Jedro

Opomin je tudi tožba, saj v primeru, če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izven sodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne tako glede izpodbijanega sklepa kot glede izpodbijane sodbe in se v celoti potrdita izpodbijani sklep in izpodbijana sodba.

Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom II Pg 1438/2010 z dne 13.2.2013 izreklo: „Dovoli se sprememba tožbe z dne 20.10.2010“ in „I. Izpraznitveni nalog Okrožnega sodišča v Celju opr. št. Plg 11/2010 z dne 14.9.2010 ostane v veljavi in se toženi stranki odpovedujejo najemne pogodbe št. ... z dne 31.5.2000 za najem poslovnega prostora v izmeri 105,80 m², št. ... z dne 31.5.2000 za najem poslovnega prostora v izmeri 16 m² in št. ... z dne 29.9.2000 za najem poslovnega prostora v izmeri 23 m², vse sklenjene za nedoločen čas med tožečo stranko kot najemodajalko in toženo stranko kot najemnico teh poslovnih prostorov in je tožena stranka K.A. d.o.o., K. ..., R. S. dolžna izprazniti poslovne prostore po teh najemnih pogodbah na naslovu Z. t. ..., R. S. ter jih prazne oseb in stvari izročiti tožeči stranki v 8 dneh, da ne bo izvršbe. II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.380,53 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.“ Zoper ta sklep in sodbo je po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba izpostavlja, da se je sodišče prve stopnje nedopustno sklicevalo na sodbo I Pg 1064/2010, kjer pobotni ugovor tožene stranke v višini 37.040,68 EUR ni bil postavljen in tudi ni mogel biti postavljen, saj je v postopku pod I Pg 1064/2010 šlo za spor majhne vrednosti, kjer je tožeča stranka uveljavljala plačilo 2.116,96 EUR in je bilo odločanje o procesnem pobotu pravno dopustno le do višine tožbenega zahtevka, bilo pa je odločeno o celotnem pobotnem ugovoru. Pri tem pa je bistveno, da je tožena stranka procesni pobotni ugovor uveljavljal le do višine vtoževanega zneska, sodišče prve stopnje pa je odločalo o celotnem pobotnem ugovoru, kar kaže na njegovo veliko malomarnost. Na ta način je bila tožena stranka postavljena v položaj, ko svojih zahtevkov iz naslova pobotanja ni mogla več uveljavljati v pobot vtoževanim najemninam in s tem tudi zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke tako v tem sporu (odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na ugotovitve iz drugih postopkov, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom najemnin) kot tudi v drugih sporih, v katerih je tožeča stranka uveljavljala plačilo najemnin do tožene stranke niti ni mogla uveljaviti v sodnih postopkih, ker je bilo o pobotnem ugovoru odločeno z učinki pravnomočnosti v postopku pod I Pg 1064/2010 še pred odločitvijo v tem sporu in še pred odločitvijo v drugih sporih, ki so tekli med pravdnima strankama v zvezi s plačili najemnin in pobotnimi ugovori oziroma zahtevki tožene stranke po procesnem pobotanju. Sodišče prve stopnje je v zadevi I Pg 1064/2010 odločilo z učinki pravnomočnosti o neobstoju pobotne terjatve v višini 37.040,68 EUR, kar je razlog, da tožena stranka ni mogla imeti možnosti vsebinskega obravnavanja svojih pobotnih ugovorov v drugih zadevah. Na ta način je toženi stranki vsebinsko onemogočen dostop do sodišča in ji je bilo onemogočeno sodno varstvo. Sicer pa je sodišče v zadevi I Pg 1064/2010 tudi povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje.

V tej sporni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo po povzeti sodbi I Pg 1064/2010, da so dela na obnovi bila zaključena v aprilu 2010 in da je od tedaj dalje tožena stranka delo lahko opravljala v normalnem delovnem času, moralo pa bi samo ugotavljati dejansko stanje glede zmožnosti opravljanja dejavnosti tožene stranke v najetih prostorih, povzemalo pa je zgolj odločitve o prisojeni najemnini, kar objektivno gledano ustvarja nezaupanje v delo sodišč in R Slovenijo kot pravno državo. Tako izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o dejstvih, ki jih je navajala tožena stranka v zvezi z opravljanjem dejavnosti v prostorih tožeče stranke in je sodišče prve stopnje s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP.

