodba je v delu, v katerem zaključuje, da tožnik ni izkazal obiska v mesecu novembru, v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Izogibanje spolnim odnosom in bližnjim stikom v družini predstavlja nevšečnost v času zdravljenja.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - tožnik je opravljal delo paznika v zavodu za prestajanje kazni, - dne 24. 11. 2006, ko je zaporniku odklepal lisice, se je vrezal po prstu, na lisicah pa je bila tudi kri zapornika, okuženega s hepatitisom C, tožnik je utrpel ureznino palca, - stik odprte rane s krvjo okuženega z virusom hepatitisa C predstavlja zmerno tveganje za okužbo, - tožnik se je vzdržal intime z ženo in nežnosti do svojih otrok do konca oktobra 2007 - v bolnici je bil na pregledih (na dan škodnega dogodka in kasneje preventivno), prejel je tri odmerke cepiva proti virusu hepatitisa B, odvzeli so mu kri (na dan škodnega dogodka in po vsakem odmerku cepiva), - tožnik se je enajst mesecev (do oktobra 2007) bal, da je okužen z virusom hepatitisa C (strah je bil 24 ur intenziven, ko je čakal na izid preiskav, saj je obstajala tudi možnost okužbe s HIV, z vsakim cepljenjem in kontrolo so se možnosti okužbe zmanjševale, intenziteta strahu pa je padala glede na pozitivni izid kontrole). Bil je nervozen. Strah ga je bilo zaradi nepreskrbljenosti mladoletnih otrok. Tožnikovo duševno ravnovesje je bilo porušeno od 24. 11. 2006 do konca oktobra 2007, ko je bila opravljena zadnja kontrola.

7. Toženka je v pritožbi izpodbijala tudi odločitev o višini odškodnine. Navedla je, da je previsoka, da odločitev nasprotuje sodni praksi in izvedenskem mnenju, da je sodišče precenilo stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, da do okužbe s hepatitisom B ni prišlo in da je bila stopnja tveganja izjemno majhna.

8. Razpravno načelo pomeni, da so za zbiranje procesnega gradiva odgovorne stranke in da sodišče ni upravičeno upoštevati ničesar, česar vsaj ena od strank ni zatrjevala. Glede dejstev ZPP uveljavlja razpravno načelo. Stranki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da to dejstvo ne obstaja. Sodišče druge stopnje je utemeljilo svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem in o spremembi odločitve glede odškodnine za strah s sklicevanjem med drugim tudi na okoliščino, da tožnik ni zatrjeval določenih dejstev (da ni postavil konkretnih trditev v zvezi s spolno vzdržnostjo, nadalje, da bi ga bilo strah okužbe z virusom HIV in, da je šele oktobra 2007 izvedel, da ni okužbe), ki naj bi jih sodišče prve stopnje kljub temu v sodbi ugotovilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse zgoraj omenjene okoliščine obravnavalo, toženka pa je omenjeno procesno gradivo, vsebovano v sodbi sodišča prve stopnje, akceptirala in se v zvezi z njim spustila v obravnavanje. V pritožbi ni uveljavljala bistvenih kršitev določb 7. ali 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007, v nadaljevanju ZPP), ni trdila, da bi sodišče oprlo sodbo na dejstva, ki jih nobena od strank ne bi zatrjevala. Ob takšnem stanju stvari je mogoče ravnanje tožnika, ki v tožbi ni določno in jasno opredelil dejstev v zvezi s spolno vzdržnostjo, strahom pred virusom HIV in kontrolo v oktobru 2007, relativizirati, to pa pomeni, da je sodišče druge stopnje ravnalo napak, ko je s sklicevanjem na domnevno dejstvo, da tožnik omenjenih dejstev ni zatrjeval, tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nevšečnosti v celoti, zahtevek za plačilo odškodnine za strah pa v pretežnem delu zavrnilo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pojem dejanskega stanja potrebno vezati na sodbo, torej na dejansko stanje, ugotovljeno v sodbi sodišča prve stopnje, in ne na trditveno gradivo, vsebovano v tožbi. Opisana kršitev razpravnega načela je imela po določbi prvega odstavka 379. člena ZPP za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo sodišče druge stopnje izhajalo iz dejanske podlage sodbe sodišča prve stopnje in ne iz dejanske podlage (zatrjevanih dejstev) tožbe. Vrhovno sodišče ob tem pritrjuje tožniku, da ugotovljene omejitve pri intimnih stikih z ženo in otroki lahko pomenijo nevšečnost pri zdravljenju in ni nujno, da je za tovrstne omejitve možno priznati odškodnino le, v kolikor ustrezajo pravnemu standardu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ob nesprejemljivosti omenjene pravne razlage je na pritožbeni stopnji ostala nepreizkušena odločitev sodišča prve stopnje o višini prisojene odškodnine za nevšečnosti med zdravljenjem.

9. Zaradi razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo treba razveljaviti tudi izrek o pravdnih stroških, pri čemer pa je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržana za končno odločbo (prvi in tretji odstavek 165. člena ZPP) .