Jedro

Oškodovančeve duševne bolečine se v konkretnem primeru ne kažejo tako, kot pri večini ljudi. Zmanjšanje življenjske aktivnosti se pri tožniku javlja kot prizadetost v počutju in fizično. Element te škode je tako zavedanje posledic okvare zdravja, to je občutenje duševnih bolečin in nasploh neugodja. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnik zaradi posledic poškodbe duševno trpi, kar se navzven kaže drugače kot pri duševno neprizadetih (sedaj težje hodi, vleče nogo za sabo, ne hodi več po stopnicah, težko stopi na pločnik, v posledici težke hoje se oprijemlje zidu, gre zaradi vsega tega poredko ven, večkrat kaže na nogo, bolečine izraža tudi preko agresije ali se samo uleže). V podobnem primeru je vrhovno sodišče že odločilo v zadevi II Ips 329/97 z dne 27.8.1998, kjer je tudi upoštevalo, da se pri duševno prizadeti tožnici duševno trpljenje navzven kaže drugače kot pri duševno neprizadetih. In ker se zadoščenje ravna (predvsem) po duševnih bolečinah (škoda ni zmanjšanje življenjske aktivnosti samo po sebi, pač pa so duševne bolečine kot njegova posledica), je tožnik upravičen do zadoščenja, ki mu ga je dosodilo sodišče prve stopnje (2.000.000 SIT).

Izrek

Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže. V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je poškodoval dne 21.2.1997 kot gojenec druge tožene stranke. Z vmesno sodbo z dne 12.6.2000 je prvostopenjsko sodišče zahtevek tožeče stranke priznalo po temelju zoper obe toženi stranki. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo toženih strank in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Revizijo toženih strank je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrnilo s sodbo opravilna številka II Ips 306/2001 z dne 20.3.2002. S sodbo opravilna številka III P 220/99 z dne 15.5.2003 je prvostopenjsko sodišče prisodilo tožniku odškodnino v višini 4.300.000 SIT (za strah 800.000 SIT, za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 3.500.000 SIT). Zahtevka tožeče stranke iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je s sklepom opravilna številka II Cp 1465/2003 z dne 12.11.2003 razveljavilo sodbo prvostopenjskega sodišča v delu, kolikor je zavrnilo zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prvostopenjskemu sodišču je naložilo, da na glavni obravnavi zasliši izvedenca travmatologa. Na pritožbo tožene stranke pa je s sodbo tudi znižalo prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 2.500.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku tožeči stranki za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodilo odškodnino 2.000.000 SIT (od vtoževanih 4.000.000 SIT iz tega naslova) z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženima strankama pa še naložilo, da povrneta tožniku pravdne stroške. Pritožbo toženih strank je višje sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper odločitev drugostopenjskega sodišča sta vložili revizijo toženi stranki. Uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika za odškodnino zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev stroškov toženih strank.

