Jedro

Iz tehnične dokumentacije, ki je sestavni del izdanega gradbenega dovoljenja, izhaja, da funkcionalno zemljišče obsega celotno površino parcele št. 62 in del parcele št. 341 ter obsega površino 600 m2. Toženka je navedeno površino pravilno upoštevala pri izračunu komunalnega prispevka kot parcelo objekta.

Na odmero komunalnega prispevka ne vpliva dejstvo, ali se objekt dejansko uporablja, ali ne, in v kolikšni meri, zato na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožnika dejansko uporabljata samo pritličje, pa še to samo občasno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma odmerila komunalni prispevek v višini 2.381,66 EUR zaradi opreme stanovanjske stavbe z javno kanalizacijo. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana po uradni dolžnosti, komunalni prispevek pa izračunan na podlagi Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za območje Občine Gorenja vas – Poljane (Uradni list RS, št. 108/09 in 27/12, v nadaljevanju Odlok). Toženka ugotavlja, da iz soglasja z dne 26. 6. 2012 izhaja, da se bo objekt tožnikov priključil na novo komunalno opremo, in sicer na javno kanalizacijo, zato sta zavezana za plačilo komunalnega prispevka. Pri tem se sklicuje na 80. člen Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Podatke o površini stavbnega zemljišča in neto tlorisni površini objekta je toženka pridobila iz tehnične dokumentacije, ki je priložena gradbenemu dovoljenju. V nadaljevanju obrazložitve je pojasnjen izračun komunalnega prispevka, v katerem je bila upoštevana neto površina objekta 242,78 m2 in površina parcele 600 m2. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. Navedel je, da je podatek o neto tlorisni površini objekta pridobil iz tehnične dokumentacije, ki je bila priložena gradbenemu dovoljenju, kar je skladno z 12. členom Odloka. Za upoštevanje faktorja 0,5 za klet in mansardo, kar uveljavljata tožnika, v Odloku ni podlage. Prav tako je zavrnil ugovor, ki se nanaša na površino stavbnega zemljišča z navedbo, da je upošteval funkcionalno zemljišče v obsegu, ki je določen v tehnični dokumentaciji, ki je priloga gradbenemu dovoljenju. Kot neutemeljen zavrača ugovor, da ni upoštevano razmerje iz 7. člena Odloka med merilom parcele objekta in neto tlorisno površino. Ugovor, da komunalna oprema, za katero se odmerja komunalni prispevek, še ni zgrajena, zavrača z navedbo, da je upravljalec javne kanalizacije izdal soglasje za priklop predmetnega objekta na javno kanalizacijo. Iz njega izhaja, da je priklop objekta na javno kanalizacijo izvedljiv, določeni pa so tudi pogoji za priklop, načrt hišnega priključka in druge zahteve. Navaja tudi, da ni podlage, da bi tožnikoma odmeril komunalni prispevek po kakšnem drugem materialnem predpisu. Ugovor, da sta tožnika komunalni prispevek že plačala, zavrne kot nedokazan. Ugotavlja še, da je izpodbijano odločbo mogoče preizkusiti, zato je pritožba tožnikov tudi v tem delu neupravičena.

Tožnika se s takšno odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da je v zadevi na prvi in drugi stopnji odločal isti organ, kar je bistvena kršitev upravnega postopka in neskladje s Statutom Občine Gorenja vas – Poljane. Poudarjata, da je odmerjen znesek komunalnega prispevka nerazumno velik glede na to, da je toženka dobila cca. 1,5 mio EUR evropskih sredstev za izgradnjo kanalizacije. Ne strinjata se tudi z nerazumnim rokom za plačilo odmerjenega prispevka. V zvezi s tem predlagata spremembo Odloka. Ker je bil Odlok sprejet na korespondenčni seji, je tudi protizakonit in neustaven. Opisujeta aktivnosti krajanov, ki so prvi prejeli odločbe o odmeri komunalnega prispevka in opozarjata na aroganco toženke do krajanov. Navajata pa tudi, da so se pri izvedbi kanalizacijskega omrežja dogajale mnoge nepravilnosti glede posegov v zasebno zemljišče brez soglasij. Poudarjata, da so imeli krajani v sosednjih občinah odmerjene mnogo nižje zneske komunalnih prispevkov. Odmerjena višina komunalnega prispevka se tudi ne ujema z informativnim izračunom, ki jima ga je poslala toženka po elektronski pošti 31. 5. 2012. Ne strinjata se z ugotovljeno neto tlorisno površino objekta. Menita, da bi se pri izmeri kleti in mansarde moral upoštevati faktor 0,5. Uporabljata namreč samo pritličje, pa še to samo občasno. Ne strinjata se tudi z uporabljeno površino stavbnega zemljišča v izmeri 600 m2. Menita, da njuni stanovanjski hiši služi največ 300 m2 parcele, kar je polovica manj, kot je upoštevala toženka. V konkretnem primeru toženka tudi ni upoštevala razmerja iz 7. člena Odloka med merilom parcele objekta in neto tlorisno površino objekta, ki znaša Dp 0,7 ter Dt 0,3. Navajata, da komunalna oprema še ni zgrajena, saj naj bi bila končana šele leta 2017, zaradi česar njuna obveznost še ni nastala. Pridobila pa sta tudi informacijo, da so drugi investitorji, ki so se priključili na javno kanalizacijo že prej, plačali komunalni prispevek zgolj v višini 800 EUR. Poudarjata, da imajo investitorji sosednjih hiš komunalni prispevek odmerjen v enaki višini kot tožnika, čeprav so njihove hiše večje. Sprašujeta se, na kakšni osnovi je bila določena površina parcele za investitorje, ki nimajo gradbenega dovoljenja. Poleg tega sta že ob pridobitvi gradbenega dovoljenja plačala komunalni prispevek za komunalno opremo, zaradi česar gre v konkretnem primeru za podvojitev plačila, odločbe pa se tudi ne da preizkusiti. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži, da jima povrne stroške postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in navaja razloge, zakaj meni, da so neutemeljeni, pri tem pa pretežno ponavlja razloge iz odločbe upravnega organa druge stopnje. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Komunalni prispevek je plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanka ali zavezanec plača občini (79. člen ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja za potrebe gradnje, ga pristojni organ občinske uprave odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali ko od upravne enote v zavezančevem imenu prejme obvestilo o popolnosti vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja (šesti odstavek 79. člena ZPNačrt). Kadar se komunalni prispevek odmerja zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča s komunalno opremo, izda pristojni organ občinske uprave odločbo po uradni dolžnosti (sedmi odstavek 79. člena ZPNačrt).

