Jedro

Poslovnim subjektom v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost tudi morali vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju. Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka nakazil denarnih zneskov tožencu v skupni višini 7.804,15 EUR in na vrnitev istega zneska z zamudnimi obrestmi od 14.11.2009 do plačila (I. točka izreka), tožeči stranki je naložilo v plačilo 889,20 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, ali da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi in tožeči stranki prisodi vse stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka v pritožbi obširno pojasnjuje teoretična izhodišča o dolžnosti gospodarskih subjektov pri poslovanju z insolventnimi dolžniki in na teh utemeljuje pritožbene razloge, ki se nanašajo na zaključek prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru ni podan subjektivni element izpodbijanja. Kljub temu po prepričanju pritožbenega sodišča ne uspe ovreči pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje, da tožena stranka v času prejema plačila svojih terjatev, dne 16.6.2008 in 10.12.2008, ni vedela niti ni morala vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

6. Poslovnim subjektom, kot je bila v konkretnem primeru tudi tožeča stranka, v primeru insolventnosti njihovega poslovnega partnerja, ni mogoče avtomatično očitati, da bi za insolventnost tudi morali vedeti v okviru dolžne skrbnosti pri poslovanju. Dolžna skrbnost se presoja v okviru konkretnih okoliščin posameznega primera.

7. Konkretne okoliščine obravnavanega primera je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ustrezno obravnavalo in pravilno ocenilo. V konkretnem primeru je ugotovilo, da tožnik s tožencem ni imel trajnega poslovnega razmerja, niti se ni med njima do izpodbijanih plačil izoblikovala poslovna praksa glede rokov plačevanja. Sporna plačila so bila izvršena sicer z zamudo, vendar je terjatev iz zadnje dobave ostala še neporavnana. Tožeča stranka je po ugotovitvah sodišča prve stopnje v času, ko je pri njej že nastopilo stanje insolventnosti, pri toženi stranki naročala krmilniško opremo, potrebno za nemoteno delovanje hladilnih sistemov. Vendar pa je po dokazni presoji spornih dejstev sodišče prve stopnje ugotovilo, da dejstva insolventnosti tožeča stranka toženi stranki ni razkrila. Tožena stranka je tako glede naročila kot tudi glede zagotovitve plačila dobavljene opreme komunicirala z osebo pri naročniku, ki je opravljal delo vodje inženiringa. Sodišče prve stopnje je presojalo izjavo priče J. Š., na podlagi katere je zaključilo, da toženec na podlagi razgovora z njim glede plačila, ni niti vedel niti ni mogel vedeti, da mu dolžnik zaradi insolventnosti terjatev ob zapadlosti ne bo mogel plačati. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo logični izjavi priče, da če je družba želela dalje poslovati, svojim dobaviteljem ni dajala izjav o svoji insolventnosti. Tega dejstva tožeča stranka ni uspela izpodbiti. Prav tako tudi ne obrazloženih in z dokazi podprtih trditev, da so dogovori s tožencem glede roka plačila potekali le glede odloga plačila do trenutka, ko bo končni naročnik prevzel in plačal blago. Kdo so bili končni naročniki je toženec vedel in se tudi zanesel, da bodo obveznost poravnali brez zamude tožeči stranki. Zato pritožbeno sodišče ne more pritrditi pritožnici o ekonomsko zmotnem sklepanju sodišča prve stopnje, da je bilo v konkretnem primeru za toženo stranko odločilno, da je vedela, da je naročilo blaga povezano s projekti za večje naročnike L., S. in K. Zmotno je namreč stališče, da bi morala tožena stranka, kljub temu, da je vedela, da bodo končni naročniki v roku plačali dobavo, z isto stopnjo skrbnosti presojati tožnikovo ekonomsko finančno stanje, kot v primeru, če tega ne bi vedela. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pritrdilo obrambi toženca, da v trenutku izvršenih plačil dolžnikov transakcijski račun ni bil blokiran, saj je prejel plačilo z dolžnikovega aktivnega transakcijskega računa. Zato mu ni mogoče očitati, da bi takrat, ko je bilo plačilo opravljeno, moral vedeti za insolventnost, saj je blokada transakcijskega računa eden izmed pokazateljev insolventnosti. Če je od končnih naročnikov tožnik prejel plačilo in račun zato ni bil blokiran, toženec tudi na tej podlagi ni imel podlage za sklepanje, da je dolžnik v trenutku, ko je plačal njemu, insolventen. Ob tako ugotovljenih okoliščinah konkretnega primera je za pritožbeno sodišče sprejemljiva tudi ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni imel razloga, da ob sicer izvršenih plačilih z zamudo, samo zaradi tega dejstva preverja finančno stanje svojega poslovnega partnerja na način, da vpogleda še v javno objavljena poslovna poročila in jih analizira. V letu 2008 pa toženec tudi ni imel možnosti seznanitve z ugotovitvami revizorja iz poročila za leto 2008, zato pritožba v tem delu ni utemeljena. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ne more pritrditi tožeči stranki, da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo, da tožencu ni mogoče očitati, da bi moral vedeti, da je dolžnik zanj dal nalog za plačilo v trenutku, ko je bil insolventen.

8. S tem pa se izkaže, da v delu, ki se nanaša na obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti, pritožnik ni uspel s pritožbenim razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala subjektivnega pogoja iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP. Ker je sodišče prve stopnje glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz razloga neobstoja subjektivnega elementa izpodbojnosti materialnopravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene trditve, ki se nanašajo na objektivni pogoj izpodbojnosti. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, prav tako tudi tožena stranka nosi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker pritožbeno sodišče ocenjuje, da izražena stališča v odgovoru na pritožbo niso bila pomembna za odločitev o pritožbi.