Jedro

Upravni organ je izpodbijani inšpekcijski ukrep izrekel na podlagi ugotovitev, da tožnik ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja, in da je brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete (kar so dela varnostnika) na recepciji pravne osebe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ tožniku naložil, da mora prenehati opravljati storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, ker ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in je brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete na recepciji pravne osebe A. d.d., v imenu in na račun pravne osebe B. d.o.o., na naslovu naročnika storitev zasebnega varovanja – varovanje ljudi in premoženja, A., ker ne izpolnjuje pogojev po določilih 20. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV), z rokom izvršitve takoj po vročitvi odločbe (1. točka izreka); odločil, da pritožba zoper ukrep iz 1. točke ne zadrži izvršitve (2. točka izreka); ter ugotovil, da posebni stroški za izdajo te odločbe niso zaznamovani (3. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da sta dne 16. 2. 2011 inšpektorja na podlagi 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ter prvega in drugega odstavka 60. člena ZZasV pri podjetju B. začela izredni inšpekcijski nadzor na območju pravne osebe A. d.d., s katero ima naročnik storitve zasebnega varovanja sklenjeno pogodbo št. 17/1211-1/2003. Ugotovila sta, da je na recepciji pri vhodu v pravno osebo dela, opisana v 1. točki izreka odločbe, izvajal A.A., ki ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja in nima veljavne izkaznice varnostnika po določbah 20. člena ZZasV, kar je razvidno iz evidence Ministrstva za notranje zadeve, ter da ni bil oblečen v ustrezno delovno obleko. Inšpektorja sta pregledala dokumentacijo v recepciji pravne osebe A. d.d., in ugotovila, da je A.A., ki ni ustrezno usposobljen, opravljal storitve zasebnega varovanja, varnostnik, v imenu in za račun pravne osebe B. d.o.o. Upravni organ navaja, da je iz uradnih evidenc Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovljeno, da je A.A. od 1. 9. 2010 zaposlen s polnim delovnim časom pri pravni osebi C. d.o.o. Nadalje navaja, da je bilo na podlagi neposrednih ugotovitev inšpekcijskega nadzora dne 16. 2. 2011, Evidence o predaji in prevzemu varovanja ter ostale dokumentacije o varovanju (pogodba in aneksi), izdanimi računi ter ugotovitve identitete oseb, ki so opravljale storitev zasebnega varovanja, ugotovljeno, da je pravna oseba B. d.o.o., opravljala dejavnost varovanja ljudi in premoženja v nasprotju z določbo prvega in petega odstavka 18., 20., 31. ter 51. člena ZZasV - brez predpisane licence, s tem da je dejanja varovanja opravljala tudi z A.A. Z neposrednimi ugotovitvami inšpektorja v postopku inšpekcijskega nadzora dne 16. 2. 2011 in drugimi prej navedenimi dokazi je bilo ugotovljeno, da je A.A. z dejanji, opisanimi v 1. točki izreka odločbe, opravljal dejanja varnostnika, ne da bi bil zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja, brez ustrezne usposobljenosti in izkaznice varnostnika v nasprotju z določbo 20. člena ZZasV. Zato je upravni organ izrekel ukrep, določen v 1. točki izreka odločbe. Pri določitvi roka za izvršitev ukrepa je upošteval težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko zavezanec ob dolžni skrbnosti odpravi ugotovljene nepravilnosti. Odločitev o nesuspenzivnosti pritožbe pa ima podlago v 30. členu ZIN in tretjem odstavku 62. člena ZZasV.

