Jedro

Pomanjkanje medsebojnega zaupanja med direktorjem in tožnico, kar je bistveno vplivalo tudi na uspešnost dela službe, ki jo je vodila tožnica, ter želja direktorja na novo organizirati svojo vodstveno ekipo, predstavlja zakonit razlog za razporeditev delavke na drugo delovno mesto, v skladu z določbo 17. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. tč. izreka spremeni tako, da se zahtevek tožnice na razporeditev nazaj na delovno mesto vodje službe kakovosti, zavrne. V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 12.12.1994 in z dne 7.2.1995 o razporeditvi tožnice z delovnega mesta vodje službe kakovosti na delovno mesto razvojnega inženirja (1. tč. izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti nazaj na delovno mesto vodje službe kakovosti (2. tč. izreka) ter ji izplačati 882.820,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1998 dalje do plačila (3. tč. izreka). Tožena stranka je dolžna obračunati in odvesti tudi prispevke in davke od zneska 510.828,40 SIT (4. tč. izreka), vse v 8 dneh pod izvršbo. Tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 13.2.1995 je sodišče prve stopnje zavrnilo (5. tč. izreka sodbe) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 285.119,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.11.1998 dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (6. tč. izreka). Zoper sodbo sodišča prve stopnje vlaga tožena stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, saj je sodišče zagrešilo navedeno kršitev, ker je pod tč. 4 izreka sodbe zahtevku tožnice ugodilo po plačilu prispevkov, vendar pa sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v obrazložitvi ni obrazložen ta del izreka, zato ima sodba takšne pomanjljivosti, da jo je potrebno razveljaviti. Poleg tega pa so po mnenju pritožbe podani pogoji po 17. čl. ZTPDR za razporeditev tožnice na sporno delovno mesto, zato sodišče prve stopnje povsem brez argumentov dvomi v pričevanje priče. Iz tega razloga je toženec predlagal v zaslišanje še ostale priče, vendar je sodišče zavrnilo dokazni predlog in s tem povzročilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v skladu z napotki pritožbenega sodišča ugotavljalo, ali so za sporno razporeditev tožnice z delovnega mesta vodje službe kakovosti na delovno mesto razvojnega inženirja obstajale nujne potrebe delovnega procesa in organizacije dela, ki so v zakonu določene kot prvi pogoj za zakonitost razporeditve. Tožena stranka je tekom predhodnega kot tudi sodnega postopka navajala različne razloge za tožničino razporeditev. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v nakazani smeri z gotovostjo ugotovilo, da za tožničino razporeditev niso obstajale potrebe delovnega procesa, saj niti predloženi listinski dokazi niti zaslišane priče niso potrdile navedb tožene stranke glede obstoja tega zakonitega pogoja za prerazporeditev tožnice, zato ni bila izvedena v skladu z 2. odst. 17. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90), ki se uporablja kot predpis RS. Tožena stranka ni uspela dokazati, v čem so bile nujne potrebe delovnega procesa, ki bi terjale sporno razporeditev. Po 17. čl. citiranega zakona je delavec razporejen na delovno mesto, za katero je sklenil delovno razmerje. Delavec je med trajanjem delovnega razmerja lahko tudi prerazporejen. Pojem delovnopravni institut razporeditve se uporablja in izvaja v času trajanja delovnega razmerja. Vendar pa je delavec lahko razporejen le, če sta izpolnjena oba pogoja in sicer nujne potrebe v delovnem procesu in potreba organizacije dela, poleg teh dveh pogojev, pa mora biti delovno mesto, na katerega je delavec razporejen, tudi ustrezno njegovi strokovni izobrazbi za določeno vrsto poklica, znanja in zmožnosti. Kot izhaja iz predhodnega postopka pri delodajalcu in dokončnega sklepa o razporeditvi tožnice, je v.d. direktor jasno