Revidenta menita, da so zaključki sodišča zmotni ter v nasprotju z dokazi v spisu, predvsem pa v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je bilo osnova za odločitev o upravičenosti do odškodnine za tovrstno škodo. Sodišče ni upoštevalo mnenja izvedenca, ki je na podlagi pregleda tožnika ugotovil, kakšne so posledice poškodbe in kako se odražajo. Po navedbah revizije je sodišče upoštevalo pretežno izpoved matere tožnika, ki je izpovedala, v čem naj bi se spremenilo vsakdanje življenje tožnika po poškodbi. Izvedenec je ugotovil, da je tožnik že vse življenje popolnoma odvisen od tuje pomoči pri vseh vsakdanjih opravilih in da je tožniku po poškodbi ostala omejena gibljivost desnega skočnega sklepa, ki predstavlja po njegovi oceni 2-odstotno invalidnost. Po mnenju revidentov pomenijo takšne posledice lažjo stopnjo omejene gibljivosti in ne dajejo osnove za odločitev o tem, da so tožnikove življenjske aktivnosti ravno zaradi poškodbe zmanjšane in okrnjene do te mere, da zaradi tega duševno trpi. Glede na že pred poškodbo podane omejitve tožnika posledice poškodbe ne morejo predstavljati utemeljene osnove za odškodnino. Pritožbeno sodišče je upoštevalo izpoved tožnikove matere, da tožnik nogo vleče za sabo, ne hodi po stopnicah, je občasno agresiven oziroma pasiven ter na svojski način izraža svoje duševno trpljenje. Po mnenju revidentov takšno zdravstveno stanje ne more biti posledica poškodbe, temveč drugih okoliščin, saj je tožnik po poškodbi spremenil okolje in nima več družbe, kot jo je imel pred poškodbo in po poškodbi do dneva, ko je odšel od druge tožene stranke. Tako nima družbe drugih gojencev, s katerimi se je dobro razumel, kot tudi ne družbe vzgojiteljev, kot jo je imel v času, ko je bil nastanjen pri drugi toženi stranki in pri kateri je bil, kot sta izpovedali priči V. L. in B. K., zadovoljen. Prav tako je bil tožnik ves čas, ko je bil nastanjen pri drugi toženi stranki, na njemu primeren in dostopen način ustrezno vzpodbujan k določenim, njegovim sposobnostim prilagojenim telesnim aktivnostim, kar je po mnenju revidentov pomembno za ohranjanje kondicije, ne zgolj gibljivosti poškodovane okončine, temveč tudi vzdrževanja splošnega duševnega stanja tožnika. Sodišči prve in druge stopnje sta po mnenju revidentov prezrli pomembno dejstvo, da je stanje tožnika, kot ga je opisala njegova mati, lahko le posledica drugih sprememb, saj je bil pri drugi toženi stranki neprestano v stiku tako z drugimi gojenci kot tudi z vzgojitelji ter strokovno oskrbovan v skladu z njegovimi potrebami. Sodišči sta po mnenju revidentov tako nepravilno uporabili materialno pravo, saj nista upoštevali mnenja izvedenca, da je tožnik že vse življenje pri vseh opravilih odvisen od drugih ter da zato njegove življenjske aktivnosti zaradi poškodbe niso okrnjene. Podrejeno pa toženi stranki vlagata revizijo tudi zoper višino odškodnine. Sodišča prisojajo za dvoodstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti odškodnino v višini 150.000 SIT do 200.000 SIT, kar pa je v obravnavanem primeru bistveno prekoračeno. Revidenta vlagata revizijo tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je uspeh pravdnih strank ugotavljalo ločeno glede na uspeh po temelju in glede na uspeh po višini, s tem pa je nepravilno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Z revizijskimi navedbami, da so zaključki sodišča zmotni ter v nasprotju z dokazi v spisu, predvsem pa v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki je bilo osnova za odločitev o upravičenosti do odškodnine za tovrstno škodo in da sodišče ni upoštevalo mnenje izvedenca, ki je na podlagi pregleda tožnika ugotovil, kakšne so posledice poškodbe in kako se odražajo, revidenta uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP, Uradni list RS št. 36/2004, uradno prečiščeno besedilo).

K zatrjevani napačni uporabi materialnega prava (341. člen ZPP), ki naj bi bila podana, ker sodišči nista upoštevali mnenja izvedenca, da je tožnik že vse življenje pri vseh opravilih odvisen od drugih ter da zato njegove življenjske aktivnosti zaradi poškodbe niso okrnjene, pa revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno odločili na podlagi določbe 200. in 203. člena ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/85, 45/89, 57/89), po katerem sodišče za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine sodišče gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Za denarno povračilo negmotne škode se poleg splošne odškodninske odgovornosti zahteva še to, da je prizadeti pretrpel duševne bolečine, kar se v smislu 155. člena ZOR šteje za negmotno škodo (v povezavi s prvim odstavkom 200. člena ZOR). Sodišči sta ugotovili, da je tožnik v škodnem dogodku dne 21.2.1997 pri padcu utrpel odprt zlom desne golenice prve stopnje, šlo je za zlom s komplikacijami in daljšim zdravljenjem ter naknadnimi zdravniškimi posegi. V zvezi s posledicami te poškodbe je postavljeni izvedenec as. dr. J. B. ugotovil, da zaradi duševne zaostalosti tožnik ni bil sposoben podati subjektivnih težav, ki naj bi jih imel zaradi obravnavane poškodbe. Izvedenec je ugotovil tožnikovo rahlo šepanje na desno stran, ter zmanjšano gibljivost desnega skočnega sklepa z atrofijo kolenske muskulature na isti strani, kar je po izvedenčevem mnenju posledica imobilizacije zaradi zloma golenskih kosti. Ugotovil je 2-odstotno invalidnost zaradi trajnih posledic poškodbe, kar po mnenju revidentov pomeni lažjo stopnjo omejene gibljivosti in ne daje osnove za odločitev o tem, da so tožnikove življenjske aktivnosti ravno zaradi poškodbe zmanjšane in okrnjene do te mere, da zaradi tega duševno trpi.

