Jedro

Tožnici bi morala biti dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev v postopku, v katerem je organ druge stopnje odpravil odločbo upravnega organa prve stopnje, s katero je bil tožniči priznan status žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 265/2000-9 z dne 9.10.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000-ZUS), zavrnilo tožičino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2000. Z njo je tožena stranka, v postopku revizije, odpravila odločbo Upravne enote S.G. z dne 21.4.2000 in odločila, da se tožnici ne prizna statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Z navedeno odločbo je Upravna enota S.G. tožnici priznala status žrtve vojnega nasilja - otroka, katerega eden od staršev je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je iz potrdila Deželnega orožniškega poveljastva za Štajersko z dne 11.6.1992 razvidno, da je bil tožničin oče od 22.5.1941 do 8.5.1945 zaposlen pri nemški žandarmeriji kot orožniški narednik ter, da je bil v času od 24.8.1941 do 29.10.1941 na izobraževanju za orožnike. Prav tako iz pisne izjave J.K. z dne 3.2.1947, ki je bil kot nemški žandar premeščen v S. v Š. izhaja, da je v navedenem kraju služboval skupaj s tožničinim očetom, ki so ga tja kot orožnika poslali Nemci. Iz odločbe Ministrstva za notranje zadeve z dne 13.12.1946 o priznanju družinske pokojnine pa je tudi razvidno, da je bila tožničinemu očetu priznana efektivna orožniška služba od 6.3.1922 do 13.1.1945. Na osnovi navedenih listin torej ni mogoče zaključiti, da je bil tožničin oče poslan v internacijo v Nemčijo, kakor zatrjuje tožnica v tožbi in njenih dopolnitvah. Po presoji sodišča pa takšen zaključek tudi ne izhaja iz potrdila Okrajnega LO P. z dne 28.11.1946, v katerem je navedeno, da je tožničin oče med okupacijo sicer služil v žandarmeriji, vendar pa z okupatorjem ni sodeloval, pač pa je bil zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem preganjan in odveden 1943. leta v Nemčijo ter je pogrešan, dozdevno mrtev. Če bi Nemci tožničinega očeta zaprli in ga internirali, kot to zatrjuje tožnica v tožbi, bi o tem gotovo obstajali arhivski podatki. Zato ni mogoče zaključiti, da je bil njen oče ubit zaradi sodelovanja v NOB.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo navaja, da je iz potrdila in iz priloženih kopij dokumentov razvidno, da je bil njen oče, pa čeprav mu ni bil odobren izstop iz službe, za katerega je zaprosil spomladi leta 1943, dne 1.12.1943 skupaj z mnogimi premeščen (pregnan) iz W. (V. - P. pri S.G.) v A., kjer pa ni bil zaveden kot stalni uslužbenec (delali so pri kmetih - težaška dela). Dne 6.7.1944 je bil uradno poslan v M., nato pa se je za njim izgubila vsaka sled. Priče so pred sodiščem potrdile, da je bil takrat prisilno poslan v koncentracijsko taborišče S. v Š. na P., kjer je bil 27.1.1945 ubit. Žandarmerija je maja 1945 dobila splošno okrožnico št. 18, po kateri so bili vsi uslužbenci - tuji državljani, ki se niso zglasili na delovnem mestu 8.5.1945 izločeni iz službovanja. Ker takrat njen oče ni več živel, se na ta datum ni mogel zglasiti na delovnem mestu. Drugi uslužbenci žandarmerije v S.G. in V., ki so bili lojalni okupatorju, so dočakali datum 8.5.1945 doma v svoji službi. Prosi, da se še enkrat preveri dokumentacija in ugodno reši njena pritožba ter se ji prizna status otroka - žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: ZZVN v 8. odstavku 2. člena določa, da je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena tega zakona tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja v NOB, ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po tem zakonu ali je bil ubit kot talec.

Glede na to, da je tožena stranka v revizijskem postopku odpravila odločbo upravnega organa 1. stopnje, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja, je imela tožnica v postopku prvo možnost za izpodbijanje ugotovitev tožene stranke s sprožitvijo upravnega spora.

Kljub temu, da sta tožena stranka in sodišče 1. stopnje presodila listinske dokaze v predloženih spisih, pa je po presoji pritožbenega sodišča vendarle ostalo nepojasnjeno, kaj se je dogajalo s tožničinim očetom po letu 1943. To pa je za odločitev v zadevi pomembna okoliščina. Če držijo tožničine navedbe, da je njen oče dejansko umrl v internaciji v Š., v taborišču S., bi morala biti tožnica, na kateri je dokazno breme, pozvana, da predloži dokaze v zvezi z očetom za obdobje po letu 1943. Tožnici pa v upravnem postopku pred izdajo revizijske odločbe tožene stranke, ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev o priznanju statusa žrtve vojnega nasilja (načelo zaslišanja stranke). S tem je bila storjena bistvena kršitev določb postopka (3. točka 3. odstavka 25. člena ZUS). Ob takšni bistveni kršitvi določb postopka, je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje svojo odločitev napačno oprlo na 1. odstavek 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.