V obravnavani zadevi gre za odmero komunalnega prispevka po uradni dolžnosti zaradi izboljšanja opremljenosti stavbnega zemljišča z javno kanalizacijo.

Iz odločb, ki sta jih tožbi priložila tožnika, izhaja, da je izpodbijano odločbo po uradni dolžnosti izdala direktorica občinske uprave, odločbo druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnikov zoper izpodbijano odločbo, pa je izdal župan. Tožbeni ugovor, da je na obeh stopnjah postopka odločal isti organ, je zato neutemeljen.

Tožbeni ugovori o nerazumno visokih zneskih komunalnega prispevka, nerazumnem roku za plačilo odmerjenega prispevka in neskladnosti odloka z ustavo so nedovoljene tožbene novote, saj tožnika teh ugovorov nista uveljavljala že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo (52. člen Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tudi sicer pa jih razen z navedbo, da odlok ni bil sprejet na redni, pač pa na korespondenčni seji (kar pa je v skladu z 20. členom Poslovnika občinskega sveta, Uradni vestnik Gorenjske, št. 47/99 in Uradni list RS, št. 80/01), nista utemeljila z nobenimi konkretnimi razlogi. Sodišče še pripominja, da iz navedb tožnikov in listin v spisu ne izhaja, da bi tožnika zaprosila za obročno plačilo spornega zneska.

Prav tako so v zadevi neodločilne navedbe tožnikov o dejavnostih občanov glede pobude za spremembo odloka in arogance toženke ter nepravilnostih pri izvedbi kanalizacijskega omrežja, saj iz njih ne izhaja, kako bi lahko vplivale na zakonitost izdane odločbe. Tožnika pa tudi ne moreta uspeti s pavšalnimi in nedokazanimi tožbenimi ugovori o nižjih zneskih komunalnih prispevkov krajanov v sosednjih občinah in sosednjih hišah, saj je predmet presoje v tem upravnem sporu zgolj izpodbijana odločba.

V zadevi je sporno še, ali je toženka ravnala prav, ko je pri izračunu komunalnega prispevka upoštevala celotno neto tlorisno površino objekta, kot izhaja iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja ter pri kleti in mansardi ni upoštevala faktorja 0,5 ter ali je pravilno upoštevala površino parcele v deležu 600 m2, ki je v tehnični dokumentaciji določen kot funkcionalno zemljišče. V skladu s prvim odstavkom 82. člena ZPNačrt se komunalni prispevek med drugim določi ob upoštevanju površine stavnega zemljišča in neto tlorisne površine objekta. Po drugem odstavku 12. člena Odloka se površina objekta in neto tlorisna površina objekta pridobita iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja.

Po tretjem odstavku Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po standardu SIST ISO 9836. V zadevi ni sporno, da je toženka neto tlorisno površino objekta pridobila iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (tehnične dokumentacije) in jo je tudi pravilno povzela, saj tožnika temu ne oporekata. Sporno pa je, ali bi morala pri površini kleti in mansarde upoštevati faktor 0,5, kar uveljavljata tožnika. Ker tožnika ne navajata, na kateri pravni podlagi ta njuna zahteva temelji, kaj takega pa tudi iz navedenih predpisov ne izhaja, sodišče kot neutemeljen zavrača njun tožbeni ugovor, da je neto tlorisna površina objekta bila izračunana napačno. Glede na citirane predpise na odmero komunalnega prispevka ne vpliva dejstvo, ali se objekt dejansko uporablja, ali ne, in v kolikšni meri, zato na drugačno odločitev tudi ne more vplivati tožbeni ugovor, da tožnika dejansko uporabljata samo pritličje, pa še to samo občasno.