Pritožba poudarja, da je tožeča stranka zadnjič spremenila tožbo 13.2.2013 in ne 20.10.2010 in je torej izrek sklepa o dovolitvi sprememba tožbe v nasprotju s podatki spisa.

Pritožba nadalje navaja, da je tožeča stranka v predlogu z dne 2.8.2010 , ki je bil podlaga za izdajo sklepa Okrožnega sodišča v Celju Plg 11/2010 z dne 14.9.2010 podala svoj odstop zgolj na podlagi ene sklenjene najemne pogodbe št. HS 1/2000 z dne 12.6.2000 in se pri tem sklicevala zgolj na 28. in 26. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) ter na neplačane najemnine od marca do vključno junija 2010 ter vložila primarni kot podredni tožbeni zahtevek. Za odstop od pogodbe na podlagi 2. alineje 28. člena ZPSPP tudi ob ugotovljenem neplačevanju najemnine, ni pogojev, saj je odstop mogoč samo, če najemodajalec najemnika opomni na zamudo s plačilom najemnine in najemnik v dveh mesecih po prejemu opomina najemnine ne poravna. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala. Ker je sodišče vezano na trditveno podlago strank in lahko sodi vselej le v mejah postavljenega zahtevka, je nedopustno, da je sodišče prve stopnje trditveno podlago tožeče stranke nadomestilo z ugotovitvijo o vlaganju izvršilnih predlogov za plačilo najemnine (31. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožba še navaja, da je v vlogi z dne 18.10.2010, ki je na sodišče prispela 20.10.2010, tožeča stranka navedla še dve dodatni najemni pogodbi in navedla vsebino določila 10. člena predmetnih pogodb, vendar brez konkretne specifikacije izostalih plačil najemnin izven obdobja marec - junij 2010, pa še to ob nadaljnjem hkratnem sklicevanju na 26. in 28. člen ZPSPP in tudi na prvem naroku 16.5.2012 in kasnejših vlogah 23.5.2012 in 24.5.2012 tožeča stranka ni obrazložila in navedla konkretne specifikacije izostalih plačil najemnine izven obdobja marec - junij 2010, prav tako ne naroku 13.2.2013. Tako je tudi v tem delu sodišče prve stopnje nedopustno nadomestilo trditveno podlago tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno po mnenju pritožbe imelo podlago le za odločanje o podrednem tožbenem zahtevku spremenjene tožbe z dne 13.2.2013 vendar pa bi o njej moralo najprej odločiti, ugotoviti pogoje za odstop od najemnih pogodb na podlagi 2. alineje 28. člena ZPSPP in upoštevati obdobje zapadlosti najemnine za marec - junij 2010 ter še ugotavljati utemeljenost nasprotnih zahtevkov do tožeče stranke, ki so bili uveljavljeni v pobot najemnini za to obdobje.

Tožeča stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita. Navedla je, da je postopek, ki se je vodil pod opr. št. I Pg 1064/2010 pravnomočno zaključen in ker je v tem postopku bilo ugotovljeno, da v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 37.040,86 EUR ne obstoji, gre za res iudicata in je sodišče bilo na to v celoti vezano. V obravnavani zadevi pa tožena stranka pobotnega ugovora ni postavila, saj tega niti ni mogla, če se je odločalo o izpraznitvenem nalogu, ki ni denarne narave. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločalo le o spremembi tožbe z dne 20.10.2010 in pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da obstojijo pogoji za izpraznitveni nalog po 28. členu ZPSPP, zato se mu s podrednim tožbenim zahtevkom glede odpovedi ni bilo potrebno ukvarjati.

Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank: - tožeča stranka je v tožbi s predlogom za izdajo izpraznitvenega naloga z dne 2.8.2010 navedla, da sta pravdni stranki v pogodbenem razmerju na podlagi pogodbe o najemu št. ... z dne 12.6.2000, po kateri je najemodajalec (tožeča stranka) najemniku (toženi stranki) oddal v najem poslovni prostor, kozmetični salon v pritličju H. S. v R. S. z mesečno najemnino 2.645 DEM (2.116, 96 EUR mesečno), pri čemer je pogodba bila sklenjena za nedoločen čas; - tožena stranka vse od marca 2010 ni plačevala najemnine, kljub pozivu z dne 14.4.2010 za poravnavo računa za marec in april 2010 in ker računa nista bila plačana, je tožeča stranka vložila izvršilni predlog 12.5.2010, nato pa ponovno izvršilni predlog za neplačane najemnine do vključno junij 2010, saj jih tožena stranka tudi po aprilu 2010 ni plačevala; - tožena stranka je svojo dejavnost v najetih prostorih lahko nemoteno opravljala kljub obnovitvenim delom, ki jih je izvajala tožeča stranka, ki pa so se izvajala le do 10.4.2010 in je bila tožena stranka o načrtovanih obnovitvenih delih pravočasno obveščena in pozvana, da ustrezno prilagodi obratovalni čas; - ker tožena stranka najemnine ni plačala kljub opominu, obstoji pravna podlaga za odstop od najemne pogodbe in zahtevo za izpraznitev poslovnega prostora po 28. členu ZPSPP, podredno pa tožeča stranka odpoveduje najemno pogodbo in zahteva, da tožena stranka izprazni poslovni prostor do 12.10.2010 oziroma z zahtevo za izdajo izpraznitvenega naloga tožeča stranka primarno zahteva izpraznitev in izročitev poslovnega prostora v 8. dneh, podredno pa izpraznitev in izročitev poslovnega prostora do izteka enoletnega odpovednega roka 12.10.2010; - tožeča stranka je še zatrjevala, da ima s toženo stranko poleg že navedene najemne pogodbe sklenjeni še dve najemni pogodbi za isti hotel in je tako toženi stranki bil z najemno pogodbo št. ... z dne 12.6.2000 dan v najem poslovni prostor v velikosti 105,8 m², z najemno pogodbo št. ... z dne 12.6.2000 poslovni prostor v velikosti 16 m², z najemno pogodbo št. ... z dne 10.10.2000 pa poslovni prostor v izmeri 23 m², vse v enaki vsebini in tako tožeča stranka odstopa od vseh treh najemnih pogodb oziroma jih podredno odpoveduje ter zahteva izpraznitev in izročitev poslovnih prostorov in tožeča stranka je ustrezno spremenila tožbeni zahtevek; - tožena stranka ni plačevala najemnin od marca 2010 dalje, zato je izpraznitveni nalog utemeljen; tožena stranka je prerekala utemeljenosti izpraznitvenega naloga, nasprotovala spremembi tožbe in trdila, da terjatev tožeče stranke za plačilo najemnin za marec in april 2010 ne obstaja, ker je tožena stranka v tem obdobju ni mogla opravljati svoje dejavnosti v kozmetičnem salonu zaradi obnovitvenih del, ki jih je izvajala tožeča stranka, poleg tega pa je tožena stranka v pobot vtoževanim najemninam uveljavljala stroške odprave napak zaradi nekvalitetne izvedbe oken v znesku 22.055,68 EUR, nadalje v višini 14.985,00 EUR zaradi zamakanja v prostore in isto pobotno terjatev uveljavlja v pobot v tej pravdi v zvezi z neplačanimi najemninami za marec 2010 in vse nadaljnje mesece; od avgusta 2011 dalje tožena stranka najemnine redno plačuje in je torej šteti, da stranki soglašata, da najemno razmerje obstaja še naprej; poleg tega na to kaže tudi dejstvo, da je tožeča stranka toženi stranki zaračunala stroške po pogodbi o medsebojnem sodelovanju z dne 15.1.2002, kar pa je vezano na obstoj najemnega razmerja; - tožeča stranka je tekom pravde še pojasnila, da v zvezi s s plačilom najemnine za april 2010 teče med strankama postopek pod opr. št. I Pg 1064/2010, pod opr. št. I Pg 1829/2010 zaradi plačila najemnine za marec, maj, junij 2010, pod opr. št. 1528/2010 zaradi plačila najemnine od julij 2010 do junija 2011 in je v zadevi I Pg 1064/2010 sodišče s sodbo z dne 2.4.2012 ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 2116,96 EUR glede najemnine za april 2010, hkrati pa v celoti zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za plačilo 37.04,68 EUR; tožeča stranka ima še vedno interes za izpraznitveni nalog, s pogodbo o medsebojnem sodelovanju z dne 15.1.2002 pa je zaračunano zgolj koriščenje oglasne deske in ni v nikakršni povezavi z najemnim pogodbami; tožeča stranka je nadalje navedla, da je sodišče v zadevi pod II Pg 1326/2010 z delno sodbo z dne 30.5.2012 odločalo o nadaljnjih vtoževanih najemninah in na naroku dne 13.2.2013 je spremenila tožbo zlasti glede podrednega tožbenega zahtevka, tako da je odpovedni rok opredelila na 13.2.2014, hkrati pa opozorila, da tožena stranka v tej pravdi ne more uveljavljati v pobot izpraznitvenemu nalogu denarne terjatve o, katerem pa je poleg tega že bilo pravnomočno odločeno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Izpodbijana sodba ima po mnenju pritožbenega sodišča razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje zadosti jasno in prepričljivo pojasnilo, katera dejstva šteje za dokazana in je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožba sicer ne očita zmotnosti sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je skladno z določbo 185. člena ZPP dovolilo spremembo tožbe, opozarja zgolj na pisno pomoto v tem sklepu, ker trdi, da je tožeča stranka nazadnje tožbo spremenila na naroku 13.2.2013 in o tej spremembi bi moralo sodišče prve stopnje odločati.

