Jedro

Zagovornika s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik VS v Celju v času odločanja o obtoženčevi zahtevi za izločitev že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v sklepu o zavrženju zahteve za izločitev, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obt. M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Na glavni obravnavi dne... je obt. M.P. zahteval izločitev predsednika senata M.J. in predsednika Okrožnega sodišča v Celju A.P, zaradi česar je bila obravnava prekinjena do odločitve o tej zahtevi. Med prekinitvijo pa je obtoženčeva zagovornica zahtevala še izločitev predsednika VS v Celju. S sklepom z dne..., je predsednik VS v Celju obtoženčevo zahtevo za izločitev zavrnil kot neutemeljeno, zagovorničino zahtevo za izločitev pa je, z uvodoma navedenim sklepom, zavrgel. Zoper uvodoma navedeni sklep sta zagovornika obt. M.P. vložila dne... zahtevo za varstvo zakonitosti, s predlogom, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, takoj po prejemu te zahteve pa da odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do odločitve o zahtevanih izločitvah po predsedniku vrhovnega sodišča in da naloži predsedniku sodečega senata, da preneha opravljati vsa dejanja v tem kazenskem postopku.

Vrhovni državni tožilec F.M. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), menil, da je vložena zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila zagovorničina zahteva za izločitev predsednika in podpredsednika VS v Celju zavržena kot brezpredmetna (z analogno uporabo določb 3. odstavka 41. člena in 5. odstavka 42. člena ZKP), ker je zahtevo za svojo izločitev predsednik VS v Celju prejel po tem, ko je že odločil (z zavrnitvijo) o obtoženčevi zahtevi za izločitev predsednika senata in predsednika Okrožnega sodišča V Celju. V zahtevi za varstvo zakonitosti pa zagovornika trdita, da je bil predsednik VS v Celju, preden je odločil o obtoženčevi zahtevi za izločitev, že seznanjen o zahtevi za svojo izločitev in da je zato z izpodbijanim sklepom v škodo obtoženca kršil določilo 43. člena ZKP, "kar pomeni kršitev po členu 371/2 ZKP".

Po presoji vrhovnega sodišča uveljavljena kršitev zakona ni podana. Po določbi 43. člena ZKP mora sodnik ko zve, da je zahtevana njegova izločitev, takoj prenehati z vsakim nadaljnim delom v tisti zadevi. Koliko časa je v potreboval predsednik VS v Celju za svojo odločitev o obtoženčevi zahtevi za izločitev predsednika senata in predsednika Okrožnega sodišča v Celju in kdaj je o tej zahtevi odločil, je dejansko in ne pravno vprašanje. Zato zagovornika s tem, ko v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujeta, da je bil predsednik VS v Celju v času odločanja o obtoženčevi zahtevi za izločitev že seznanjen o tem, da je zahtevana tudi njegova izločitev, po vsebini izpodbijata pravilnost dejanskega stanja ugotovljenega v sklepu o zavrženju zahteve za izločitev, kar ni zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo (2. odstavek 420. člena ZKP). Pri presoji ali je podana zatrjevana kršitev 43. člena ZKP pa vrhovno sodišče tudi ne more izhajati od predpostavke, da je v izpodbijanem sklepu neresnično naveden čas odločitve o obtoženčevi zahtevi za izločitev.

Predmet te zahteve za varstvo zakonitosti je lahko le, ali je bila podana procesna predpostavka za zavrženje zagovorničine zahteve za izločitev, ne pa tudi ali je bilo vsebinsko pravilno odločeno o obtoženčevi zahtevi za izločitev. Zato se vrhovno sodišče ni spuščalo v presojo vseh ostalih navedb, s katerimi zagovornika utemeljujeta pristranskost predsednika (sodečega) senata in predsednika Okrožnega sodišča v Celju.

Po povedanem je vrhovno sodišče ocenilo, da uveljavljena kršitev zakona ni zakonska podlaga za zahtevo za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornikov obt. M.P. zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).