V skladu s 24. točko 1. odstavka 2. člena ZPNačrt je stavbno zemljišče zemljiška parcela oz. več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerih je zgrajen objekt, oz. zemljiška parcela, ki je z občinskim prostorskim načrtom namenjena za graditev objektov. Da glede na omenjeno definicijo površina stavbnega zemljišča ne pomeni avtomatično površine celotne zemljiške parcele, na kateri je zgrajen objekt, je razvidno iz 2. odstavka 5. člena Pravilnika, ki definira, kaj se upošteva pri površini stavbnega zemljišča kot elementu za izračun komunalnega prispevka. Po tej določbi se upošteva velikost parcele, če parcela objekta ni določena, pa stavbišče, pomnoženo s faktorjem 1,5. Določba torej govori o t. i. parceli objekta, ki jo sestavlja površina, na kateri stoji objekt in določena površina ob njem. Poleg tega Pravilnik v 2. odstavku 2. člena definira pojem parcele, ki je zemljiška parcela ali njen del, na kateri je možno zgraditi objekt ali je objekt že zgrajen, v 3. odstavku istega člena pa, da se za parcelo po tem pravilniku šteje tudi gradbena parcela iz veljavnih prostorskih aktov. Po drugem odstavku 46. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor je bila gradbena parcela stavbno zemljišče, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt ali naprava (stavbišče) in stavbno zemljišče, potrebno za njegovo redno rabo (funkcionalno zemljišče).

Navedene opredelitve po mnenju sodišča kažejo, da so pojmi stavbno zemljišče oz. parcela in gradbena parcela po Pravilniku primerljivi pojmi. Po določbi 5. odstavka 127. člena ZGO-1B (Uradni list RS, št. 126/07) je gradbena parcela zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel ali njihovih delov, na katerem stoji oz. na katerem je predviden objekt in na katerem so urejene površine, ki služijo oz. je predvidena ureditev površin, ki bodo služile takšnemu objektu. To pomeni, da gradbeno parcelo tvori del zemljišča, na katerem stoji objekt (kar po starem pojmovanju ustreza pojmu stavbišče), in del zemljišča, na katerem so površine, ki služijo temu objektu (kar po staremu pojmovanju ustreza pojmu funkcionalno zemljišče).

Taki opredelitvi ustreza tudi opredelitev pojma parcela objekta – A, ki izhaja iz 3. člena Odloka, po katerem je to zemljišče, sestavljeno iz ene ali več zemljiških parcel, na katerem stoji oziroma na katerem je predviden objekt (kar po starem pojmovanju pomeni stavbišče) in na katerem so urejene površine, ki služijo takšnemu objektu oziroma je predvidena ureditev površin, ko bodo služile takšnemu objektu (po starem pojmovanju funkcionalno zemljišče).

Ker v zadevi ni sporno, saj tožnika temu ne oporekata, da iz tehnične dokumentacije, ki je sestavni del izdanega gradbenega dovoljenja, izhaja, da funkcionalno zemljišče obsega celotno površino parcele št. 62 in del parcele št. 341, obe k.o. ..., in obsega površino 600 m2, saj tem ugotovitvam toženke, ki izhaja iz odločbe organa prve in druge stopnje, tožnika ne ugovarjata, je toženka navedeno površino pravilno upoštevala pri izračunu komunalnega prispevka kot parcelo objekta.

Ker iz izpodbijane odločbe izhaja, da je pri izračunu komunalnega prispevka upoštevan delež parcele Dp 0,70 in delež neto tlorisne površine Dt 0,30, kot to določa 7. člen Odloka, navedeno razmerje pa je tudi skladno z drugim in tretjim odstavkom Pravilnika, tudi ni utemeljen pavšalni tožbeni ugovor, da ta delež ni bil upoštevan.

Pavšalni pritožbeni ugovor, ki ga tožnika ponovita tudi v tožbi, da obveznost plačila komunalnega prispevka zaradi še nezgrajene komunalne opreme še ni nastala, je argumentirano zavrnil organ druge stopnje. Ker tožnika za navedeni tožbeni ugovor ne navedeta nobenih konkretnih razlogov, sodišče sledi utemeljitvi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

Povsem neizkazane pa so tudi tožbene navedbe, da gre za podvojitev plačila komunalnega prispevka, ker naj bi ga plačala že ob izdaji gradbenega dovoljenja. Tožnika namreč niti ne navedeta, da sta plačala komunalni prispevek za komunalno opremo, ki je predmet izpodbijane odmere, poleg tega za svoja zatrjevanja ne priložita nobenih dokazov.

Prav tako pa je povsem pavšalen in neobrazložen tudi njun tožbeni ugovor, da se odločbe ne da preizkusiti. Neusklajenost obračunanega zneska komunalnega prispevka z informativnim izračunom v dopisu z dne 31. 5. 2012 ne dokazuje napačnega izračuna komunalnega prispevka.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navajata tožnika, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.