Jedro

Ko je tožnik hotel s privezovalnimi pasovi (gurtnami) privezati kontejner na prikolico tovornjaka, je stopil na stransko desko na prikolici tovornjaka. Ker pa se je gurtna odpela, je padel na tla in se hudo telesno poškodoval, saj je prišlo do zloma ledvenega vretenca.

Direktor tožene stranke je priznal, da konkretnih navodil za privezovanje kontejnerjev tožniku ni dal, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tudi tožena stranka ni bila seznanjena s pravilnim oziroma varnim načinom privezovanja kontejnerjev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zahteva tožeče stranke za izločitev izvedenca A. A. zavrne (točka I Izreka) in razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen do 65 odstotkov (točka II izreka).

2. Zoper vmesno sodbo (točka II izreka) se pritožuje tožena stranka smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da se je tožnik poškodoval 2. 11. 2015, saj je tožena stranka to prerekala. Tožnik je poklical toženo stranko (delodajalca), da se je poškodoval, tožena stranka pa je odreagirala tako, da je poslala drugega voznika, ki je prevzel tovorno vozilo in blago, ter izpolnila prijavo poškodbe pri delu. Vendar se v postopku ni izkazalo, da bi se tožnik poškodoval na način, kot ga zatrjuje. Upoštevaje dejstvo, da gre za delavca, ki je toženi stranki kradel nafto, je možen zgolj zaključek, da se ni poškodoval pri delu za toženo stranko, ampak najbrž kje drugje oziroma pri kakšnem drugem opravilu. Če bi se res poškodoval v družbi B. d. d., bi o tem obstajal kakšen zapis, saj gre za veliko in dobro organizirano podjetje. Če bi tožnik povedal pristojnim v B. d. d., da je padel s prikolice, bi gotovo ta dogodek zabeležili in ga raziskali zaradi bojazni, da bi se lahko njim očitala kakšna nepravilnost. Tožnik je zatrjeval, da ga je videl pasti voznik tovornega vozila za njim. Zapisal si je registrsko številko njegovega vozila, vendar pa voznika ni vprašal, kako mu je ime oziroma pridobil njegove osebne podatke. Tožnik o tej osebi ne ve ničesar, kar dokazuje, da te osebe ni in se dogodek ni zgodil tako, kot ga zatrjuje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je podana njena krivdna odgovornost. Tožnik je profesionalni voznik, kar pomeni, da je poučen o tem, kako se varno naklada in kako mora biti tovor pripet. Lesene letvice, ki so položene ob straneh prikolice, niso namenjene hoji in plezanju, temveč so zgolj zaščita tovora. Tožnikov način pritrjevanja kontejnerjev je popolnoma napačen. Tožnik ni mogel stati med cerado in kontejnerjem, kot to zatrjuje, saj za to ni prostora. To le še dodatno potrjuje, da se dogodek ni zgodil na zatrjevani način. Tožnik je v nasprotju z vsemi varnostnimi normami plezal in stal na bočnih letvicah, zato je sam v celoti odgovoren za to nesrečo. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da priči C. C. in D. D. nista nepristranski, ker sta zaposleni pri toženi stranki. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane vmesene sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano vmesno sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik je bil zaposlen pri pravnem predniku tožene stranke kot voznik. Navajal je, da se je 2. 11. 2015 poškodoval pri delu. V podjetju B. d. d. v E. sta bila na prikolico njegovega vozila natovorjena dva kontejnerja. Ko je tožnik hotel s privezovalnimi pasovi (gurtnami) privezati kontejner na prikolico tovornjaka, je stopil na stransko desko na prikolici tovornjaka. Ker pa se je gurtna odpela, je padel na tla in se hudo telesno poškodoval, saj je prišlo do zloma ledvenega vretenca. Zaradi nastale škode od tožene stranke vtožuje odškodnino za nematerialno in materialno škodo v skupni višini 24.071,78 EUR. Meni, da je podana tako objektivna kot krivdna odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je do poškodbe prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke (ne pa tudi objektivna), ker tožnika ni ustrezno poučila o varnem delu in mu ni zagotovila delovnega sredstva (dolge palice), s katero bi lahko varno s privezovalnimi pasovi pripel kontejner na prikolico. Sodišče je po oceni izvedenih dokazov zaključilo, da je po temelju podana odškodninska odgovornost tožene stranke v višini 65 odstotkov, tožnikov soprispevek k nastanku škode pa je zaradi nepravilnega privezovanja kontejnerja ocenilo na 35 odstotkov.