Ker torej pritožbeno ni sporno,da je sodišče prve stopnje ravnalo procesno pravilno, ko je spremembo tožbe dopustilo, je moralo pritožbeno sodišče zgolj odločiti ali je do spremembe tožbe prišlo 20.10.2010, tako kot navaja sodišče prve stopnje ali pa 13.2.2013, kot meni pritožba, pri čemer pritožba sploh ne izpodbija razlogov sodišča prve stopnje, zakaj je štelo, da je do spremembe tožbe prišlo z 20.10.2010. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje so materialno pravno pravilni in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema (28. točka obrazložitve izpodbijane odločbe). Sodišče prve stopnje je navedlo, da je z izpraznitvenim nalogom ugodilo primarnemu zahtevku in toženi stranki naložilo v 8 dneh izpraznitev poslovnega prostora v pritličju hotela Sava. Tožeča stranka je po ugovoru tožene stranke 20.10.2010 spremenila tožbo s konkretno opredelitvijo posameznih poslovnih prostorov in z navedbo, da so bile sklenjene tri najemne pogodbe in ne samo pogodba ... in spremembo tožbe je sodišče dovolilo, saj je štelo, da je ta smotrna za dokončno ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama. Vse tri najemne pogodbe so se ob spremembi lastništva na H. S. zgolj prepisale, v resnici pa gre za enovit kompleks med seboj povezanih prostorov in bi izpraznitveni nalog bil izvršljiv že brez spremembe tožbenega zahtevka. Glede spremembe tožbe, ki je sicer bila dovoljena na naroku dne 13.2.2013 pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da o spremembi tožbe, ki je bila v tem, da je tožeča stranka v izrek vnesla odpoved najemnih pogodb, pa to po pravilnem pravnem stališču sodišča prve stopnje ob upoštevanju ustaljene sodne prakse, sploh ni potrebno odločati, saj odstop od najemne pogodbe oziroma odpoved najemne pogodbe, ni sestavina tožbenega zahtevka, ki obsega zgolj zahtevo, da je tožena stranka dolžna izprazniti najete poslovne prostore ali v roku 8 dni (v primeru odstopa od pogodbe po 28. členu ZPSPP) ali pa v danem enoletnem zakonskem roku (v primeru odpovedi najemnega razmerja po 24. členu ZPSPP), če gre za najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, za kakršno pa gre v sporni zadevi. Tako je sodišče prve stopnje v celoti pravilno odločilo o spremembi tožbe, ker je ta bila podana 20.10.2010 tako glede osnovnega (na podlagi odstopa od pogodbe) kot podrejenega tožbenega zahtevka (na podlagi odpovedi najemnih pogodb).