Drugostopni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik vlaga tožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in kršitev materialnega prava. Zahteva odpravo odločbe, ker ni zabeležen v nobeni evidenci varnostnega osebja po ZZasV, nikoli ni delal del varnostnika po ZZasV, ni bil zaposlen pri družbi za varovanje, ni izvajal del varnostnika za kako varnostno podjetje, ni bil zaposlen pri družbi B. d.o.o., in ni zanjo opravljal del. Upravnemu organu očita, da ni navedel, katero alineo od šestih alinej v 20. členu ZZasV je kršil. Ni mu bil vročen zapisnik in ni mu bila dana možnost, da poda zagovor. V izpodbijani odločbi drži le, da je bil 16. 2. 2011 ob 9,50 uri v podjetju A., vendar kot občan, kar dokazujejo inšpektorjeve fotografije. Ni pa nobene fotografije, ki bi dokazovala, da je opravljal varovanje premoženja. Glede knjige, ki se navaja v odločbi, ne ve nič in mu nikoli ni bila predočena. O delih, ki se opisujejo v odločbi, ne ve nič. Nihče z njim ni opravil razgovora. Vse to dokazuje, da domnevni prekršek ni bil neposredno dokazan. Nelogično in nemogoče je, da bi kršil določbe ZZvaSV v obdobju od 19. 1. 2011 d0 16. 2. 2011 in to permanentno 24 ur na dan. V odločbi opisani dogodki nimajo nič skupnega s 43. členom ZZvaSV, v katerem so opredeljena dela varnostnika. Ne drži, da je upravljal z video nadzorom, da je dvigoval zapornico in ugotavljal identiteto. Kršitev bi morala biti jasno dokazana, vključno s časom in krajem storitve in identifikacijo osebe, ki je bila nezakonito legitimirana. Dokazi, na katere se sklicuje odločba, niso priloženi. Nikjer ni zapisano, da A.A. izvaja varovanje premoženja. Inšpektorja sta dne 16. 2. 2011 izvajala nezakonit inšpekcijski nadzor, saj družba A. d.d, ni zavezanec po ZZasV in da ni dolžna organizirati službe varovanja po Uredbi Vlade RS. Družba B. d.o.o., nima registracije varovanja premoženja in na objektih družbe A. ni izvajala del varovanja premoženja. Zato inšpektorat ni pristojen za nadzor. Vsi dokazi so bili pridobljeni na nezakonit način in so nični. Odločba nima vsebine obrazložitve, kot jo določa 214. člen ZUP, da bi omogočila preiskus. Organ se ni opredelil in izrekel o dokazih, ki so mu bili poslani, saj je bila napisana preden je osumljeni dne 10. 3. 2011 poslal pojasnila. V zvezi z izrekom se tožnik sklicuje še na tretji odstavek 56. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Nadalje navaja, da je iz zapisnika razvidno, da inšpektorja nista ugotovila kršitve ZZasV za družbo B. in tudi po zagotovilih te družbe zoper njo ni bil izveden noben ukrep, zato tudi delavci, ki naj bi domnevno bili zaposleni pri tej družbi, niso kršili ZZasV. Tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe, zahteva povrnitev škode in stroškov postopka.

