Jedro

Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 so lahko zavarovanci zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Ker tožnik delnic za notranji odkup ni vplačal in ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju je bilo potrebno njegov zahtevek za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke z dne 18. 5. 2016 in odločba z dne 6. 10. 2016 ter da se tožniku na podlagi podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ob upoštevanju ugodnejšega 10 letnega povprečja, ponovno odmeri pokojnina. Sodišče je zaključilo, da iz predloženih listin ne izhaja, da bi tožnik sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom delnic v skladu s 25. a členom ZLPP.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi opisuje, kako naj bi potekalo lastninjenje A., kjer je bil tožnik zaposlen ter navede, da je tožnik izpadel iz postopka izdaje potrdila za razliko med neto osnovnimi plačami, ugotovljenimi na podlagi določil Kolektivne pogodbe dejavnosti v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo ter izplačanimi neto osnovnimi plačami za obdobje od 1. 9. 1990 do 1. 1. 1993. Meni, da je mogoče že iz podatkov iz njegovih plač ugotoviti, da je sodeloval v notranjem odkupu delnic pri A. Sodišču očita, da ni preložilo zadnji narok ter počakalo na odgovor ZPIZ-a v zvezi s plačami tožnika. Ne strinja se s tem, da bi tožnik pravno sredstvo vložil prepozno, po poteku 10 letnega roka, ki ga določa 183. člen ZPIZ-2, saj je sodišče pri tem prezrlo, da je bilo z ustavno odločbo spremenjeno dejstvo, da se lahko uveljavi notranji odkup delnic, pri tem pa ni bil določen 10 letni zastaralni rok.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Ur. l. RS, št. 73/07 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do kršitve navedene v pritožbi.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke z dne 6. 10. 2016 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 18. 5. 2016. Tožena stranka je s prvostopenjsko odločbo odločila, da se zahteva tožnika za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrne.

6. Pravna podlaga za odločitev v predmetni zadevi je urejena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami) in v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015. 7. Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 odločilo, da je bil ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 109/06 s spremembami) v neskladju z ustavo, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, tako kot ga je urejal ZPIZ-92 oziroma ga sedaj ureja ZPIZ-2. V primerih, ko je bilo o pravici do pokojnine dokončno oziroma pravnomočno odločeno pred začetkom učinkovanja odločbe ustavnega sodišča U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002, s katero je bila ugotovljena protiustavnost 4. alineje 46. člena ZPIZ-92 v delu, v katerem se je nanašala na del plač, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Zaradi tega ni bilo mogoče zahtevati ponovne odmere, ki bi tudi v teh primerih omogočila odpravo morebitnih prikrajšanj, ki so nastala zaradi uporabe 4. alineje 46. člena ZPIZ-92. Ustavno sodišče je v 3. točki navedene odločbe odločilo, da lahko zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih, katerih revizija ni bila opravljena, v roku, določenem v 2. točki tega izreka zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup, ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije.

8. Upoštevajoč navedeno materialnopravno podlago je tožnik pravočasno pri toženi stranki zahteval, dne 26. 6. 2015, revizijo podatkov o plačah, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, za leto od 1990 do 1992, ko je bil zaposlen v A. in ponovno odmero pokojnine. Tako pritožbeno sodišče v tem delu ne more slediti stališču prvostopenjskega sodišča, da je bil zahtevek za vložitev izrednega pravnega sredstva vložen po poteku 10 let in torej prepozen. Tožnik je zahtevek vložil na podlagi odločbe ustavnega sodišča in ne na podlagi 183. člena ZPIZ-2. 9. Pritožbeno sodišče je nadalje presojalo, ali je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju podjetja z notranjim odkupom delnic v skladu s 25. a členom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP, Ur. l. RS, št. 55/1992 s spremembami) in Uredbo o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja (Uredba, Ur. l. RS, št. 13/1993).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen v A. od leta 1969 do upokojitve v letu 1997. V bolniškem staležu je bil od leta 1992 do konca leta 1994. Od 13. 6. 1996 dalje ima pravico do invalidske pokojnine. Iz predsodnega postopka izhaja, da je bila opravljena revizija za tožnika v okviru katere je bil opravljen tudi pregled podatkov centralne evidence o lastninskem preoblikovanju podjetij, iz nje pa izhaja, da se tožnik ne nahaja v centralni evidenci lastninskega preoblikovanja podjetij.

