Jedro

Šele dejanska podlaga sodbe in nato izrek pravne posledice omogočajo individualizacijo določenega zahtevka in njegovo primerjavo z novo uveljavljanim. Dejanska podlaga, na podlagi katere temelji prejšnja sodba, je s pravnomočnostjo izreka sodbe zajeta v celoti, zato tožbenega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi ni mogoče več uveljavljati.

Ker predmetna tožba izhaja iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, ne gre za identiteto tožbenih zahtevkov.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. odst. 319. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3; št. 45/08; ZPP) zavrglo tožbo in hkrati tožnici naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 4.470,81 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za identični zahtevek proti isti toženi stranki na podlagi istega temelja, ki je tudi po vsebini enak. Identiteta tožbenega predloga ne pomeni le tega, da se tožbeni predlog glasi enako, marveč mora tudi izvirati iz iste dejanske in pravne podlage. V nadaljevanju pritožbe povzema trditveno podlago pravde II P 4195/2005, v kateri je bilo zavrnjeno plačilo četrtega obroka kupnine na podlagi pogodbe z dne 7.4.2003, in trditveno podlago predmetne pravde, s katero uveljavlja plačilo četrtega obroka kupnine na podlagi pogodbe z dne 7.4.2003. Po njenem prepričanju v zadevah ne gre za isto dejansko podlago in s tem tudi ne za identični zahtevek. Res je, da se tožbeni predlog v obeh zadevah glasi enako, kar pa ne pomeni, da gre za identičnost obeh tožbenih zahtevkov. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi spregledalo, da o historičnem dogodku, iz katerega izvira obravnavana tožba, še ni bilo odločeno. Nepopolno in nepravilno je ugotovilo dejansko stanje in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Smiselno se pritožuje tudi zoper stroške postopka, ki jih bo moralo pritožbeno sodišče, če bo pritožbi ugodilo, razveljaviti.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, vse s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je stališče, da gre že za pravnomočno razsojeno stvar, oprlo na ugotovitev, da je v obeh zadevah (predmetni in v zadevi II P 4195/2005) tožnica vtoževala del četrtega obroka kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 7.4.2003 v znesku 318.401,00 EUR, proti isti toženi stranki. Ker gre po vsebini za enaka tožbena zahtevka, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno (v zadevi II P 4195/2005 je bil zahtevek tožnice za plačilo četrtega obroka kupnine zavrnjen in se tožnica ni pritožila), je štelo, da gre za pravnomočno razsojeno stvar.

Za pravnomočno razsojeno stvar bi šlo, če bi v obeh pravdah nastopali isti stranki in če bi bila v obeh pravdah podana tudi istovetnost zahtevka. Pravnomočen sicer res postane le izrek sodbe (1. odst. 319. člena ZPP), vendar je za presojo, ali je v določeni zadevi pravnomočno razsojeno, poleg tožbenega predloga treba upoštevati tudi razmerje, na katerem temelji tožbeni zahtevek iz tožbenega predloga. Šele dejanska podlaga sodbe in nato izrek pravne posledice omogočajo individualizacijo določenega zahtevka in njegovo primerjavo z novo uveljavljanim. Dejanska podlaga, na podlagi katere temelji prejšnja sodba, je s pravnomočnostjo izreka sodbe zajeta v celoti, zato tožbenega zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi ni mogoče več uveljavljati.

Sodišče soglaša s pritožnico, da predmetna tožba izhaja iz bistveno drugačnega dejanskega temelja kot tožba, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. V zadevi II P 4195/2005 (tožba, vložena 23.12.2005-B4), je tožnica zahtevek za plačilo četrtega dela kupnine (po kupoprodajni pogodbi z dne 7.4.2003 ga je tožena stranka dolžna plačati v roku osem dni po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja) utemeljevala s trditvijo, da tožena stranka preprečuje izpolnitev pogoja in se zato pogoj šteje za izpolnjen na podlagi 4. odst. 59. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami - OZ), ker bi izdajo gradbenega dovoljenja morala zahtevati tožena stranka, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker le-ta še ni zapadel (razlogi sodbe II P 4195/2005 na 10. strani in 11. strani - priloga spisa B5). V predmetni tožbi (vložena 16.4.2007) tožnica zatrjuje zapadlost četrtega obroka kupnine po kupoprodajni pogodbi z dne 7.4.2003. Trdi, da je gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno 15.2.2007, kar predstavlja izpolnitev pogoja za zapadlost četrtega obroka kupnine.

Ker ne gre za istovetnost zahtevka (trditveni podlagi v obeh pravdah sta različni), sodišče prve stopnje za zavrženje tožbe ni imelo podlage v 2. odst. 319. člena ZPP. Podana je smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, in ki narekuje razveljavitev izpodbijane odločitve. Pritožbeno sodišče ugotovljene bistvene kršitve namreč na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP ne more odpraviti samo.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (2. odst. 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo o njenem tožbenem zahtevku v nadaljevanju postopka meritorno odločiti.

Posledično, zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je razveljavilo tudi stroškovno odločitev (3. točka 165. člena ZPP) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo.