Jedro

Kverulantsvo in nekritičnost do postopkov pomeni, da ugotovljena motnja vpliva na tožnikovo sposobnost presoje, ali je nek postopek razumno začeti, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka, še zlasti ne, ker je vložil tožbo, ki je bila takoj sposobna za obravnavo na seji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP).

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 16. 3. 2011 vložil prošnjo za dodelitev nujne BPP na Okrajnem sodišču v Domžalah, še istega dne pa jo je prejela tudi toženka. Prosilec je vložil prošnjo za vložitev pritožbe zoper sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 2137/2008 z dne 3. 3. 2011, ki ga je prejel 9. 3. 2011, zato se je rok za vložitev pritožbe iztekel 24. 3. 2011. Toženka v nadaljevanju ugotavlja, da je v prošnji navedel, da prejema invalidsko pokojnino v višini 819 EUR mesečno in da zaradi sodnih prepovedi za takse in sodnih izvršb mesečno prejema znesek 520 do 530 EUR neto. Poleg tega je ugotovila, da prosilec nima družinskih članov. Ker znaša v skladu z 22. členom Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV) osnovni znesek minimalnega dohodka 229,52 EUR, tožnikov lastni dohodek v 3 mesecih pred vložitvijo prošnje v višini 819 EUR pa presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 459,04 EUR, ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP iz 2. odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je že od leta 1995 žrtev vsesplošnega nasilja in splošne diskriminacije s strani oblasti. Organi sodišča ne spoštujejo njegovih psihičnih težav oz. pravdne nesposobnosti. Zaradi krivičnih odločitev se ves čas rubi njegove invalidske prejemke, zaradi česar je bil ob prejemu sklepa Ps 2137/2008 oz. v 15-dnevnem prekluzivnem roku brez denarja za odvetnika. Zato je vložil prošnjo za nujno BPP, ki bi jo moral po njegovem mnenju organ, ker tako določa zakon, dodeliti nemudoma in brez ugotavljanja premoženjskega stanja. Toženka je to ignorirala in odločila kot o prošnji za redno BPP, ne da bi uporabila 22. člen ZBPP za dodelitev izjemne BPP, glede na to da je brez kakršnegakoli premoženja in v kroničnem stresu oz. kronično bolan. Nadalje zatrjuje, da dvakratnik iz 13. člena ZBPP znaša 918,08 EUR, njegova invalidska pokojnina pa 823,83 EUR. Meni tudi, da mu toženka namerno ni postavila začasnega zagovornika, saj dobro pozna izvedenska psihiatrična mnenja, po katerih se ni sposoben zastopati pred organi in sodišči RS, niti mu ni dala možnosti, da se v zadevi izjavi. Predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in dodelitev BPP, sodišče pa naj mu zaradi finančne in procesne nesposobnosti v skladu z 80. in 81. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dodeli zagovornika, ki bo strokovno popravil to tožbo in ga zastopal pred Upravnim, po potrebi pa tudi pred Vrhovnim in Ustavnim sodiščem.

Toženka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za dodelitev nujne BPP po 36. členu ZBPP. Ker je razpolagala s potrebnimi podatki, je lahko takoj odločila o prošnji. Tožnik je izpodbijano odločbo prejel 21. 3. 2011, rok za vložitev pritožbe zoper sklep PS 2137/2008 pa se je iztekel 24. 3. 2011, kar pomeni, da je po prejemu odločbe imel še tri dni časa za vložitev pritožbe. Glede na tožnikove navedbe, da izpolnjuje pogoje za dodelitev izjemne BPP, poudarja, da tožnik za tako obliko v svoji prošnji ni zaprosil, niti ni predložil listin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da prosi za tako obliko BPP.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik tudi v zvezi s tem upravnim sporom vložil prošnjo za dodelitev BPP, ki jo je organ tega sodišča z odločbo Bpp 177/2011 z dne 10. 10. 2011 zavrnil. Neutemeljene so tožbene navedbe, da toženka tožniku namerno ni postavila začasnega zagovornika, čeprav pozna psihiatrična mnenja, po katerih sam ni zmožen nastopati pred organi.

Sodišče po vpogledu v predložene upravne spise namreč ugotavlja, da je tožnik v prošnji, dani 16. 3. 2011 na zapisnik pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, sicer navedel, da je v postopku za delni odvzem opravilne sposobnosti v smislu nastopanja pred sodišči in organi (zadeva N 44/2008) in da se mu je po prejemu nekaterih novih sodnih odločb psihično stanje poslabšalo, zato sam ni sposoben sestaviti učinkovite prošnje ali pritožbe. Ker pa je iz zapisnika poleg tega razvidno, da je izjavil, da prošnje ne more izpolniti, ker nima ustreznih korekcijskih očal za dioptrijo -2,5, v nadaljevanju pa je navedel vse podatke, potrebne za odločitev o njegovi prošnji za dodelitev nujne BPP, v trenutku vložitve prošnje očitno niso bile podane okoliščine, na podlagi katerih bi lahko toženka sklepala, da prosilec ne more uspešno skrbeti za svoje pravice in pravne koristi v konkretnem postopku, zaradi česar tudi ni bilo podlage za dvom v njegovo procesno sposobnost oz. da v tem obsegu ni poslovno sposoben. Glede na navedeno sodišče meni, da tožbeni ugovori o neupoštevanju njegove procesne nesposobnosti niso utemeljeni.

