Jedro

Tožnik, ki v konkretni zadevi izpodbija sklep o zavrženju pritožbe zoper odločbo z dne 21. 3. 2012, hkrati izpodbija tudi sklep o dovolitvi izvršbe odločbe z dne 21. 3. 2012, ki je posledica sklepa o zavrženju pritožbe. Tožnikova pritožba je bila podana po osebi, ki ni zakoniti zastopnik tožnika, in ker k pritožbi ni bilo priloženo pooblastilo, s katerim bi zakonita zastopnica tožnika pooblastila pooblaščenca za vložitev pritožbe, je organ tožnika pravilno pozval na predložitev ustreznega pooblastila. Ker tožnik ni podal dopolnitve pritožbe v roku, ki ga je določil prvostopenjski organ, pač pa po poteku danega roka, je organ imel podlago, da je dopolnitev pritožbe, ki jo je prejel po določenem 8 dnevnem roku, zavrgel. Iz sklepa o dovolitvi izvršbe izhaja, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012, s katero je bilo tožniku kot zavezancu odrejeno, da je dolžan zagotoviti izvajanje oziroma spoštovanje Uredbe tako, da mora vzpostaviti in zagotavljati službo varovanja v gostinskem lokalu, kot to določa prvi odstavek 3. člena Uredbe in o tem takoj obvestiti prvostopenjski organ, postala 8. 4. 2012 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je s sklepom 061-66/2012/9 (4-14) z dne 21. 6. 2012 zavrgel pritožbo, ki sta jo zoper odločbo z dne 21. 3. 2012 vložili pravna oseba A. d.o.o. (tožnik) in pooblaščenec - odgovorna oseba pravne osebe B.B. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo s prvostopenjsko odločbo odločeno, da mora tožnik kot zavezanec zagotoviti izvajanje oziroma spoštovanje Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah tako, da mora vzpostaviti in zagotavljati službo varovanja v gostinskem lokalu C. na naslovu …. Odgovorna oseba pravne osebe je odločbo prejela 31. 3. 2012. Prvostopenjski organ je 13. 4. 2012 prejel pritožbo in pozval odgovorno osebo pravne osebe, da jo dopolni v 8 dnevnem roku, sicer bo kot nedovoljena zavržena. Prvostopenjski organ je 16. 5. 2012 tožnika pozval k dopolnitvi pritožbe zoper odločbo. Vročitev navedenega poziva je bila opravljana skladno s četrtim odstavkom 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in se štela za opravljeno z dnem 6. 6. 2012. Osemdnevni rok za dopolnitev pritožbe se je iztekel 14. 6. 2012, dopolnitev pritožbe pa je bila vložena šele 19. 6. 2012, torej po poteku roka za vložitev pritožbe. Zato je prvostopenjski organ pritožbo zavrgel kot prepozno.

Iz sklepa prvostopenjskega organa 061-66/2012/10 (4-14) z dne 21. 6. 2012 pa izhaja, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012, s katero je bilo tožniku kot zavezancu odrejeno, da je dolžan zagotoviti izvajanje oziroma spoštovanje Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah tako, da mora vzpostaviti in zagotavljati službo varovanja v gostinskem lokalu C. na naslovu …, in o tem takoj obvestiti prvostopenjski organ, postala 8. 4. 2012 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da če tožnik v roku treh dni po vročitvi tega sklepa ne bo obvestil prvostopenjski organ, da ima v predmetnem gostinskem lokalu vzpostavljeno in zagotovljeno službo varovanja, bo kot prisilno sredstvo uporabljana denarna kazen v znesku 500,00 EUR. Da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe pa izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo tožniku z odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012 odrejeno, da je dolžan zagotoviti izvajanje oziroma spoštovanje Uredbe o obveznem organiziranju službe varovanja na javnih prireditvah (v nadaljevanju Uredba) tako, da mora v lokalu C. vzpostaviti in zagotavljati službo varovanja na način, kot določa 3. člen Uredbe, o izpolnitvi obveznosti pa mora takoj pisno obvestiti prvostopenjski organ. Po ugotovitvi, da tožnik ne spoštuje z odločbo odrejenih ukrepov, je bilo treba tožniku na podlagi 298. členu ZUP zagroziti, da bo uporabljen prisilni ukrep (denarna kazen), če se ne bo ravnal po izvršljivi odločbi in ne bo v roku treh dni po vročitvi tega sklepa v gostinskem lokalu C. na naslovu …, vzpostavil in zagotavljal službo varovanja na način, kot ga določa 3. člen Uredbe in o tem takoj obvestil prvostopenjski organ.

Tožnikovi pritožbi zoper navedena sklepa je zavrnilo Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski organ. Slednje je s sklepom z dne 27. 9. 2012 združilo odločanje o navedenih pritožbah in z odločbo pritožbi zoper navedena sklepa zavrnilo. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je drugostopenjski organ na podlagi 130. člena ZUP združil odločanje v en postopek, saj se zahtevka opirata na isto dejansko stanje in isto pravno podlago. Iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je s prvim sklepom zavrgel pritožbo kot prepozno in z drugim sklepom ugotovil, da je odločba z dne 21. 3. 2012 postala 8. 4. 2012 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba.