7. Po določbi prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) mora delodajalec delavcu povrniti povzročeno škodo pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava. Skladno s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je tisti, ki je drugemu povzročil škodo to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodišče lahko v skladu s prvim odstavkom 315. člena ZPP najprej izda sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka (vmesna sodba), če šteje, da je glede podlage stvar zrela za odločbo in da je to smotrno.

8. Pritožba neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je zatrjeval tožnik. Svojo odločitev je pravilno oprlo na ugotovitev, da je do dogodka prišlo 2. 11. 2015 na območju podjetja B. d. d. v E., kjer sta bila na prikolico tožnikovega vozila natovorjeni dve bivalni enoti oziroma dva kontejnerja. Ugotovilo je, da prič škodnega dogodka in videoposnetkov, ki bi padec posneli, ni. Vendar pa je tožnik poizkušal pridobiti podatke o šoferju tovornjaka z reg. št. ..., ki mu je pomagal vstati po padcu, vendar tožniku kljub podatku o registrski številki voznika ni bilo mogoče izslediti. Družba F. d. o. o., ki je lastnica tovornjaka, je vozilo oddala v najem, direktor navedene družbe G. G. pa je izpovedal, da podatkov o voznikih nimajo. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik o tej osebi ne ve ničesar, kar naj bi dokazovalo, da te osebe ni. Četudi tožnik ni takoj po padcu od šoferja, ki mu je pomagal, pridobil njegove osebne podatke, to ne dokazuje, da ta oseba ne obstaja, saj si je zapisal registrsko številko njegovega vozila in na ta način poizkušal dokazati okoliščine škodnega dogodka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi padec oziroma poškodba morala biti evidentirana v družbi B. d. d. Tožnik je po padcu vstal in odpeljal z vozilom, posnetki nadzornih kamer pa se hranijo le en teden, zato jih sodišče od družbe B. d. d. ni uspelo pridobiti. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je odločilno, da je tožnik glede kraja in način poškodbe vseskozi opisoval enako, zaradi česar mu je sodišče prve stopnje verjelo. Ugotovilo je, da je tožnik 2. 11. 2015 kontejnerja naložil na prikolico in bil še istega dne z rešilnim vozilom pripeljan v splošno bolnišnico H. Predvsem glede na težo poškodbe (zlom vretenca), ki je zahtevala prevoz v bolnišnico z rešilnim vozilom, ni mogoče slediti povsem pavšalnim pritožbenim navedbam, da je do poškodbe lahko prišlo že prej in drugje, ne da bi tožena stranka za to ponudila kakršnekoli dokaze.