V dopolnitvi tožbe z dne 29. 8. 2011 tožnik ponavlja tožbene trditve. Navaja, da ga je organ šele z vlogo z dne 1. 3. 2011 pozval k izjavitvi, izpodbijano odločbo pa je izdal že 2. 3. 2011. V dopisu so navedeni datumi od 24. 1. 2011 do 15. 2. 2011. To pa je nelogično, da nekdo stori dejanje ali prekršek po tem, ko je bil izveden inšpekcijski nadzor. Nerazumljivo je tudi, da nekdo stori prekršek nekaj mesecev pred inšpekcijskim nadzorom. Vztraja, da bi mu organ moral omogočiti pravico do izjave glede dogodkov od 24. 1. 2011 dalje. Organ bi moral dokazati kot možno, da je domnevno kršil zakon pred datumom, ko je bil opravljen inšpekcijski nadzor. To je bilo 16. 2. 2011, družba B. d.o.o. pa od 9. 2. 2011 ni več opravljala nobenih del za naročnika A. d.d.. Iz fotografij, posnetih 16. 2. 2011, je razvidno samo, da je bil na parkirišču družbe A., ne pa v recepciji. Fotografije, ki prikazujejo avtomobil, so nastale 22. 3. 2011, tega dne pa ni bil na parkirišču družbe A. Tožnik nadalje navaja, da sta inšpektorja, ki sta 19. 1. 2011, 16. 2. 2011, 17. 2. 2011 in 23. 3. 2011 opravljala inšpekcijski nadzor, nezakonito zbirala osebnih podatkov, rojstne podatke, EMŠO, kraj bivanja, ter uvedla več neutemeljenih postopkov. Za razjasnitev dejanskega stanja bi bilo treba zaslišati tožnika in priče. Dokazov, ki jih je predlagal, drugostopenjski organ ni izvedel, zakaj ne, mu ni bilo pojasnjeno. Organa se nista izjasnila o dejstvu, da je bil nadzor opravljen nezakonito in sta nadzor opravljala stvarno nepristojna inšpektorja. Tožniku pred izdajo odločbe z dne 2. 3. 2011 nikoli ni bila dana možnost, da poda zagovor. Bistveno so bila kršena pravila postopka, kršene so bile tudi človekove pravice iz 22., 23., 25., 26., 28., 29. in 30. člena Ustave. Sodišče naj toženi stranki naloži predložitev dokazov, ki naj bi ga bremenili. Po zagotovilu družbe B. na sedežu družbe ni bil opravljen inšpekcijski nadzor in nikoli ni bila zasežena dokumentacija, ki se navaja v odločbi. Tožnik je pridobil aneks k pogodbi med družbo B. in družbo A. z dne 1. 12. 2003, iz katerega je razvidno, da je B. opravljal zgolj informativno službo. Družba B. za naročnika ni opravljala nalog zasebnega varovanja, zaradi tega teh nalog ni mogel opravljati niti tožnik, ki pri tej družbi nikoli ni bil zaposlen. Inšpektorja sta pri družbi A. inšpekcijski nadzor opravljala nezakonito. Tožnik predlaga, da sodišče na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze in vztraja pri tožbenem predlogu.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, sklicuje se na razloge v prvostopenjski in v drugostopenjski odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

S predmetno tožbo tožnik izpodbija odločbo, ki je bila izdana v postopku inšpekcijskega nadzora (60. člen ZZasV), in z njo tožniku izrečen ukrep prepovedi opravljanja storitve zasebnega varovanja – varovanja ljudi in premoženja (62. člen ZZasV). Izpodbijana odločba ni odločba o prekršku iz 1. točke prvega odstavka 75. člena ZZasV, zaradi suma storitve katerega je bil zoper tožnika uveden tudi postopek o prekršku. Zato so za odločitev v tem upravnem sporu neodločilni ugovori, ki se nanašajo na prekrškovni postopek (v tožbi predvsem navedbe pod točko III glede vsebine izreka odločbe o prekršku, v dopolnitvi tožbe pa navedbe pod točko II, da je bil tožnik z vlogo z dne 1. 3. 2011 pozvan k izjasnitvi, odločbo pa je upravni organ izdal že 2. 3. 2011, saj je tudi iz tožbi priloženega obvestila z dne 1. 3. 2011 razvidno, da je bil z njim tožnik pozvan k izjavitvi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška). Do teh ugovorov se zato sodišče ne opredeljuje, kolikor niso relevantni tudi za obravnavano tožbo.