Revidentoma pa v navedenem ni mogoče pritrditi. V čem se je v posledici ugotovljenega stanja spremenilo vsakodnevno življenje tožnika, v čem je v posledici navedenega stanja prikrajšan in kako to doživlja sta sodišči ugotovili na podlagi presoje tudi drugih izvedenih dokazov in na podlagi uspeha celotnega postopka zaključili, da tožnik zaradi posledic poškodbe duševno trpi (8. člen ZPP). Nepremoženjska škoda za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega namreč oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti tudi na njegovem psihičnem in ne le telesnem področju. Na splošno je prizadetost pravno zavarovane dobrine, kakor pravna teorija definira škodo, mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril (na primer glede na dogovorjeno oziroma povprečno tržno vrednost poškodovane ali uničene stvari). Toda duševne bolečine so stvar notranjega, subjektivnega doživljanja posameznika, zato se izmikajo objektivni merljivosti. Spodnjo mejo protipravnosti je treba pri vseh pravnih dobrinah presojati s pomočjo objektivnih in subjektivnih meril, ne pa samo enih ali drugih. Ko namreč sodišče ugotovi, da obstajajo določene duševne bolečine na podlagi objektivnih meril, še enkrat preizkusi, koliko so se le te, v bistvu "hipotetične", na podlagi objektivnih meril ugotovljene duševne bolečine, v resnici pokazale pri konkretnem posamezniku (glej Barbara Novak, Odškodnina za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic, Zbornik znanstvenih razprav, letnik LVIII, Ljubljana 1998, str, 242, 243). Slovenski pravni teoretik Cigoj opozarja na izredno pomembnost upoštevanja sujektivnih meril pri odmeri škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Pri tem opozarja zlasti npr. na upoštevanje morebitne posebne občutljivosti oškodovanca, njegovih posebno slabih živcev, večje intenzivnosti bolečin zaradi starosti oškodovanca (Stojan Cigoj, Odškodninsko pravo Jugoslavije. Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1972, str.486). V konkretnem primeru sta sodišči ugotavljali prikrajšanja, zaradi katerih tožnik duševno trpi, tudi na podlagi izpovedi njegove matere. Ugotovili sta, ne le, da sedaj težje hodi, temveč tudi vleče nogo za sabo, ne hodi več po stopnicah, težko stopi na pločnik, v posledici težke hoje se oprijemlje zidu. Ugotovili sta, da gre zaradi vsega tega poredko ven, večkrat kaže na nogo, bolečine izraža tudi preko agresije ali se samo uleže. Vse opisano sta sodišči primerjali s stanjem, kot sta ga opisali priči V. L. in B. K., da je tožnik pred škodnim dogodkom normalno hodil, tekal, hodil na izlete, bil skratka v dobri kondiciji, vse navedeno pa po oceni sodišč prikazuje obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih sposobnosti. Glede na tožnikovo prizadetost po mnenju sodišč to predstavlja večje prikrajšanje, kot bi bilo sicer za zdravega oškodovanca. Prikrajšan je prav za tekanje in hojo na izlete, ki sta bili redki aktivnosti, ki se jih je rad udeleževal in je sedaj prikrajšan zanje, zaradi česar po mnenju sodišč nedvomno duševno trpi. To duševno trpljenje, kot ga je opisala njegova mati, se kaže ravno preko občasne agresije in občasne pasivnosti.

Sodišči sta torej posebne potrebe tožnika upoštevali ob ocenjevanju podanega izvedenskega mnenja izvedenca dr. B., ter zaslišanja matere tožnika in pričanj V. L., profesorice defektologije, zaposlene pri drugi toženi stranki in B. K., ki je kot civilni obveznik pomagal pri drugi toženi stranki v času škodnega dogodka. Po navedenem tako ni mogoče pritrditi mnenju revizije, da 2-odstotna invalidnost, ki je tožniku ostala po poškodbi, in pri normalnem človeku pomeni zgolj lažjo stopnjo omejene gibljivosti, zato ne daje osnove za odločitev o tem, da so tožnikove življenjske aktivnosti ravno zaradi poškodbe zmanjšane in okrnjene do te mere, da zaradi tega duševno trpi.

Po mnenju revidentov je s strani matere opisano zdravstveno stanje tožnika posledica drugih okoliščin, po mnenju revidentov predvsem okoliščine, da je oškodovanec po škodnem dogodku spremenil okolje in nima več družbe drugih gojencev, s katerimi se je dobro razumel, kot tudi ne družbe vzgojiteljev, kot jo je imel v času, ko je bil nastanjen pri drugi toženi stranki, pri kateri je bil zadovoljen, kot sta izpovedali priči V. K. in B. K.. Prav tako je bil tožnik ves čas, ko je bil nastanjen pri drugi toženi stranki, na njemu primeren in dostopen način ustrezno vzpodbujen k določenim, njegovim sposobnostim prilagojenim telesnim aktivnostim, kar je po mnenju revidentov pomembno za ohranjanje kondicije, ne zgolj gibljivosti poškodovane okončine, temveč tudi vzdrževanja splošnega duševnega stanja tožnika.