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker je samo nadomestilo trditveno podlago, ki je tožeča stranka ni zmogla in je v posledici tega napačno uporabljeno materialno pravo v zvezi z izpolnitvijo pogojev po 28. členu ZPSPP.

Po 28. členu ZPSPP, ki glasi: “Najemodajalec lahko odstopi od najemne pogodbe in zahteva izpraznitev poslovne stavbe oziroma poslovnega prostora ob vsakem času, ne glede na pogodbene ali zakonske določbe o trajanju najema:- če najemnik tudi po njegovem opominu uporablja poslovno stavbo oziroma poslovni prostor v nasprotju s pogodbo ali jih uporablja brez potrebne skrbnosti, tako da se dela občutnejša škoda; - če je najemnik v zamudi s plačilom najemnine dva meseca od dneva, ko ga je najemodajalec na to opomnil; - če najemodajalec iz vzroka, za katerega ni odgovoren trajno ne more uporabljati prostorov, v katerih je opravljal svojo dejavnost, in zato poslovno stavbo oziroma poslovni prostor sam potrebuje, „je potrebno dejansko za odstop od pogodbe v primeru, ko se ta veže na zakonski pogoj zamude pri plačevanju najemnine, izkazati še nadaljnji zakonski pogoj, da je najemnik na plačilo bil opomnjen, pa po opominjanju še vedno vsaj dva meseca zamuja s plačilom.

Pritožba zmotno meni, da tožeča stranka trditve glede obstoja opominjanja ni zmogla in pri tem še zmotno meni, da opominjanje predstavlja zgolj pisni opomin pred vložitvijo tožbe (ali predloga za izvršbo), ne pa tudi tožba sama. Tožeča stranka se je sklicevala tako na opomin pred vložitvijo tožbe kot na vložene predloge za izvršbo.

Opomin je tudi tožba (1), kar nedvomno izhaja iz ureditve po drugem odstavku 299. člena OZ, ki določa, da pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izven sodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. Navedena določba torej šteje kot opomin ustni opomin kakor tudi pisni opomin in seveda tožbo samo.

Tožeča stranka je že v tožbi s predlogom za izdajo izpraznitvenega naloga navedla (listna številka 2 spisa): “Najemnik najemodajalcu vse od meseca marca 2010 ne plačuje najemnine. Najemodajalec je že s pozivom z dne 14.4.2010 opomnil najemnika na dolžnost plačila najemnine, potem ko slednji ni plačal računov za marec in april 2010. Ker najemnik za mesec april 2010 ni plačal najemnine, je najemodajalec predlagal izvršbo, saj je že dne 12.5.2010 vložil izvršilni predlog. Ker najemnik tudi po mesecu aprilu 2010 ni plačeval najemnine, je bil najemodajalec prisiljen vložiti ponovni izvršilni predlog za izterjavo najemnine, s katerim je terjal vso neplačano najemnino za obdobje do vključno meseca junija 2010.” Tožeča stranka je v dokaz teh navedb predložila dopis - opomin z dne 14.4.2010 (A3 listina) in sklep o izvršbi VL 63422/2010 z dne 12.5.2010 (A7 listina). Enako je tožeča stranka podala trditveno podlago, ko je spreminjala tožbo, tako da je izpraznitveni zahtevek širila še na dve najemni pogodbi, saj je v vlogi z dne 18.10.2010 navedla, da najemnik ne plačuje najemnine in je v v zamudi s plačilom najemnine vse od marca 2010 dalje za vse poslovne prostore (listna številka 17 spisa) v dokaz pa je predložila vse račune za plačilo najemnin za obdobje od marca do vključno oktobra 2010 in s strani najemnika niso bili plačani (listine A 13 - A 36 spisa).

