Jedro

Stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z nepravilnim delom upravnega organa v upravnem postopku, ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 23. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 2. točka izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v izreku pod točko 1. na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS) zavrglo tožničino tožbo, ker je zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena. Z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi izpodbijanega dela sklepa, ki se nanaša na v tožbi priglašene stroške postopka tožnice, sodišče prve stopnje navaja, da po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti izpodbijanega akta. To določbo pa je potrebno uporabiti tudi v primeru neizpolnjevanja procesnih pogojev za vsebinsko obravnavo tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnilo.

Tožnica vlaga pritožbo zoper 2. točko izreka izpodbijanega sklepa in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da priglašenim stroškom v celoti ugodi in jih naloži v plačilo toženi stranki, prav tako pa odloči tudi o pritožbenih stroških, ki so razvidni iz priloženega stroškovnika.

Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da ravnanje po napačnem pravnem pouku za stranko ne more imeti škodljivih posledic. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti tej temeljni procesni logiki in o zahtevi za povrnitev stroškov postopka odločiti na podlagi 2. namesto 3. odstavka 23. člena, ki določa, da stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Napačen pravni pouk je zagotovo naključje, ki se je primerilo toženi stranki in je zaradi tega tožena stranka dolžna trpeti tudi vse stroške, ki so nastali v zvezi z napačnim pravnim poukom. Priglaša stroške tožbenega in pritožbenega postopka. Predlaga, naj sodišče o tem odloči in jih naloži v plačilo toženi stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe in pod izvršbo, vse na transakcijski račun pooblaščenca.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa.

Res je, da glede na določbo 4. odstavka 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če se stranka ravna po napačnem pravnem pouku, to ne more imeti zanjo nobenih škodljivih posledic. Zato je sodišče prve stopnje tožnico pravilno poučilo, da teče rok za pritožbo zoper ta v upravnem sporu izpodbijani akt, ki je imel napačen pouk o pravnem sredstvu, od dneva vročitve sodnega sklepa, s katerim je bila tožba zavržena kot nedovoljena, če ni stranka že prej vložila pritožbe na pristojni organ. Pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o povrnitvi uveljavljanih stroškov na podlagi določbe 2. odstavka 23. člena ZUS, pa po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen. Stroškov, ki so tožnici nastali v zvezi z nepravilnim delom upravnega organa v upravnem postopku, namreč ni mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi določbe 2. odstavka 23. člena ZUS, kot zmotno meni tožnica. Po tej zakonski določbi sicer res stranka vselej trpi stroške, ki so nastali po njeni krivdi ali naključju, vendar je ta stroškovna določba vezana na upravni spor in na stroškovno pravilo iz 1. odstavka 23. člena ZUS, ko sodišče odloča o stroških postopka le, če v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, torej meritorno in gre za spor polne jurisdikcije. Odločanje o stroških postopka je torej odvisno od tega, ali je sodišče o zadevi odločalo meritorno v sporu polne jurisdikcije in so tedaj nastali stroški po krivdi tožene stranke ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ker v obravnavanem primeru ni bilo takšnega odločanja po vsebini (gre za procesni sklep), po presoji pritožbenega sodišča tožnica na tej pravni podlagi ne more uveljavljati povrnitve priglašenih stroškov postopka, ki so nastali zaradi dela organa prve stopnje v upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del navedenega sklepa.