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ ob izvedbi izrednega inšpekcijskega nadzora pri družbi B. d.o.o., ugotovil, da tožnik izvaja storitve zasebnega varovanja kot varnostnik, za kar ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZvasV in mu je zato na podlagi 62. členu ZZasV izrekel ukrep prenehanja opravljana del varnostnika. V 20. členu ZZasV je predpisano, da mora oseba, ki je pri imetniku licence zaposlena in neposredno opravlja zasebno varovanje kot varnostnik, izpolnjevati v tem členu predpisane pogoje. Iz navedene določbe torej izhaja, da mora biti oseba, ki neposredno opravlja zasebno varovanje-varnostnik, zaposlena pri imetniku licence za opravljanje zasebnega varovanja. Zasebno varovanje-varovanje ljudi in premoženja (1. točka 2. člena ZZvasV) pomeni (8. točka 2. člena ZZasV) varovanje z varnostniki ali sistemi za tehnično varovanje in mehanskimi napravami po predpisanih standardih ter preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore. Upravni organ je izpodbijani inšpekcijski ukrep izrekel na podlagi ugotovitev, da tožnik ni zaposlen pri imetniku licence za varovanje ljudi in premoženja, in da je brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke opravljal preverjanje oziroma dopuščanje vstopov in izstopov posameznikov in njihovih prevoznih sredstev v varovane prostore z dvigom in spustom zapornice ter ugotavljanjem identitete (kar so dela varnostnika) na recepciji pravne osebe A. d.d., v imenu in za račun družbe B., d.o.o. Sodišče ne more sprejeti nosilnega tožbenega ugovora zoper ugotovljeno dejansko stanje, da tožnik storitev varovanja ljudi in premoženja ni opravljal. Neprepričljiv je tožnik že v zatrjevanju, da teh del ni opravljal 16. 2. 2011, ko sta inšpektorja izvajala inšpekciji nadzor pri družbi B. d.o.o., na sedežu podjetja A. d.d., kjer se je nahajal tudi tožnik. V zapisniku o opravljenem (ponovitvenem – izredni inšpekcijski nadzor je bil opravljen že 19. 1. 2011) inšpekcijskem nadzoru inšpektorja ugotavljata, da je tožnik tega dne opravljal naloge varovanja - ko sta prišla, je izstopil iz recepcije, odredil je, kam naj premakneta službeno vozilo, opravljal je pregled parkiranih avtomobilov, zato sodišče ne sprejema njegovih navedb, da si je tedaj le kot kupec ogledoval artikle na dvorišču družbe A. d.d. Iz zapisnika nadalje izhaja, da je bil ob pregledu zasežen zvezek formata A4, v katerem je vodena „evidenca predaje in prevzema varovanja“ od 20. 1. 2011 do 16. 2. 2011. Iz fotokopije listov tega zvezka, ki so v predloženem upravnem spisu, je razvidno, da se evidenca končuje z zapisi: „torek 15. 2. 2011, ob 05:59 kuharici izdani ključi, varovanje predaja B.B., varovanje prevzema A.A., s podpisom“. Tudi vpisi v vmesnem obdobju od 20. 1. 2011 do 16. 2. 2011 „varovanje predaja“, „varovanje prevzema“ in podpis A.A., izkazujejo, da je tožnik izvajal dela varnostnika. V evidenci so namreč dela tudi opisana, kot obhod, preverjanje, odklepanje vrat, prihod vozil ipd. Ob pregledu 16. 2. 2011 je bila zasežena tudi evidenca „izdaja ključev“ za obdobje od decembra 2009 do 15. 2. 2011 (katere fotokopija je v predloženem upravnem spisu), ki vključuje tudi podpise varnostnikov. Ob takih dokazih pa je tožnikovi trditvi, da je pri družbi A. d.d., dne 16. 2. 2011 samo kupoval, odvzeta vsa dokazna teža. Iz zapisnika o opravljenem izrednem inšpekcijskem nadzoru z dne 19. 1. 2011, na katerega se izpodbijana odločba prav tako opira (kot je sodišče že navedlo, se je dne 16. 2. 2011 ponavljal inšpekcijski nadzor) je razvidno, da je bila tedaj vpogledana dokumentacija družbe B. d.o.o., z naslovom „Plan in evidenca dela za mesec...“, ki je bila vodena za obračunsko enoto A. V tem dokumentu so navedene osebe, ki so delo opravljale ter kdaj in koliko časa so ga opravljale. Med temi osebami je za leto 2010 in januar 2011 naveden tudi tožnik. Tudi te navedbe so dokumentirane v predloženem upravnem spisu.

Vsi navedeni pisni dokazi po presoji sodišča ovržejo tožnikove trditve, da del varnostnika pri družbi A. d.d., ni opravljal. Predstavljajo sklenjen dokazni krog in so zadostni za nasprotno sklepanje upravnega organa, da je tožnik v letu 2010 in v začetku leta 2011 izvajal storitve varovanja kot varnostnik. Tudi z izvedbo drugih dokazov, ki jih je tožnik še predlagal (njegovo zaslišanje in zaslišanje C.C. ter vpogled v videoposnetke) takega sklepa ni mogoče omajati. Nobene nelogičnosti sodišče tudi ne vidi med časom nastanka dokazov oziroma dejstev, ki jih dokazujejo, in datumom izdaje odločbe, saj vsi dokazi datirajo pred izdajo odločbe in dokazujejo dejstva, na katerega se odločba opira; ključne namreč niso le ugotovitve inšpekcijskega pregleda 16. 2. 2011 (tudi te tožnik po oceni sodišča neuspešno izpodbija), ampak tudi dejstva, ki jih je upravni organ ugotovil iz zasežene, že navedene dokumentacije za obdobje 2010 in začetek 2011. V nasprotju s podatki upravnega spisa je tudi tožnikovo zatrjevanje, da družba B. d.o.o., za družbo A. d.d., ni opravljala storitev zasebnega varovanja, saj je to v zapisniku z dne 9. 2. 2010 potrdil predstavnik te družbe oziroma je tudi v dopisu z dne 9. 2. 2011, s katerim je družba A. d.d., Ministrstvu za notranje zadeve sporočila, da je prekinila pogodbo s pravno osebo B. d.o.o., navedla, da je ta zanje opravljala storitve varovanja ljudi in premoženja. Zato se tožnik ne more uspešno sklicevati na aneks št. 3 k osnovi pogodbi, ki naj bi izkazoval, da je družba B. d.o.o., od 20. 1. 2008 za družbo A. d.d., izvajala informativno službo. Tudi če naj od odpovedi pogodbe od 9. 2. 2011 ne bi opravljala več nobenih del za tega naročnika (da jih ne bi smela opravljati že od 28. 5. 2009, bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju), to na odločitev ne more vplivati, saj relevantno dejansko stanje, po že navedenem, zajema dejstva iz leta 2010 in začetka leta 2011. Da je v letu 2010 opravljala storitve po pogodbi, pa izhaja iz računov, izstavljenih družbi A. d.d., kot pojasnjuje upravni organ v izpodbijani odločb in dokazujejo kopije računov za storitve, opravljene od januarja do novembra 2010, v predloženih upravnih spisih. Iz prej navedenih dokumentov (točka 9. in 10 obrazložitve) pa izhaja, da je družba B. d.o.o, storitve opravljala (tudi) preko tožnika, torej je ta delal v imenu in na račun družbe B. d.o.o., kot ugotavlja upravni organ v izpodbijani odločbi.

Neprerekana je ugotovitev upravnega organa, da družba B. d.o.o, nima licence za opravljanje zasebnega varovanja. Odločbo št. 2511-110/2005/40 z dne 22. 5. 2009, s katero ji je bila licenca odvzeta, je to sodišče potrdilo s sodbo opr. št. I U 1187/2009 z dne 25. 5. 2011, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. X Ips 355/2011 z dne 23. 11. 2011 zavrglo revizijo zoper to sodbo. Z odločbo o odvzemu licence je bilo odločeno, da se pravni osebi B. d.o.o., licenca za varovanje premoženja odvzame z dnem 28. 5. 2009. Glede na to so brez pravne podlage tudi tožnikove navedbe, da, ker družbi B. d.o.o, ni bil izrečen noben ukrep, ne more biti ukrep izrečen niti domnevno njegovim delavcem oziroma tožniku. Če družba B. d.o.o., nima več veljavne licence, sploh ne more opravljati zasebnega varovanja (18. člen ZZasV).

