Jedro

Državljan druge republike (in nekdanje SFRJ) pridobi državljanstvo RS, če je imel na dan plebiscita dne 23.12.1990 stalno prebivališče na območju RS in če v Sloveniji dejansko živi. Če živi z družino v tujini, čeprav ima namen vrnitve v Slovenijo, ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila prošnji tožnika za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. V razlogih sicer ugotavlja, da ima tožnik stalno prijavljeno bivališče v Sloveniji, da pa na tem naslovu dejansko ne živi, zaradi česar ne izpolnjuje enega od predpisanih pogojev za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožnik v tožbi ugovarja pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku in zaradi tega tudi nepravilno uporabljeno materialno pravo. V tožbi navaja, da upravnim organom ni bil dosegljiv na prijavljenem stalnem prebivališču, ker sta z ženo na začasnem delu v Švici, kar pa ne pomeni, da se ne bo vrnil v Republiko Slovenijo, saj se je udeležil plebiscita za samostojno in neodvisno Slovenijo, osebni avtomobil je imel registriran v Sloveniji in tudi osebna izkaznica ter vozniško dovoljenje sta izdana v Sloveniji. Ker navedena dejstva pri odločitvi v izpodbijani odločbi niso bila upoštevana, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V 1. odstavku 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I - v nadaljevanju zakon) je določeno, da državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, dne 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če v šestih mesecih od uveljavitve navedenega zakona vloži vlogo za pridobitev državljanstva. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

Tožnik je ob plebiscitu imel prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji. Sporno pa je dejansko življenje v Sloveniji, vendar tožbeni ugovori sodišču ne vzbujajo dvomov za ugotovitev, da tožnik dejansko ne živi v Sloveniji. V tožbi namreč sam navaja, da je z ženo na začasnem delu v Švici. Življenja v takšnih okoliščinah pa ni mogoče šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Kraj dejanskega življenja je namreč lahko le kraj, v katerem prizadeti dejansko v pretežni meri zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Ker zakon pridobitev državljanstva na podlagi 1. odstavka 40. člena veže na dejansko življenje prosilca v Sloveniji, tega pogoja pa tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje, je pravilen zaključek tožene stranke, da na tej pravni podlagi tožnik ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije.

Na odločitev o stvari tudi ne morejo vplivati tožbene navedbe, da se tožnik namerava vrniti v Slovenijo, saj je v cit. zakonitem določilu predpisano kot pogoj dejansko bivanje na območju Slovenije, torej objektivni pogoj, ki ni odvisen od tožnikovega namena vrnitve.

Po vsem navedenem je tožena stranka dejansko stanje dovolj popolno ugotovila in materialno pravo pravilno uporabila, zaradi česar je po presoji sodišča izpodbijana odločba zakonita, tožba pa ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). To določbo ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).