11. Pritožba sicer opisuje, kako je potekalo lastninsko preoblikovanje. Lastninsko preoblikovanje v A. pa je potekalo drugače in sicer na temelju Zakona o privatizaciji B. d. d. (ZPSZ, Ur. l. RS, št. 13/1998) in po Zakonu o prevzemu in načinu poravnave obveznosti B. v zvezi s programom prestrukturiranja (ZPPOSZ, Ur. l. RS, št. 111/2001), vendar sta tudi ZSPZ in ZPPOSZ dajala Republiki Sloveniji pravico, da sama izbere način privatizacije. Lastninsko preoblikovanje B. je bilo izvedeno tako, da so te v pretežni meri ostale last Republike Slovenije, na katerega je prešla družbena lastnina. B. so bile potrebne sanacije, pri čemer je pomagala RS. Pri tem je prevzela njihove obveznosti in dala poroštvo, kar izhaja tudi iz določil ZPPOSZ, v katerem je sicer z zakonom uredila, katere obveznosti bo prevzela in kako bodo uporabljene kupnine, pridobljene s prodajo odvisnih družb. Delavci v B., torej tudi v A. so imeli terjatve iz naslova premalo izplačanih plač na podlagi kolektivne pogodbe, prav tako so bili upravičeni do lastninjenja na podlagi certifikatov, izdanih po ZLPP, te obveznosti so izhajale tudi iz prvega odstavka 4. člena ZPSZ.

12. Osnovno vprašanje v predmetni zadevi je, ali je tožnik v takem načinu privatizacije A. tudi sodeloval. Da bi lahko sodeloval iz naslova premalo izplačanih plač za čas od 1990 do 1993 bi moral imeti potrdilo o premalo izplačanih plačah. Tožnik je tako v tožbi, na glavni obravnavi in v pritožbi izrecno navajal, da takšnega potrdila ni imel. 13. Pritožbeno sodišče sledi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila dne 15. 3. 1991 sklenjena pogodba o prenosu družbenega premoženja na Republiko Slovenijo in na podlagi te pogodbe je Republika Slovenija postala edini lastnik kapitala družbe B. d. o. o. in z njo povezanih hčerinskih družb. B. so torej bile že pred sprejemom ZLPP polastninjenje, ne pa še privatizirane. Lastninjenje v skladu z ZPSZ-jem in razdelitev delnice notranjim upravičencem je potekala z izročitvijo lastniških certifikatov, izdanih na podlagi 31. člena ZLPP oziroma z izročitvijo potrdil, ki jih imajo delavci v sistemu B. iz naslova premalo izplačanih plač, na podlagi kolektivne pogodbe, ki je stopila v veljavo dne 1. 3. 1991. Pri tem se je pri izračunavanju in izdaji potrdil upoštevala Uredba. S konverzijo terjatev delavcev so potem prenehale vse terjatve delavcev iz naslova premalo izplačanih plač. Delavci so morali zaradi izvedbe privatizacije po tem zakonu ustanoviti družbe pooblaščenke, ki so v svojem imenu in za račun notranjih upravičencev kupovale delnice v okviru programa interne razdelitve. Ker tožniku ni bilo izdano potrdilo tudi ni mogel sodelovati v okviru interne razdelitve delnic z notranjim odkupom B., ne A. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena, saj iz navedenega jasno izhaja, da tožnik v okviru lastninskega preoblikovanja A. ni sodeloval. 14. Po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14-10, Up-1169/12-24 z dne 26. 3. 2015 so lahko zavarovanci zahtevali revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Ker tožnik delnic za notranji odkup ni vplačal in ni sodeloval pri lastninskem preoblikovanju je bilo potrebno njegov zahtevek za ponovno odmero invalidske pokojnine zavrniti.

15. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je neupravičeno opravilo narok dne 26. 9. 2018, torej da ni sledilo zaprosilu tožeče stranke za preložitev naroka. Tožnik je z elektronsko pošto z dne 24. 9. 2018 obvestil sodišče, da zaprosi toženo stranko za podatke o plačah tožnika za sporno obdobje. Sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da so bili podatki o plačah za leto 1990, 1992 kot jih ima toženka upoštevani pri izračunu pokojninske osnove in zavedeni v matično evidenco ter ne bi nudili drugačnih podatkov o teh, kot ji je tožena stranka pri izračunu pokojninske osnove že upoštevala. Iz plačilnih list pa v nobenem primeru ne bi bilo mogoče razbrati, ali je tožnik v obdobju od leta 1990 do 1992 sodeloval pri notranjem odkupu, saj to iz plačilnih list ne more biti razvidno.

16. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.