Jedro

Za umrlo osebo je treba ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje iz 9. člena ZDen. Če je bila ob podržavljenju jugoslovanski državljan, ob smrti pa državljan države, ki že ima z zakonom urejeno denacionalizacijo (npr. Hrvaška, Bosna in Hercegovina), ali države, ki je po drugi svetovni vojni izvedla podržavljenje, ni pa še sprejela predpisa o vračanju in ga šele pripravlja (npr. Srbija), pa je treba ugotoviti tudi, kakšno je glede na državljanski status denacionalizacijsko razmerje v tej državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 7. 11. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo podržavljenega premoženja AA in BB. Odločitev je utemeljila na tretjem odstavku 9. člena zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Po ugotovitvah prvostopnega organa sta bila razlaščenca dne 28. 8. 1945, ko je stopil v veljavo zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47 in 44/48), jugoslovanska državljana in sta glede na občinsko pripadnost na dan 6. 4. 1941 imela državljanstvo Ljudske Republike Srbije. Tožena stranka navaja, da se pogoj državljanstva iz tretjega odstavka 9. člena ZDen veže na čas denacionalizacije, ker sta razlaščenca že umrla, pa še na zadnji čas, ko sta še živela. Po ugotovitvenih odločbah sta bila tedaj državljana Ljudske Republike Srbije in jugoslovanska državljana, zato ju je prvostopni organ pravilno štel za tujca. Glede na podatek Ministrstva za zunanje zadeve, da ni podan pogoj vzajemnosti, je tudi pravilno odločil, da jima ne pripada status denacionalizacijskega upravičenca.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in nepravilne uporabe zakona. AA in BB sta res bila v času smrti srbska državljana, vendar pa tudi jugoslovanska državljana države FLRJ, nikoli pa nista bila državljana Zvezne Republike Jugoslavije in ju zato ni mogoče šteti za tujca v denacionalizacijskem postopku. Zmotno je zato upravni organ ugotavljal vzajemnost med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Jugoslavijo. Institut vzajemnosti predpostavlja, da se slovenski državljan v tuji državi obravnava enako kot državljan te tuje države, zaradi različnih pravnih redov pa vsebuje poleg dejanske urejenosti materije varstva pravic tujcev v zakonodaji neke tuje države tudi domnevo, da bi, kolikor bi bil institut, konkretno denacionalizacija v tej državi upeljan, imel za posledico enako obravnavanje slovenskih državljanov s tujimi državljani. Denacionalizacijo pozna z izjemo Slovenije le še malo število držav, med njimi ni bivših republik, nastalih iz SFRJ, zato bi se morala vzajemnost presojati tudi z vidika možnosti, da bi tuja država, ki bi takšen predpis sprejela, enačila slovenske državljane s svojimi. Iz dopisa Ministrstva za zunanje zadeve v elektronski obliki, ki je v spisih, in ne izpolnjuje vseh pogojev za izenačenje elektronskih dopisov z listinami, pa ne izhaja, ali vzajemnost obstoja ali ne. Mnenje bi moralo vsebovati neke vrste izrek o vzajemnosti. Za reševanje vprašanja vzajemnosti kot predhodnega vprašanja je izključno pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve, iz njegovega dopisa pa je razvidno, da obsega le podatke, ki nudijo dokazno podlago za reševanje tega vprašanja v konkretnem upravnem postopku, zato je prvostopni organ, ki je sam rešil to vprašanje, kršil pravila o izključni pristojnosti za reševanje predhodnih vprašanj. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka tudi napačno uporabila 9. člen ZDen, in pojasnjuje, kako ga ona razume. Tretji odstavek tega člena po njenem mnenju predpostavlja, da je imela oseba na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, na dan podržavljenja premoženja pa državljanstva FLRJ ni več imela. Za vprašanje statusa upravičenca po tej določbi je potrebna vzajemnost. AA in BB pa sta bila po ugotovitvah upravnega organa ob podržavljenju jugoslovanska državljana, to pa je v zadevi tudi relevantno, in sta po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen denacionalizacijska upravičenca. Sicer pa ZDen loči le jugoslovanske državljane in tujce, ne pa državljanstva po bivših republikah SFRJ. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve te odločbe in predlaga, da se tožba zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločne in predloženih upravnih spisov izhaja, da sta tožena stranka in pred njo že prvostopni organ svojo odločitev oprla na 1. člen ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98-odl. US), s katerim je bil v 9. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US) dodan nov tretji odstavek, ki določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z določbo 1. člena ZDen-B je bil temeljnima pogojema za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca, to pa sta podržavljenje na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ali na način, določen v 4. in 5. členu ZDen, ter glede fizičnih oseb jugoslovansko državljanstvo ob podržavljenju in priznanje tega državljanstva po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo, dodan še dodaten pogoj vzajemnosti za denacionalizacijo.

Razumevanje določbe 9. člena ZDen, kakršno podaja v tožbi tožeča stranka, je zmotno. Ne drži njeno mnenje, da tretji odstavek 9. člena opravičuje do denacionalizacije osebe, ki so imele na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, ob podržavljenju pa ne več. Iz zakonodajnega gradiva za sprejem ZDen-B je razvidno, da je bil namen zakonodajalca z novim tretjim odstavkom 9. člena postaviti pogoj vzajemnosti v tistih primerih, ko bi osebe sicer izpolnjevale pogoj za pridobitev statusa upravičenca po prvem odstavku 9. člena. Tiste osebe, ki so na dan 9. 5. 1945 imele jugoslovansko državljanstvo, niso pa ga imele v času podržavljenja, pa ne morejo biti upravičenci do denacionalizacije. Na takšno razlago določbe je opozorilo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v svoji odločbi, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (točke 28 do 43 obrazložitve).

ZDen ne preprečuje denacionalizacije, če je oseba, ki zanjo izpolnjuje pogoje, umrla pred odločitvijo o denacionalizaciji. Zato je tudi za umrlo osebo treba ugotoviti, ali izpolnjuje pogoje iz 9. člena ZDen. Če je bila ob podržavljenju jugoslovanski državljan, ob smrti pa državljan države, ki že ima z zakonom urejeno denacionalizacijo (npr. Hrvaška, Bosna in Hercegovina) ali države, ki je po drugi svetovni vojni izvedla podržavljenje, ni pa še sprejela predpisa o vračanju in ga šele pripravlja (npr. Srbija), pa je treba ugotoviti tudi, kakšno je glede na državljanski status denacionalizacijsko razmerje v tej državi. Zato je tudi po mnenju sodišča pomembno republiško državljanstvo AA in BB ob njuni smrti in ne le, da sta tedaj imela jugoslovansko državljanstvo. Kot izhaja iz odločb Upravne enote A z dne 7. 4. 1998 in z dne 9. 3. 1999, sta se imenovana ob smrti štela za državljana LR Srbije. Na odločitev ne more imeti nobenega vpliva, da imenovana nista imela državljanstva sedanje Zvezne Republike Jugoslavije, saj sta prej umrla, ker je kot pravilno navaja tožena stranka, za odločitev pomembna vzajemnost glede denacionalizacije, ki mora obstajati v času odločanja o denacionalizaciji. Za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca bi torej morala biti podana vzajemnost glede denacionalizacije med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo oziroma ZRJ.

Sodišče se tudi ne strinja z mnenjem tožeče stranke, da bi o obstoju vzajemnosti moralo Ministrstvo za zunanje zadeve odločiti kot o predhodnem vprašanju. V smislu 144. člena ZUP/86 je predhodno vprašanje samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. Po, z odločbo ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, razveljavljenem besedilu, s katerim je bila vzajemnost v tretjem odstavku 9. člena ZDen opredeljena kot diplomatska vzajemnost (sklenjena meddržavna pogodba), zakon posebnih določb glede ugotavljanja tega pogoja nima. Predvsem ZDen ne določa, da se vzajemnost za denacionalizacijo ugotavlja v drugem postopku, zato nima Ministrstvo za zunanje zadeve nobene pravne podlage, da bi o obstoju te vzajemnosti formalno odločalo. Daje lahko le podatke, na podlagi katerih upravni organ ugotavlja obstoj denacionalizacijske vzajemnosti kot relevantne dejanske okoliščine za odločanje. Tudi po vedenju sodišča med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo oziroma ZRJ ni sklenjena nobena meddržavna pogodba o priznavanju pravice do denacionalizacije, niti Republika Srbija še ni sprejela svojega zakona, ki bi sistematično urejal vračanje po drugi svetovni vojni prisilno razlaščenega premoženja (na mednarodni konferenci "Denacionalizacija-inostrana iskustva i mogučnosti Srbije" dne 18. 19. 2002 v Beogradu naj bi razpravljali tudi o ureditvi denacionalizacije v tej državi). Z zakonom o načinu in pogojih priznavanja pravic in vračanja zemljišča, ki je prešlo v družbeno lastnino na podlagi kmetijskega zemljiškega sklada in s konfiskacijo zaradi neizpolnjenih obveznosti iz obveznega odkupa kmetijskih pridelkov (Uradni glasnik Republike Srbije, št. 18/91, 20/92 in 42/98) je uredila le vračanje v zvezi z odvzemom zemljišč na podlagi zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam ter v zvezi z zaplembami zaradi obveznega odkupa pridelkov. Sicer pa mora po 70. členu ZDen tuje pravo dokazovati stranka, in bi torej tožnica, da bi z zahtevkom uspela, morala dokazati, da je Republika Srbija sprejela zakon, s katerim je uredila vračanje premoženja prejšnjim lastnikom in v njem slovenskim državljanom priznala pravico do denacionalizacije, oziroma kolikor se smiselno sklicuje na dejansko vzajemnost, dokazati, da je državljanom Republike Slovenije v Republiki Srbiji priznana pravica do denacionalizacije. Tožeča stranka pa tega ni dokazala, zato je po mnenju sodišča tožena stranka oziroma pred njo že prvostopni organ, na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, pravilno odločil, da AA in BB ne moreta biti denacionalizacijska upravičenca, ker ni izpolnjen zakonski pogoj glede vzajemnosti za denacionalizacijo.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, pravilna in na zakonu utemeljena pa je tudi izpodbijana odločba, je na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.