Prav tako je neutemeljen tožnikov predlog, naj mu sodišče za ta upravni spor iz razloga njegove pravdne nesposobnosti postavi začasnega zastopnika. Po 1. odstavku 77. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1 lahko stranka, ki je poslovno popolnoma sposobna, sama opravlja pravdna dejanja (pravdna sposobnost). To pomeni, da je pravdno nesposobna stranka, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost, česar tožnik ne zatrjuje in to sodišču tudi ni znano. Neglede na navedeno pa se lahko sodišču v konkretnem postopku postavi vprašanje, ali je stranka sposobna dojemati pomen postopka, se v njem relevantno odločati in v skladu s tem opravljati procesna dejanja. Če je v nadaljevanju ugotovljeno, da stranka v konkretnem postopku ni sposobna učinkovito skrbeti za svoje pravice in koristi, ima tako ugotovljena pravdna nesposobnost učinek samo v obravnavani zadevi.

V tem upravnem sporu se sodišču dvom v tožnikovo procesno sposobnost ni pojavil. Za kaj takega nima podlage ne v tožnikovem ravnanju (vloženi tožbi), niti v priloženih izvedenskih mnenjih z dne 17. 11. 2008 (A3), ki je bilo izdelano za potrebe nepravdnega postopka N 44/2008 pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, in z dne 7. 3. 2011 (A6), ki je bilo izdelano v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru P 179/2004. Prvo mnenje namreč temelji na podatkih o tožnikovem stanju iz leta 2008, poleg tega pa je iz njega v točki 3/2 razvidno, da pri tožniku ugotovljena blodnjava motnja povzroča sprožanje vedno novih sporov z vsemi osebami in institucijami v okolju. Ta ugotovitev lahko pomeni le, da motnja pri tožniku v tem obsegu vpliva na njegovo sposobnost presoje, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka. Čeprav je v točki 3 navedeno tudi, da tožnik ni zmožen skrbeti za svoje pravice in koristi z nastopanjem pred sodišči in sklepati pravne posle, pa iz mnenja niso razvidne okoliščine, ki so bile podlaga za tako izvedenčevo stališče. Pri tem se sodišče niti ne spušča v presojo, ali ne gre za sklep, ki je pridržan sodišču na podlagi dejstev, ki jih je ugotovil izvedenec – le ugotavljanje teh je po 243. členu ZPP izvedenčeva naloga.

Tudi v mnenju z dne 7. 3. 2011 je navedeno, da je pri tožniku prisotna blodnjava motnja, v ospredju so nanašalne in preganjalne motnje in z njimi povezano kverulantstvo (točka 5/2), da je tožnikovo življenje prežeto z blodnjavim doživljanjem, zaradi katerega je v sporih z najbližjimi sorodniki in z vsemi institucijami in da je do postopkov v zvezi s tem popolnoma nekritičen (točka 5/4). Sodišče tudi v tem primeru meni, da kverulantsvo in nekritičnost do postopkov pomeni, da ugotovljena motnja vpliva na tožnikovo sposobnost presoje, ali je nek postopek razumno začeti, ne pa tudi tega, da v tem upravnem sporu ni sposoben izražati volje in se odločati v skladu z zahtevami postopka, še zlasti ne, ker je vložil tožbo, ki je bila takoj sposobna za obravnavo na seji.

Glede na navedeno ni razlogov, da bi sodišče za potrebe tega upravnega spora tožniku postavilo skrbnika (2. odstavek 81. člena ZPP) oz. začasnega zastopnika (82. člen ZPP). Ker tožnik zahteva postavitev odvetnika za začasnega zastopnika, ki da ga bo zastopal vse do izčrpanja pravnih sredstev, in navaja, da si ga sam ne more privoščiti, pa sodišče tožniku še pojasnjuje, kot je to storilo tudi v zadevi I U 1382/2011, da postavitev skrbnika oz. začasnega zastopnika glede na predhodne razloge ni odvisna od premoženjskega stanja osebe in ni namenjena tistim, ki si odvetnika ne morejo „privoščiti“ - te primere rešuje ZBPP. Poleg tega strankin položaj v primeru postavitve skrbnika oz. začasnega zastopnika ni enak tistemu, ko gre za razmerje med pravdno sposobno stranko in njenim pooblaščencem, ko mora slednji ravnati v skladu s strankino voljo oz. v okviru pooblastila. Postavitev začasnega zastopnika ali skrbnika procesno nesposobni stranki namreč pomeni, da stranka sama ne more več dajati nobenih izjav pred sodiščem, saj začasni zastopnik ali skrbnik pri odločitvah glede procesnih dejanj v postopku ni vezan na njeno voljo – lahko se odloča tudi drugače, kot bi to morebiti želela stranka (npr. ne vloži pravnega sredstva, če oceni, da nima možnosti za uspeh).

