Up-346/05 - 6

13. 6. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., Ž. Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 667/2004 z dne 27. 1. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 590/2003 z dne 21. 4. 2004, odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 1311/23-XVII-399.142/2 z dne 6. 2. 2003 in odločbo Upravne enote Maribor št. 201-385/95-II 570 z dne 16. 9. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Med denacionalizacijskim postopkom je organ, ki je vodil ta postopek, zahteval od pristojnega organa za notranje zadeve izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu denacionalizacijskega upravičenca. Ta je izdal odločbo, v kateri je ugotovil, da se denacionalizacijski upravičenec (C. C. C. C. C.) po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 in nasl. – ZDRS), ni štel za jugoslovanskega državljana. Tega državljanstva po ugotovitvah upravnega organa denacionalizacijski upravičenec ni pridobil vse do svoje smrti. Do takega sklepa je upravni organ prišel, ker je ugotovil, da denacionalizacijski upravičenec za to ni izpolnjeval pogojev iz Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 54/46 in nasl.). Upravni organ je namreč po opravljenih poizvedbah ugotovil, da ne razpolaga s podatki, ki bi potrjevali, da je bil denacionalizacijski upravičenec pred in med drugo svetovno vojno vpisan v evidenci državljanov Kraljevine Jugoslavije, ki so imeli domovinsko pristojnost v Mariboru. Po podatkih, s katerimi je razpolagal upravni organ, tam tudi ni imel prebivališča. Organ je tudi ocenil, da krstni list, ki ga je za denacionalizacijskega upravičenca predložila stranka, ne dokazuje njegove domovinske pristojnosti niti državljanstva.

2.Ministrstvo za notranje zadeve je zavrnilo pritožbo ustavne pritožnice, pravne naslednice denacionalizacijskega upravičenca. Zavrnjeni sta bili tožba v upravnem sporu in tudi pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča.

3.Ustavna pritožnica izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča. Kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 15. in 22. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da je odločitev diskriminacijska, ker je denacionalizacijski upravičenec nemške narodnosti, kršitev pravice iz 27. člena Ustave pa z navedbo, da odločitev temelji na kolektivni krivdi pripadnikov nemške narodnosti. Po trditvah ustavne pritožnice so bili diskriminacijski vpisi v državljansko knjigo v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni.

B.

4.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi, ali so bile z izpodbijanim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

5.Kršitev drugega odstavka 14., 15. in 22. člena Ustave ustavna pritožnica utemeljuje z navedbo, da izpodbijana sodna odločitev temelji na diskriminaciji do nemške narodnosti. Pri tem ustavna pritožnica, razen pavšalnih trditev o diskriminaciji, ni navedla konkretnega ravnanja Vrhovnega sodišča (pa tudi ne nižjega sodišča in upravnih organov), ki bi ga lahko označili kot diskriminacijo. Te tudi ni mogoče utemeljiti zgolj z navedbo, da je po drugi svetovni vojni prihajalo do diskriminacije pri vpisovanju pripadnikov nemške narodnosti v državljanske knjige. V postopku, v katerem je odločalo Vrhovno sodišče, je šlo za vprašanje, ali je denacionalizacijski upravičenec bil jugoslovanski državljan. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe ter iz celotnega postopka, na odločitve obeh sodišč in upravnih organov pripadnost (nemški) narodnosti ni imela nobenega vpliva. Odločitev je temeljila na drugih ugotovljenih okoliščinah (neizkazano državljanstvo Kraljevine Jugoslavije oziroma domovinska pristojnost na dan 6. 4. 1941), ki jih ustavna pritožnica niti ne izpodbija. Glede na navedeno so neutemeljene pritožničine trditve o kršitvah pravic iz drugega odstavka 14., 15. in 22. člena Ustave. Očitno neutemeljeno je tudi sklicevanje na 27. člen Ustave, saj ta določba varuje posameznika v kazenskem postopku. V primeru izpodbijane sodbe ne gre za kazenski postopek.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot jih zatrjuje ustavna pritožnica, Ustavno sodišče njene pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list Rs, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan