Jedro

Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, a priori nižja zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen URS) in z vidika tega, da jih URS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen URS). Poleg tega odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 5. člena ZOdv). Le izjemoma sodišče imenuje odvetnika, ki ni vpisan na tak seznam (peti odstavek istega člena), česar pritožnik v danem primeru ne zatrjuje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v I. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje znesek „223,99 EUR“ nadomesti z zneskom „238,99 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se odvetniku A.V., pooblaščencu nasprotnega udeleženca (v nadaljevanju pritožnik) odmerijo potrebni stroški in nagrada za zastopanje nasprotnega udeleženca v višini 223,99 EUR (točka I izreka) ter se bo znesek v 30 dneh po pravnomočnosti sklepa po predložitvi računa s strani odvetnika izplačal iz proračunskih sredstev na njegov TRR (točka II izreka) ter ugotovilo, da je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (točka III izreka).

2. Zoper citirani sklep o stroških vlaga pravočasno pritožbo odvetnik nasprotnega udeleženca iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, na njegovo spremembo ter da sodišče sproži tudi postopek za oceno ustavnosti petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (ZOdv) oziroma njegovega 1. člena v skladu s 137. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Odvetništvu pri njegovem sprejemanju ni bila dana možnost sodelovanja. Navaja, da mu sodišče neutemeljeno ni priznalo nagrade za pregled dokumentacije dne 7. 1. 2021 v višini 50 točk, nagrade za pregled izvedeniškega mnenja dne 14. 1. 2021 v višini 50 točk, saj te storitve niso zajete že v drugih postavkah. Enake storitve v sodnih postopkih opravljajo tudi drugi udeleženci (primeroma izvedenci), katerim je nagrada za pregled listin priznana. Na ta način so odvetniki obravnavani neenakopravno in je podana kršitev 14. člena URS. Da bi sodišče moralo priznati tako priglašene stroške izhaja tudi iz Pojasnila k 2. točki tar. št. 39 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki jo je sprejel Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju OZS). Pri tem se sklicuje na zadeve I U 203/2016 z dne 30. 11. 2015, IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014 in II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018. Prav tako bi mu sodišče moralo priznati nagrado za vlogo za odpoved pravici do pritožbe v višini 200 točk. Odvetnik mora po preučitvi zadeve bodisi vložiti pravno sredstvo ali se odpovedati pritožbi, za kar porabi delovni čas. To delo nikakor ni vključeno v nagrado za zastopanje na naroku, saj tovrstna storitev takrat še ni mogla biti opravljena. V kolikor odvetnik za pregled končne odločbe in opredelitev do te ni upravičen do plačila, ni razumljivo, zakaj se končna odločba odvetniku sploh pošilja. Nobeno določilo OT ne določa, da je odvetnik dolžan delo za državo opravljati brezplačno. Prav tako sodišče pritožniku ni priznalo celotne nagrade po OT kljub predloženi obvezni razlagi 15. člena OT v povezavi z Zakonom o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr), ki jo je sprejel Upravni odbor OZS in ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Sodišče je zgolj obrazložilo, da ga obvezna razlaga ne zavezuje, kljub drugačni praksi drugih sodišč (II Kp 27024/2017 z dne 11. 12. 2018). Izpostavlja tudi odločbo Ustavnega sodišča RS U-II-1/09-9 z dne 5. 5. 2009. Pristojnost za tolmačenje OT je v 19. členu izrecno podeljena Upravnemu odboru OZS, kar je sodišče dolžno upoštevati. Takšna ureditev je sporna tudi z vidika kvalitete opravljanja odvetniških storitev, enaka kvaliteta storitev se ne more ponuditi, če so te za 50 % cenejše. S tem so kršene tudi temeljne človekove pravice in svoboščine. Nelogično je tudi, da je državni odvetnik upravičen do celotnega zneska odvetniške nagrade po OT, saj je tudi v tem primeru plačnik država.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in 42. člen Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP-1 v zvezi s prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

5. URS opredeljuje odvetništvo v prvem odstavku 137. člena: „ Odvetništvo je kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon“. ZOdv v petem odstavku 17. člena določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti in odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT. Navedeno določilo je bilo sprejeto z Zakonom o dopolnitvah Zakona o odvetništvu1. 6. Sodišče druge stopnje kljub obsežnim pritožbenim navedbam o neustavnosti petega odstavka 17. člena ZOdv, te ne vidi in zato ne sledi pritožbenemu predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti pred Ustavnim sodiščem.2 Takšna odločitev pa pritožniku tudi ne jemlje pravice, da ustrezno pobudo vloži sam.

7. Glede postopka sprejemanja petega odstavka 17. člena ZOdv je že Ustavno sodišče v sklepu U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015 ugotovilo, da je bilo zahtevi po obveznem sodelovanju OZS v zakonodajnem postopku zadoščeno ter da so očitki pobudnika (OZS) o protiustavnosti postopka sprejemanja zadevne zakonske ureditve zaradi nezmožnosti sodelovanja OZS neutemeljeni (glej 12. in 13. odstavek sklepa). Neutemeljene so zato tudi pritožbene navedbe v tej smeri. V obrazložitvi predloga novele ZOdv3 je zakonodajalec kot namen sprejema takšne določbe in ureditve navedel nujnost varčevalnih ukrepov države, da določi nižja plačila za storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije, kot posebni razlog pa tudi potrebo za posebno ureditev tovrstnih izplačil glede na to, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora sam prizadevati za pridobitev strank, pri tem pa je podana tudi potencialna negotovost glede plačila. Glede pritožbenih navedb, da razlogi varčevalnih ukrepov v letu 2021 niso več relevantni, sodišče druge stopnje izpostavlja, da bi se na ta način stroški države, ki jih ima v zvezi z zastopanjem odvetnikov povečali za 100 %, kar ni zanemarljivo4. 8. Stališče, da je kvaliteta odvetniške storitve, ki je opravljena v okviru zastopanja po uradni dolžnosti, a priori nižja zaradi nižjega plačila zanjo, je nesprejemljivo. Takšno ravnanje je tudi po presoji Vrhovnega sodišča5 neetično ter tudi zakonsko in ustavno sporno, saj ne pritiče vlogi odvetnikov, ki jo imajo v pravni državi (2. člen URS) in z vidika tega, da jih URS opredeljuje kot del pravosodja (137. člen URS). Ob tem je še dodati, da se odvetniki tudi sicer lahko za nagrado za opravljeno storitev na trgu s strankami dogovarjajo drugače, kot to določa OT (drugi in tretji odstavek 17. člena ZOdv), kar pomeni, da za iste storitve niso vedno enako plačani. Poleg tega odvetnik prosto odloča, ali se bo uvrstil na seznam zagovornikov po uradni dolžnosti oziroma seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve brezplačne pravne pomoči (četrti odstavek 5. člena ZOdv). Le izjemoma sodišče imenuje odvetnika, ki ni vpisan na tak seznam (peti odstavek istega člena), česar pritožnik v danem primeru ne zatrjuje.

9. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela enakosti med odvetniki in drugimi udeleženci v postopku (izvedenci, državnimi odvetniki,...) sodišče druge stopnje opozarja na ustaljeno ustavnosodno prakso, da načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS) zakonodajalca zavezuje, da enaka razmerja in položaje ureja enako ter različna različno. Ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, odvetnikov ne obravnava različno. Vsi odvetniki, ki so postavljeni po uradni dolžnosti, so upravičeni do enakega plačila za te storitve, ne glede na to ali gre za bolj ali manj izkušene odvetnike. Ne more pa se opravljanje njihovih storitev primerjati s storitvami sodnih izvedencev, saj ti že po naravi stvari naloge lahko opravljajo izključno po navodilih sodišča, zanje pa se odmerja nagrada po drugih predpisih (Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih). Prav tako se odvetniki ne morejo primerjati z državnimi odvetniki, ki zastopajo izključno državo in dejavnosti ne opravljajo na trgu. Okoliščine, na katere se pritožnik s tem v zvezi sklicuje, se nanašajo zgolj na dejanski (in ne pravni) položaj odvetnikov. Iz načela enakosti pred zakonom pa ne izhaja zahteva po enakem obravnavanju različnih položajev.

10. Pritožbene navedbe o neenakem položaju strank v sodnih postopkih se ne nanašajo na pritožnika osebno, zato sodišče druge stopnje zatrjevanih kršitev ustavnih pravic v tej zvezi ni upoštevalo pri presoji.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno pri odločanju o odvetnikovem plačilu za delo upoštevalo navedeno določbo petega odstavka 17. člena ZOdv ne pa tudi obvezne razlage Upravnega odbora OZS, na katero se sklicuje pritožnik. 19. člen OT Upravni odbor OZS pooblašča le za podajo pojasnil in obvezne razlage o uporabi (odvetniške) tarife in ne tudi ZOdv. Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju z določbo 125. člena Ustave RS, po kateri so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije vezani (le) na ustavo in zakon.6

12. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi, da pritožniku ne pripada nagrada za posvet s stranko, pregled izvedeniškega mnenja in nagrada za sestavo vloge z dne 20. 1. 2021. Pri tem je pojasnilo, da so bile navedene storitve že vključene v nagrade za posamezne vloge in zastopanje na naroku. Nagrada za pregled dokumentacije, ki jo je odvetniki priglasil v višini 50 točk po tar. št. 39/2 OT, je namreč že vključena v nagrado za sestavo odgovora na predlog, brez pregleda dokumentacije odgovora niti ni mogoče sestaviti. V nasprotnem primeru bi se za isto opravilo nagrada odvetniku priznala dvakrat. Enako velja glede priglašene nagrade za pregled izvedeniškega mnenja v višini 50 točk, saj je tudi v tem primeru sodišče prve stopnje odvetniku priznalo nagrado za vlogo z dne 14. 1. 2021, s katero se je odvetnik izjasnil glede izvedeniškega mnenja. Pritrditi je sicer pritožniku, da je sodna praksa v zvezi s priznavanjem nagrade za pregled dokumentacije različna, pri čemer v večini izpostavlja zadeve, kjer je šlo za zastopanje v kazenskih postopkih, česar pa ni mogoče povsem primerjati z zastopanjem odvetnikov v civilnih postopkih7. Pri tem sodišče druge stopnje izpostavlja jasno določbo 39. člena OT, ki določa, da odvetnik obračuna za preglede spisov, listin in druge dokumentacije ter za sestavo poročila o pregledu, za vsake začete pol ure 50 točk, če te storitve niso zajete že v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Kot je že pojasnjeno, sodišča pri razlagi navedene določbe tudi ne zavezuje pojasnilo Upravnega odbora OZS, sprejeto dne 28. 9. 2017, ki jo je priložil pritožnik.

13. Pravilno sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da pritožniku ne pripada nagrada za sestavo vloge z dne 20. 1. 2021 po tar. št. 23/1 OT v višini 200 točk, saj ne gre za obrazloženo vlogo. V njej je sodišču sporočil le, da se po pregledu prejetega sklepa odpoveduje pravici do pritožbe. Pritrditi pa je pritožniku, da delo v zvezi s prejemom končnega sklepa v predmetni zadevi ni bilo ovrednoteno že pri drugih priznanih nagradah za sestavo vlog in zastopanje na naroku, pri čemer je potrebno pregledati tudi končni sklep v zadevi zaradi odločitve o morebitni vložitvi pritožbe. Sodišče druge stopnje je zato pritožniku priznalo nagrado po priglašeni postavki končno poročilo stranki (tar. št. 39/1 OT), kot je bila s strani pritožnika priglašena na naroku 15. 1. 2021. Po navedeni postavki bi mu pripadalo za opravljeno storitev 50 točk, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena ZOdv pa mu pripada 25 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 15,00 EUR. Za ta znesek je zato sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in v tem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje, tako, da je sedaj upravičen do povračila nagrade za zastopanje v znesku 238,99 EUR namesto prej 223,99 EUR.

14. V preostalem delu je sodišče druge stopnje, ker uveljavljane kršitve niso bile podane, prav tako ne kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s členom 42 ZNP-1 in 30. členom ZDZdr).

15. Pritožnik je glede na obširnost pritožbe s pritožbo uspel le v minimalnem obsegu (slabih 7 %) zato v celoti sam krije stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 97/2014. 2 Takšno stališče je v več podobnih zadevah glede odločanja o stroških zastopanja v zvezi z izvajanjem storitev brezplačne pravne pomoči zavzelo tudi Upravno sodišče; II U 323/2016-9 z dne 22. 8. 2018, III U 342/2015 z dne 10. 3. 2017, I U 657/2016 z dne 18. 10. 2016, pa tudi VSL v zadevi II Cp 872/2016 z dne 25. 5. 2016. 3 Poročevalec Državnega zbora EVA 2014-2030-0052. 4 https://www.gov.si/assets/ministrstva/MP/Lobiranje/DOZPU/Odgovor-MP-Odvetniski-zbornici-Slovenije_21042020.pdf, kot izhaja iz odgovora Ministrstva za pravosodje št. 007-84/2020/102 z dne 21. 4. 2020, naslovljenega na Odvetniško zbornico, bi skupen strošek zastopanja po odvetnikih v primeru črtanja petega odstavka 17. člena OT znašal okrog 16 milijonov EUR, namesto sedaj okrog 8 milijonov EUR. 5 X Ips 36/2017 z dne 15. 3. 2017. 6 Takšno stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Celju v zadevi I Cp 138/2015 z dne 9. 3. 2015. 7 Iz sklepa VSL I Cpg 101/2019 z dne 26. 2. 2019 izhaja, da je bila storitev pregled listin in posvet s stranko opravljena v zvezi z zastopanjem stranke v pravdi oziroma v zvezi s sestavo odgovora na tožbo, to pa pomeni, da ne gre za samostojni storitvi. Enako stališče je zajeto tudi v zadevi VSL I Cp 669/2019 z dne 28. 8. 2019 (13. točka obrazložitve) in VSL V Cpg 606/2018 z dne 5. 12. 2018 (40. točka obrazložitve).