V vlogi z dne 12.12.2011 pa je tožeča stranka še navedla (listna številka 43 spisa), da je med pravdnima strankama v teku več sporov, ki jih vodi naslovno sodišče in v katerih tožeča stranka terja plačilo neplačane najemnine in se tako v postopku I Pg 1064/2010 terja plačilo najemnine za mesec april 2010, v postopku I Pg 1829/2010 plačilo najemnine za mesec marec, maj in junij 2010, v postopku I Pg 1528/2011 pa plačilo najemnine za obdobje julij 2010 do julij 2011. Tožena stranka ne izpolnjuje svoje obveznosti iz sklenjenih najemnih pogodb vse od marca 2010 pa vse do julija 2011 oziroma najemnine ne plačuje niti sedaj. V dokaz je tožeča stranka predlagala vpogled v navedene spise.

Pritožba se pokaže po navedenem kot neutemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje, da ni ravnalo skladno z 2. členom ZPP, ki določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov in da je vezano na trditveno in dokazno podlago strank (7. člen ZPP), saj ne le, da je tožeča stranka podala zadostne trditve glede neplačevanja najemnin in trditve ustrezno dokazno podprla, pritožba zmotno meni tudi, da tožeča stranka ni izkazala potrebnega opominjanja k plačilu, ker je napačno njeno stališče, da predlog za izvršbo ni šteti kot opomin.

Tožeča stranka je v primeru, ko ni pred vložitvijo predloga za izvršbo za vsako zamujeno plačilo posebej opominjala k plačilu, tvegala edino to, da bo do konca glavne obravnave (sodišče vselej odloča po stanju ob koncu glavne obravnave skladno z določbo 311. člen ZPP) tožena stranka izkazala, da je neplačane in sporne najemnine plačala pred iztekom roka, ki ga ZPSPP določa kot pogoj za uspešnost izpraznitvenega naloga, vendar pa ji kaj takega ni uspelo dokazati, niti to ni pritožbeno izpodbijano.

Pritožbeno ni izpodbijano, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje, da je sodišče glede plačila najemnine za mesec april 2010 (po treh izdanih računih) že pravnomočno odločilo s sodbo I Pg 1064/201 z dne 2.4.2010, s katero je sodišče vzdržalo v veljavi izvršilni sklep VL 51248/2010 z dne 15.4.2010 za plačilo 2.116,96 EUR z obrestmi in stroški (22. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in je višje sodišče s sodbo z dne 28.9.2012 zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Prav tako ni pritožbeno izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da je sodišče v zadevi II Pg 1326/2010 združilo v skupno obravnavanje spore II Pg 1326/2010, I Pg 1829/2010 in I Pg 1528/2011 in nato v zvezi z vsemi zahtevki izdalo delno sodbo in sklep. Pri tem se zahtevki tožeče stranke nanašajo iz prej sporne zadeve I Pg 1829/2010 na plačilo najemnin za obdobje marec, maj, junij 2010 v skupnem znesku 8.467,84 EUR, v prej sporni zadevi I Pg 1528/2011 pa je tožeča stranka vtoževala 67.093,29 EUR, kar predstavljajo neplačane najemnine od julij 2010 do julij 2011 in sodišče je z delno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnin za maj in junij 2010 ter julij 2010 do julij 2011 (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Pritožbeno sodišče ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in mu pritožba ne nasprotuje, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je skladno z 28. členom ZPSPP utemeljen izpraznitveni nalog na podlagi odstopa od najemnih pogodb, za katere tožena stranka ni plačala najemnine od aprila 2010 do julija 2011 in ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno ni sporna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da sicer tožena stranka od avgusta 2011 ponovno plačuje najemnino, vendar tožeča stranka v času od julija 2011 dalje s svojimi ravnanji ni konkludentno kazala na ohranitev najemnega razmerja, saj je ves čas toženi stranki zaračunavala uporabnino, poleg tega pa je v motenjski tožbi, ki jo je zoper njo vložila tožena stranka, tožeča stranka tudi pritožila zoper sklep P 160/2010 z dne 23.11.2010, s katerim je tožeči stranki prepovedana deložacija tožene stranke iz kozmetičnega salona. Pritožbeno ni sporna niti dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da tudi zaračunavanje oglaševanja po Pogodbi o medsebojnem sodelovanju z dne 15.1.2002 ne pomeni, da tožeča stranka nima več pravnega interesa za tožbo z izpraznitvenim nalogom.