povedal, zakaj je prišlo do njene premestitve. Razlog za razporeditev naj bi bil v pomanjkanju medsebojnega zaupanja med njim in tožnico, kar je bistveno vplivalo tudi na uspešnost dela službe, ki jo je tožnica vodila. Želja v.d. direktorja pa je bila tudi na novo organizirati svojo vodstveno ekipo. V.d. direktor je smatral, da je za doseganje boljših izkoriščanj kapacitet in s ciljem boljšega poslovanja firme tožnica bolj primerna in ustrezna po njeni strokovnosti in izobrazbi za opravljanje del in nalog razvojnega inženirja kot pa za vodjo kontrole, torej dela, ki jih je opravljala pred sporno razporeditvijo. To vse pa so bili bistveni razlogi za tožničino razporeditev. Glede na to, da je v.d. direktor jasno in prepričljivo pojasnil razloge, zakaj se je odločil za prerazporeditev tožnice, je sodišče prve stopnje v ponovnem postopku utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožene stranke po dodatnem zaslišanju v.d. direktorja J. L., ki bi lahko povedal, kaj so bili dejanski razlogi za tožničino razporeditev. Tudi ponovno predlaganje zaslišanja priče M. J., takratnega člana upravnega odbora, ki pa naj bi povedal, kako je upravni odbor od v.d. direktorja dobil nalogo, da to razporeditev izpelje, ni bilo potrebno, saj je ta priča bila zaslišana že na glavni obravnavi dne 5.4.1996, kjer je povsem natančno opisala, kako je potekala prerazporeditev tožnice. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predloga po zaslišanju navedenih prič povzročilo napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožena stranka v pritožbi ni utemeljila svojega dokaznega predloga tako, da bi lahko zaslišanje omenjenih prič bistveno prispevalo k drugačni ugotovitvi pravno-relevantnih dejstev, ki so bila podlaga za izpodbijano sodbo, zato teh pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati. Sicer pa je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu poudarilo, da se je tožena stranka na nepravilen način odločila urejati delovnopravni status tožnice. V primeru, da si je v.d. direktor tožene stranke želel organizirati svojo vodstveno ekipo, bi moral z delavci na vodstvenih delih postopati drugače in z drugimi instituti delovnega prava, ne pa le spremeniti akt o sistemizaciji v tej smeri, da se je za tožnico ustanovilo novo delovno mesto, delovno mesto, na katerem je bila razporejena tožnica pa se ni ukinilo, ampak se je na to delovno mesto na novo zaposlil drug delavec. Iz dokončne odločbe o razporeditvi jasno izhaja, da je bil razlog za tožničino razporeditev skaljeni medsebojni odnosi in želja v.d. direktorja, da oblikuje svojo vodstveno ekipo. Tudi skaljenih odnosov med tožnico in v.d. direktorjem ni mogoče opredeliti za potrebe delovnega procesa, kar bi opravičevalo tožničino razporeditev. Če bi bilo zaradi skaljenih odnosov med tožnico in v.d. direktorjem v ravnanju tožnice zaznati elemente hujše kršitve delovne obveznosti, bi morala tožena stranka tožnico disciplinsko obravnavati, ne pa jo sankcionirati zgolj z razporeditvijo, izvedeno po 17. čl. ZTPDR, in to iz razlogov, ki očitno ne predstavljajo potreb delovnega procesa in organizacije dela, kar je zakonski pogoj za razporeditev delavca. Vsekakor pa se je tožnici očitala tudi nesposobnost in nedoseganje pričakovanih rezultatov, oz. da bi bilo njeno delo bolj izkoriščeno, če bi opravljala delo razvojnega inženirja namesto vodje kontrole. Razporeditev iz navedenih razlogov pa bi morala tožena stranka doseči po postopku, določenem v 23. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po citirani določbi ZDR se lahko delavca, za katerega se v postopku, predpisanem v splošnem aktu oz. kolektivni pogodbi, ugotovi, da nima potrebnega znanja in zmožnosti za opravljanje del delovnega mesta, na katerega je razporejen, ali delavca, za katerega se ugotovi, da ne dosega pričakovanih rezultatov, razporedi na drugo delovno mesto, ki ustreza njegovemu znanju in zmožnosti. Sklep o razporeditvi delavca na drugo delovno mesto, ustrezno njegovemu znanju in zmožnostim, sprejme poslovodni organ oz. delodajalec na podlagi dokumentiranega in strokovno utemeljenega predloga. Ni pa mogoče tolerirati, da delodajalec navedene cilje, to je zamenjavo delavcev v sestavu vodstvene ekipe, doseže z prerazporeditvijo delavca tako, da spremeni akt o sistemizaciji del in ustanovi za takega delavca novo delovno mesto, tako kot je v konkretnem primeru ravnala tožena stranka. Dejstvo je, da je tožena stranka na delovno mesto, na katerem je bila razporejena tožnica, zaposlila celo delavca, ki ne izpolnjuje zahtevanih pogojev. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno dokazno ocenilo izvedene dokaze in pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje zakonitosti izpodbijane razporeditve, sicer pa tožena stranka v pritožbi ni podala nobenega novega dokaza, ki bi vzbudil utemeljen dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki bi lahko povzročil tudi drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot ga je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker se pritožbene navedbe tudi sicer ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi, in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo in se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, je pritožbeno sodišče pritožbo glede tega dela zavrnilo kot neutemeljeno. Prav tako tudi ni utemeljena pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP/77, s tem , ko je v 4. točki izreka toženo stranko zavezalo k izplačilu davkov in prispevkov, ni pa tega dela izreka v sodbi obrazložilo. Pravilno bi sicer sodišče prve stopnje ravnalo, da bi obrazložilo tudi ta del izreka, vendar pa pritožbeno sodišče glede tega ugotavlja, da zaradi tega ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Vprašanje obračunavanja in plačevanja stopenj prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za obvezno zdravstveno zavarovanje, porodniško varstvo in zaposlovanje, t.j. prispevkov za socialno varnost, je urejeno v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV, Ur.l. RS št. 5/96). Po 3. in 6. čl. citiranega zakona prispevke iz bruto plače obračunavajo delodajalci - izplačevalci plač ob dvigu sredstev za izplačilo plač, plačuje pa jih v šestih dneh po izplačilu plač, vendar najkasneje do naslednjega izplačila plač. Ker je po citirani zakonski določbi dolžnost delodajalca, da poravna prispevke za delavčevo socialno varnost, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno razsodilo, da je delodajalca kot toženo stranko zavezalo, da obračuna in odvede tudi prispevke in davke od priznanih razlik v plači zaradi nezakonite razporeditve tožnice. Sodišče prve stopnje pa ni pravilno odločilo, ko je v 2. tč. izreka sodbe toženo stranko zavezalo, da je tožnico dolžna vrniti nazaj na delovno mesto vodje službe kakovosti. Sodišče prve stopnje pri presoji zakonitosti razporeditvenih odločb odloča le, ali je razporeditev zakonita ali ne in če ugotovi, da je sprejeta v nasprotju z določbami 17. čl. ZTPDR, odločbo o razporeditvi razveljavi, vendar pa ne more ob taki odločitvi tudi samo razporejati delavcev. Delavce razporeja delodajalec - poslovodni organ z odločbo o razporeditvi, zoper katero delavec lahko tudi ugovarja. Delavec se je dolžan ravnati šele po dokončni razporeditveni odločbi. Ker je sodišče prve stopnje v 2. tč. izreka izpodbijane sodbe ugodilo tudi tožničinemu zahtevku po razporeditvi nazaj na delovno mesto vodje službe kakovosti, za kar ni pooblaščeno, je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tožene stranke v tem delu izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremenilo tako, da je zahtevek tožnice na razporeditev nazaj na prejšnje delo, zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).