Da tožnik ni bil zaposlen pri družbi B. d.o.o., v tožbi sam zatrjuje. Da je dela zasebnega varovanja opravljal brez predpisane usposobljenosti, službene izkaznice in delovne obleke, pa, sicer ob trditvi da del zasebnega varovanja sploh ni opravljal, ki pa je tudi po presoji sodišča ni uspel dokazati, ne zanika.

Glede na povedano tožnik po presoji sodišča ni uspel izpodbiti dejanskega podlage izrečenega ukrepa, ki jo je sodišče povzelo v točki 8, obrazložilo pa v nadaljnjih točkah te obrazložitve. Iz izpodbijane odločbe je tudi povsem jasno, zakaj je upravni organ ugotovil, da ne izpolnjuje pogojev iz 20. člena ZZasV, saj je to povzeto celo v izreku izpodbijane odločbe; ob (po presoji sodišča) pravilni ugotovitvi, da je delal dela varnostnika, bi moral biti zaposlen pri imetniku licence, pa ni bil, poleg tega pa tudi ni nosil predpisane opreme varnostnika (51. člen ZZasV). Da bi moralo biti opisano oziroma opredeljeno vsako dejanje varovanja, ki se mu očita od 24. 1. 2011 do 15. 2. 2011, za izrek inšpekcijskega ukrepa ni potrebno in se nanaša na prekrškovni postopek. Na podlagi navedenih dejstev in v izpodbijani odloči opisanih dejstev je upravni organ imel podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa prenehanje opravljanja storitev zasebnega varovanja po 62. členu ZZasV in je zato neutemeljen tudi ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava.

Sodišče je moralo zavrniti tudi ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka. V zadevi je organ vodil postopek inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem določb ZZasV in predpisov, izdanih na njegovi podlagi (60. člen ZZasV). Po petem odstavku 60. člena ZZasV se, če s tem zakonom ni določeno drugače, za inšpektorja in za opravljanje inšpekcijskega nadzora uporabljajo določbe zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor in zakona, ki ureja splošni upravni postopek.

Kolikor se tožnikovi očitki nanašajo na nepristojnost inšpektorja, sodišče na podlagi spisne dokumentacije povzema, da se je opravljeni nadzor nanašal na izvajanje storitve zasebnega varovanja, kot jo ureja ZZasV, nadzor nad izvajanjem določb tega zakona pa opravlja ministrstvo, pristojno za notranje zadeve (7. člen ZZasV). Sodišče tudi ne vidi kršitve po 21. členu ZIN (vstop v poslovne in druge prostore, ki ne pripadajo zavezancu) in to ne le, da bi bil pregled opravljen v nasprotju s to določbo, ampak meni tudi, da bi bil tak ugovor v pravni sferi te druge osebe. Kolikor pa tožnik navaja, da mu zapisnik o inšpekcijskem pregledu, opravljenem dne 16. 2. 2011, ni bil vročen in nanj ni mogel dati pripomb, pa sodišče odgovarja, da je iz predloženega upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe razvidno, da je bil tožniku ukrep izrečen v okviru opravljenega izrednega inšpekcijskega nadzora pri družbi B. d.o.o., kateri je bil zapisnik tudi vročen, kar potrjuje vročilnica v upravnem spisu. Tožnika pa je upravni organ z dopisom z dne 3. 2. 2011 obvestil, da pri družbi B. d.o.o, vodi inšpekcijski nadzor, v okviru katerega je iz evidence „podpisna lista“ in „plana in evidence dela od marca 2010 do januarja 2011“ ugotovil, da je tožnik za družbo A. d.d., v tem obdobju opravil 1290 ur dela, in ga pozval, da se o tem izjasni. Na tožnikovo zaprosilo mu je pojasnila v zvezi z inšpekcijskim postopkom sporočil še z dopisom z dne 14. 2. 2011. Tudi vročitev tega dopisa je izkazana z vročilnico v spisu. Tožnik se je torej imel možnost izjaviti se o dejstvih, na katere je upravni organ oprl odločitev. Zato so neutemeljeni tožbeni očitki o kršitvi pravil postopka in neupoštevanju ustavnoprocesnih jamstev.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.