Pritožba pa očita sodišču prve stopnje, da ni samo ugotavljalo ali obstoji pobotna terjatev tožene stranke, ki jo je zatrjevala v sporni zadevi in sicer za plačilo 37.040,68 EUR in naj bi s tem toženo stranko prikrajšalo za pravico do polne izjasnitve v postopku ter ni podalo lastnih razlogov zakaj ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s pobotnim ugovorom, vendar pa sta oba očitana pritožbena razloga neutemeljena ob dejstvu, da pritožba sama pove, da je v zadevi I Pg 1064/2010 že bilo pravnomočno odločeno o neobstoju te v pobot ugovarjane terjatve in da je to v svojih razlogih tudi ugotovilo sodišče prve stopnje, torej mu ne gre očitati odsotnost razlogov glede sporne pobotne terjatve in ni zagrešena očitana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ko je tudi pritožbeno nesporno, da je o pobotni terjatvi že bilo pravnomočno odločeno, potem je sodišče na takšno odločitev vezano in ne sme ponovno odločati o že pravnomočno razsojeni zadevi. Po tretjem odstavku 319. člena ZPP postane v primeru, če je s sodbo odločeno o terjatvi, ki jo je tožena stranka uveljavljala z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve pravnomočna. Sodišče pa mora ves čas postopka po uradni dolžnosti paziti ali je stvar že pravnomočno razsojena (drugi odstavek 319. člena ZPP) in če ugotovi, da je pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno je tožbo potrebno zavreči. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka želi uveljavljati pobotno terjatev, o kateri je že pravnomočno razsojeno, ni smelo več ugotavljati dejanskega stanja v zvezi z njo in ne o njej odločati, pritožbeni očitek o tem, da je sodišče prve stopnje toženi stranki odvzelo pravico do sodnega varstva pa je povsem neutemeljen.

Če tožena stranka meni, da je presoja o neobstoju pobotne terjatve v znesku, kot je to sodišče presodilo v zadevi I Pg 1064/2010 nezakonita in nepravilna, je to ob dejstvu, da je v zadevi že pravnomočno odločeno, zgolj golo mnenje, ki ne more prinesti uspeha v tem postopku, sodišču prve stopnje pa ne nalaga dolžnosti, da bi še enkrat odločalo o že pravnomočno odločeni zadevi.

Pritožbeno sodišče v celoti kot pravilno sprejema tudi pravno naziranje sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni določno postavila procesnega pobotnega ugovora za znesek 37.040,68 EUR, ampak se je na pobotno terjatev sklicevala kot na razlog, zakaj tožeča stranka neutemeljeno odstopa od pogodbe oziroma jo odpoveduje z izpraznitvenim nalogom, kar pa je povsem pravilno, saj v obravnavni zadevi, ko tožeča stranka ne vtožuje denarnega zahtevka, ne obstoji pogoj istovrstnosti terjatev, da bi sploh lahko prišlo do pobota. Po 311. členu OZ se lahko pobotata samo terjatvi, ki se obe glasita na denarni znesek, tožeča stranka pa v tem postopku zahteva izpraznitev poslovnih prostorov. Če bi tožena stranka postavila konkreten pobotni procesni ugovor, bi ga moralo sodišče zavreči, ker je o njem že bilo pravnomočno odločeno s sodbo I Pg 1064/2010. Pritožbeno sodišče še dodaja, da o pobotni terjatvi v okoliščinah primera, kot je ta, sodišče prve stopnje ni moglo odločati niti kot o predhodnem vprašanju, saj je ravno kot o predhodnem vprašanju že bilo pravnomočno odločeno in je sodišče prve stopnje na to procesno dejstvo vezano.

Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo tako izpodbijani sklep kot izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka, ki ni uspela s pritožbo, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo pa ni prispeval k razjasnitvi zadeve niti k odločitvi pritožbenega sodišča, zato mora tudi tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj M. Juhart v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana 2003, stran 358 in naprej