Sodišče se nadalje v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe, s katerimi je organ utemeljil zavrnitev tožnikove prošnje za BPP. Sodišče se na te razloge sklicuje in jih ne ponavlja (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tako je organ na podlagi 14. člena ZBPP v zvezi s 27.a členom ZSV ugotovil tožnikove dohodke v obdobju, na katerega ZBPP veže ugotavljanje lastnega dohodka prosilca, to je v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Finančno stanje prosilca je namreč bistvena okoliščina, ki vpliva na odločitev o dodelitvi BPP, saj je do nje upravičen le prosilec, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogel stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči (1. odstavek 13. člena ZBPP), pri čemer zakon v 2. odstavku istega člena šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo takrat, če njegov mesečni dohodek ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, konkretno ZSV. Pri tem sodišče dodaja, da se ta pogoj upošteva tudi v primeru prošnje za nujno BPP, najkasneje takrat, ko mora prosilec naknadno dokazati izpolnjevanje vseh pogojev po tem zakonu (3. odstavek 36. člena ZBPP). Če jih ne, gre za neupravičeno prejeto BPP, ki jo je prosilec dolžan vrniti (4. odstavek 36. člena v zvezi s 43. členom ZBPP).

Zato je nepravilno tožbeno stališče, da organ v primeru zahteve za dodelitev nujne BPP po 36. členu ZBPP v nobenem primeru ne sme ugotavljati prosilčevega premoženjskega stanja. BPP se kot nujna namreč dodeli le, če bi zaradi odločanja o prošnji ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za pravno dejanje. Le v tem primeru mu organ nemudoma odobri BPP, a še to samo za dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam zamude (1. odstavek 36. člena ZBPP).

V zadevi ni sporno, da je tožnik sklep Ps 2137/2008 prejel 9. 3. 2011, da je prošnjo za BPP vložil 16. 3. 2011, da je toženka o njej odločila 18. 3. 2011, da je tožnik izpodbijano odločbo prejel 21. 3. 2011 (iz povratnice v upravnih spisih je razvidno, da je bil o pošiljki obveščen že 19. 3. 2011) in da se je rok za pritožbo iztekel 24. 3. 2011. Navedeno kaže, da v zadevi niso nastopile okoliščine, v katerih bi tožnik zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje in zaradi odločanja zamudil rok za vložitev pritožbe zoper omenjeni sklep. Že zaradi tega niso bili izpolnjeni pogoji, da bi organ brez ugotavljanja, ali prosilec izpolnjuje finančni pogoj, BPP tudi dodelil, ob tem, da so bili podatki o višini tožnikovih dohodkov navedeni že v sami prošnji.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da bi morala toženka odobriti izjemno BPP iz 22. člena ZBPP. Po 2. odstavku 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba z odločbo odločiti o vseh zahtevkih stranke. Ker pa je iz podatkov v predloženih upravnih spisih razvidno, da tožnik zahtevka za dodelitev izjemne BPP ni postavil, toženka o njem ni mogla odločiti.

Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da znaša dvakratnik iz 2. odstavka 13. člena ZBPP 918,08 EUR. Omenjena določba se glede višine minimalnega dohodka sklicuje na ZSV, ki je v času izdaje izpodbijane odločbe v 1. odstavku 22. člena določal, da znaša osnovni znesek minimalnega dohodka 229,52 EUR. Toženka je torej kot dvakratnik tega zneska pravilno upoštevala 459,04 EUR.

Po 1. odstavku 144. člena ZUP organ lahko odloči o zadevi po skrajšanem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi dejstev, ki so organu znana. Po 3. odstavku tega člena v takem primeru stranke ni treba zaslišati.

Sodišče meni, da so bili v zadevi izpolnjeni pogoji za odločanje v skrajšanem postopku, saj je tožnik bistven podatek, to je višino svojih dohodkov, na katerega je toženka oprla svojo določitev, navedel v prošnji. Tožnik pa v tožbi ne navaja, o katerih dejstvih, pomembnih za izdajo pravilne in zakonite odločbe, se ni imel možnosti izjaviti, zato je njegov tožbeni očitek v tej smeri neutemeljen.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.