Navedeno pa predstavlja nova dejstva, ki jih tožena stranka konkretno zatrjuje šele v revizijskem postopku in jih zato v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati. Vsaka stranka je namreč dolžna navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP), pri čemer mora najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotavljanje njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (286. člen ZPP), na poznejših narokih pa lahko stranka navaja nova dejstva in predlaga še nove dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Tako tudi še v pritožbi lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za prvo obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP (337. člen ZPP). Revidenta sta v postopku na prvi stopnji ugovarjala, da ne moreta nositi posledic, ki bi nastale zaradi opustitve ali zanemarjanja potrebnega razgibavanja poškodovane noge, češ da bi to bilo pri drugi toženi stranki zagotovljeno, če bi tožnik ostal, oziroma v pritožbenem postopku zgolj pavšalno, da ugotovljene posledice ne dajejo osnove za sklepanje, da so, sploh glede na tožnikove že pred poškodbo podane omejitve, ravno zaradi poškodbe njegove življenjske aktivnosti zmanjšane do mere, da duševno trpi. Vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je mati upoštevala navodila zdravnika. Tudi sicer pa sta sodišči menili, da ugotovljene posledice toliko spreminjajo vsakodnevno življenje tožnika, da je glede na siceršnjo njegovo prizadetost zato prikrajšan, in to bolj, kot bi to veljalo za sicer zdravega človeka. Nove so tako revizijske trditve, da je ugotovljeno stanje tožnika nasploh posledica okoliščine, da tožnik ni več pri drugi toženi stranki. Tožeča stranka je posledice poškodbe, kot so bile ugotovljene v obeh sodbah, podrobno opisala že v svojih navedbah na glavni obravnavi dne 27.3.2003 (l. št. 96) in v tej smeri po potrebi celo predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja ter dokazovala navedeno s predlogom za zaslišanjem zakonite zastopnice tožnika, ter ponovno v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 15.5.2003 (l. 116a), ki je bila vročena tudi toženi stranki. V nadaljnjem postopku po razveljavitvi prvostopenjske odločbe z dne 15.5.2003 glede nepremoženjske škode za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče strankam tudi pojasnilo svoje poglede na trenutni uspeh dokazovanja, tako da po mnenju revizije sodba tudi ni mogla predstavljati presenečenje za stranke v tem smislu, da novih dejstev iz navedenega razloga ne bi mogla zatrjevati že v prvostopenjskem oziroma vsaj v pritožbenem postopku. V reviziji je mogoče navajanje novih dejstev le v primeru, če se nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP). Za takšne kršitve pa v tem primeru, kar zadeva odločitve sodišča, katera dejstva šteje za dokazana in na podlagi katerih dokazov se štejejo za dokazana, ne gre. Po drugi strani je bilo dejansko stanje z vidika materialnega prava, ki ga je bilo treba uporabiti za rešitev tega spora, popolno ugotovljeno.

Sodišči sta torej pri odločitvi o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno upoštevali posebnost tožnikovega primera, za katerega predstavlja ugotovljena škoda glede na siceršnjo prizadetost večje prikrajšanje, kot bi bilo sicer za zdravega človeka in sta navedeno okoliščino tudi pravilno ovrednotili in tožniku prisodili pravično odškodnino iz tega naslova. Glede na obseg in specifičnost posledic konkretni primer odstopa od primerov, ki so po objektivnem stanju trajnih posledic sicer podobni. Oškodovančeve duševne bolečine se v konkretnem primeru ne kažejo tako, kot pri večini ljudi. Zmanjšanje življenjske aktivnosti se pri tožniku javlja kot prizadetost v počutju in fizično. Element te škode je tako zavedanje posledic okvare zdravja, to je občutenje duševnih bolečin in nasploh neugodja. Ugotovljeno dejansko stanje potrjuje zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnik zaradi posledic poškodbe duševno trpi, kar se navzven kaže drugače kot pri duševno neprizadetih (sedaj težje hodi, vleče nogo za sabo, ne hodi več po stopnicah, težko stopi na pločnik, v posledici težke hoje se oprijemlje zidu, gre zaradi vsega tega poredko ven, večkrat kaže na nogo, bolečine izraža tudi preko agresije ali se samo uleže). V podobnem primeru je vrhovno sodišče že odločilo v zadevi II Ips 329/97 z dne 27.8.1998, kjer je tudi upoštevalo, da se pri duševno prizadeti tožnici duševno trpljenje navzven kaže drugače kot pri duševno neprizadetih. In ker se zadoščenje ravna (predvsem) po duševnih bolečinah (škoda ni zmanjšanje življenjske aktivnosti samo po sebi, pač pa so duševne bolečine kot njegova posledica), je tožnik upravičen do zadoščenja, ki mu ga je dosodilo sodišče prve stopnje (2.000.000 SIT). Sodišče je zato neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Nedovoljena je revizija glede stroškovne odločitve. Po 384. členu ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. V konkretnem primeru ne gre za takšen sklep, zato revizija zoper ta sklep ni dovoljena in jo je bilo treba v tem delu zavreči (377. člen ZPP).