9. Pritožba tudi neutemeljeno izpostavlja, da toženi stranki "škoduje" dejstvo, da je 4. 11. 2015 izpolnila prijavo nezgode – škode pri delu, ker naj bi ob dogodku ravnala korektno. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno zaključilo, da je prijava nezgode obrazec, ki ga je v primeru nezgode pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, dolžan takoj izpolniti delodajalec (prvi odstavek 41. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu, ZVZD-1, Ur. l. RS, št. 43/2011, in prvi odstavek Pravilnika o prijavah na področju varnosti in zdravja pri delu, Ur. l. RS, št. 54/2013 – Pravilnik), pri čemer je pred izpolnjevanjem obrazca potrebno poznati natančne okoliščine nastanka nezgode (Obvezno navodilo o izvajanju 2. člena Pravilnika o prijavah na področju varnosti in zdravja pri delu, izdano s strani Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti dne 14. 8. 2013). V kolikor je torej tožena stranka podvomila o kraju in načinu nastanka poškodbe, bi morala po pravilnem stališču sodišča prve stopnje to raziskati. Navedenega ni storila (vpogled v videoposnetke bi bil tedaj mogoč in preprost), v Prijavo nezgode pa tudi ni zapisala nikakršnega dvoma o nastanku poškodbe, zato ni ravnala z ustrezno skrbnostjo, ki se od nje zahteva. Na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje tudi ne vpliva pritožbena navedba, da je tožena stranka po škodnem dogodku v tožnikovem vozilu našla nekaj plastenk napolnjenih z nafto, kar naj bi kazalo na tožnikovo protipravno prilastitev goriva in njegovo siceršnjo neverodostojnost, saj so glede na zgoraj navedeno okoliščine nastanka škodnega dogodka ustrezno razčiščene.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje varstva pri delu A. A. pravilno zaključilo, da tožena stranka tožnika ni ustrezno poučila o varnem delu ter s tem zadostila zahtevi iz prvega odstavka 5. člena ZVZD-1, po katerem mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Pogoje za opravljanje varnega dela bi morala izpolniti tako, da bi tožnika teoretično in praktično usposobila za varno delo. Zgolj teoretično usposabljanje tožnika po ugotovitvi izvedenca ne zadošča, saj bi morala tožena stranka tožniku pokazati, kako se v praksi zagotovi varen delovni proces (prikaz uporabe opreme, orodja, varovalne opreme). Direktor tožene stranke je priznal, da konkretnih navodil za privezovanje kontejnerjev tožniku ni dal, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje pa tudi tožena stranka ni bila seznanjena s pravilnim oziroma varnim načinom privezovanja kontejnerjev. Vse do prejetja izvedenskega mnenja je tožena stranka namreč zatrjevala, da privezovanje kontejnerja poteka na način, da delavec trak za privezovanje vrže preko kontejnerja, nato pa kontejner na drugi strani prikolice fiksira s pomočjo tako vržene gurtne, torej nepravilno. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da se gurtna ne meče čez tovornjak, temveč le na streho nad nakladalnim platojem. Ker torej tožnik ni bil poučen o varnem delu pritožba neutemeljeno navaja, da je v celoti sam kriv za nastalo škodo, ker je skušal tovor zavarovati na svoj način, tj. s "križ kraž" privezovanjem, pri tem pa je splezal na prikolico in stal na stranskih deskah, ki so služile le zaščiti blaga (npr. kartona) pred premikanjem in niso primerne za varno stopanje po njih.

11. Sodišče prve stopnje je glede na vse okoliščine primera tožnikov soprispevek pravilno ocenilo na 35 odstotkov, pri čemer je upoštevalo, da je tožnik izkušen voznik, da je pri toženi stranki delo opravljal 9 mesecev, tudi pred tem je opravljal delo voznika, med drugim tudi vozil kontejnerje, da je imel opravljeno temeljno kvalifikacijo (kodo 95; 35. člen ZPCP-2) ter da je 14. 5. 2015 opravil teoretično usposabljanje in preizkus znanja iz varnosti in zdravja pri delu ter požarne varnosti, ter da so mu bila poznana osnovna pravila iz varnosti in zdravja pri delu.

12. Pritožba v zvezi s temeljem odgovornosti tudi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča glede nepristranskosti prič C. C. in D. D. o tem, da je bila na vsakem vozilu tožene stranke dolga palica, s katero si je šofer pomagal pri nalaganju tovora. Sodišče prve stopnje je (med drugim) pravilno ugotovilo, da priči nista enako izpovedali o tem, kje se je takšna palica nahajala, obe pa sta izpovedali, da je tožnik opravil usposabljanje iz varstva pri delu, čeprav tega sploh nista vedeli. Ker je ugotovljeno, da niti tožena stranka ni poznala pravilnega načina pritrjevanja kontejnerjev na vozilo, tudi v primeru, če bi takšna palica dejansko bila na vozilu, to ne bi vplivalo na drugačno odločitev glede temelja tožbenega zahtevka.

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.