Tožnik v tožbi navedena sklepa (o zavrženju pritožbe in o dovolitvi izvršbe) izpodbija in uveljavlja vse razloge iz prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), primarno pa zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Tožnik navaja, da je zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012 vložil pravočasno pritožbo, ki pa ni bila podpisana s strani zakonite zastopnice tožnika, ampak s strani pooblaščenca (B.B.), ki je sicer soprog zakonite zastopnice tožnika. Zato je prvostopenjski organ tožnikovo zakonito zastopnico pozval, naj v roku 8 dni dopolni pritožbo z dokazilom, da je podpisnik B.B. pooblaščen za podajo pritožbe. Zakonita zastopnica tožnika je nato pravočasno odgovorila, da pooblašča B.B. kot podpisnika za podajo pritožbe. Vendar pa je prvostopenjski organ 16. 5. 2012 tožnika ponovno pozval na dopolnitev pritožbe s podpisom zakonitega zastopnika. Tožnik je ponovno dopolnil tožbo v skladu s ponovnim pozivom prvostopenjskega organa, s priporočeno pisemsko pošiljko, oddano 18. 6. 2012, rok za dopolnitev pritožbe po zadnjem pozivu pa se je iztekel 14. 6. 2012. Ker je prvostopenjski organ zmotno štel, da je bila tožnikova pritožba prepozna ter ker tudi sicer pritožba na podlagi 3. točke izreka odločbe z dne 21. 3. 2012 ne zadrži izvršitve, je posledično izdal sklep o izvršljivosti odločbe in dovolitvi njene izvršbe.

Tožnik meni, da sklep o zavrženju tožnikove pritožbe ni pravilen. Sklicuje se na določbe ZUP, ki se nanašajo na zakonitega zastopnika oziroma pooblaščenca (42., 48., 57., 53. člen ZUP). Pritožba tožnika, ki je bila vložena 13. 4. 2012, je bila jasno vložena v imenu tožnika. Zakonita zastopnica tožnika C.C. je s priporočeno pošto 14. 5. 2012 obvestila prvostopenjski organ, da pooblašča B.B. kot podpisnika za vložitev pritožbe. Dopis je v pisni obliki in izrecno pooblašča B.B. za vložitev pritožbe. Glede na navedeno je bila tožnikova pritožba z dne 7. 4. 2012 popolna in pravočasna. Zato prvostopenjski organ niti ni imel več pravne in dejanske osnove, da je s pozivom z dne 16. 5. 2012 ponovno pozival tožnika za dopolnitev pritožbe. Ravnanje prvostopenjskega organa, ki je tožnikovo pritožbo zavrgel kot prepozno, zato predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ob pravilni uporabi določb ZUP bi moralo biti o tožnikovi pritožbi meritorno odločeno.

Tožnik nadalje navaja, da odločba prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012 temelji na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in zmotni uporabi materialnega prava. Tožnik namreč v svojem lokalu ne organizira nikakršnih javnih prireditev. Zato je v tem delu upravni organ v navedeni odločbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje. Ker je navedena odločba nezakonita in nepravilna, je posledično nepravilen in nezakonit tudi sklep prvostopenjskega organa, s katerim je dovoljena izvršba odločbe z dne 21. 3. 2012. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi sklep o zavrženju pritožbe ter da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter da odpravi sklep, s katerim je dovoljena izvršba odločbe z dne 21. 3. 2012. Hkrati predlaga, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na vse razloge, navedene v obrazložitvah izpodbijanih sklepov. Ne strinja se s tožnikovo navedbo, da je bila tožnikova dopolnitev dne 14. 5. 2012 popolna in pravočasna, saj je pooblastilo imelo bistveno pomanjkljivost, to je podpis zakonite zastopnice C.C.. Dopolnitev pritožbe (s podpisom) pa je bila dana po poteku 8 dnevnega roka, zaradi česar je prvostopenjski organ moral pritožbo kot prepozno zavreči. Izpodbijana sklepa sta zato pravilna in zakonita.

Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah. Pritožbo, ki je bila vložena 13. 4. 2012, je podpisal B.B., ki je bil sicer s strani tožnika pooblaščen za opravljanje vseh pravnih dejanj v imenu in za račun tožnika (pooblastilo z dne 4. 5. 2011). Ni sporno, da je prvostopenjski organ 16. 5. 2012 tožnika ponovno pozval na dopolnitev pritožbe s podpisom zakonite zastopnice tožnika in da je tožnik 18. 6. 2012 po pošti poslal drugo dopolnitev pritožbe. Dopolnitev pritožbe, ki je bila popolna, pa je bila vložena po izteku 8 dnevnega roka za dopolnitev pritožbe. Ker je tožnik vlogo dopolnil pred sprejemom sklepa o zavrženju pritožbe ter je prvostopenjski organ v času izdaje sklepa z dne 21. 6. 2012 že razpolagal z dopolnitvijo tožnika, bi po mnenju tožnika moral kot pravočasno upoštevati tudi dopolnitev tožnika, ki jo je vložil 18. 6. 2012. Prvostopenjski organ torej napačno ni upošteval tožnikove dopolnitve vloge (vložene 18. 6. 2012), ki je bila v smislu 67. člena ZUP pravočasna. Rok iz drugega odstavka 67. člena ZUP namreč ni prekluziven, temveč je instrukcijski in ga lahko upravni organ na prošnjo stranke tudi podaljša (npr. sodba Upravnega sodišča U 676/2007 z dne 9. 9. 2008). Ker pa je bila pritožba tožnika zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012 vložena pravočasno in je bila popolna, odločba z dne 21. 3. 2012 še ni postala izvršljiva.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi prereka tožnikove navedbe. V zvezi s tožnikovim pooblastilom z dne 4. 5. 2011 navaja, da tožnik v postopku nikoli ni navajal, da razpolaga z omenjenim pooblastilom, prav tako ni obrazložil, zakaj ga ni navajal v upravnem postopku, zaradi česar se navedeno pooblastilo ne more upoštevati pri odločanju. Zavrača tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča I U 676/2007, saj ne gre za identično dejansko stanje.

Tožnik vztraja pri svojih tožbenih navedbah. Glede razlage 67. člena ZUP se sklicuje tudi na mnenje Fakultete za upravo Univerze v Ljubljani z dne 15. 6. 2011. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijanih sklepih in drugostopenjski odločbi in se sodišče na njih sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V predmetni zadevi je sporen sklep prvostopenjskega organa o zavrženju tožnikove pritožbe. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012. Ker navedena pritožba ni bila podpisana s strani tožnikove zakonite zastopnice, ampak s stani pooblaščenca (B.B.), je prvostopenjski organ tožnikovo zakonito zastopnico z dopisom z dne 16. 4. 2012 pozval, naj v roku 8 dni dopolni pritožbo z dokazilom, da je podpisnik B.B. pooblaščen za podajo pritožbe. Iz navedenega dopisa izhaja tudi opozorilo, da bo v nasprotnem razumljeno, da pritožba zoper izdano odločbo ni bila podana po upravičeni osebi in bo kot nedovoljena zavržena. Na navedeni poziv je prvostopenjski organ s strani tožnika prejel dopis: „Dopolnitev pritožbe na odločbo št. 061-66/2012/2“, iz katerega izhaja, da C.C. pooblašča B.B. kot podpisnika za podajo pritožbe. Vendar pa navedeni dopis ni bil podpisan s strani pooblastiteljice C.C.. Zato je prvostopenjski organ tožnikovo zakonito zastopnico z dopisom z dne 16. 5. 2012 ponovno pozval, da pritožbo v roku 8 dni dopolni s podpisom odgovorne osebe in osebe pooblaščene za zastopanje. Iz navedenega dopisa izhaja tudi opozorilo, da bo v nasprotnem razumljeno, da pritožba zoper izdano odločbo ni bila podana po upravičeni osebi in bo kot nedovoljena zavržena.

V zadevi med strankama ni sporno, da je tožnikova druga dopolnitev pritožbe, s katero zakonita zastopnica tožnika pooblašča B.B. kot podpisnika za podajo pritožbe, ki je bila dopolnjena z lastnoročnim podpisom pooblastiteljice, bila posredovana prvostopenjskemu organu po preteku določenega 8 dnevnega roka. Zato je v predmetni zadevi sporno vprašanje, ali bi prvostopenjski organ moral navedeno pooblastilo, ki mu je bilo posredovano po preteku roka za dopolnitev pritožbe, vendar še pred izdajo izpodbijanega sklepa, upoštevati in šteti, da je pritožba s tem popolna in pravočasna. Na slednje se namreč sklicuje tožnik, ki meni, da prvostopenjski organ, ki dopolnitve pritožbe, ki je bila dana po 8 dnevnem roku, ni upošteval ter je z izpodbijanim sklepom pritožbo zavrgel, ni ravnal pravilno.

Po presoji sodišča tožbeni ugovori tožnika, da bi prvostopenjski organ v predmetni zadevi moral navedeno dopolnitev pritožbe, ki je bila upravnemu organu poslana po določenem 8 dnevnem roku, šteti kot pravočasno, niso utemeljeni. Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da rok iz 67. člena ZUP ni prekluziven, pač pa instrukcijski ter da bi zato prvostopenjski organ v predmetni zadevi tožnikovo dopolnitev pritožbe, ki jo je prejel pred izdajo izpodbijanega sklepa, moral upoštevati. Iz prvega odstavka 67. člena ZUP izhaja, da če je vloga nepopolna ali nerazumljiva, je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči. Organ mora v roku petih delovnih dni zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo, in določiti vložniku rok, v katerem jo mora popraviti. Iz drugega odstavka 67. člena ZUP pa izhaja, da če stranka v tem roku pomanjkljivosti ne odpravi, organ s sklepom zavrže vlogo. Iz petega odstavka 68. člena ZUP pa izhaja, da če je sicer pravočasno vložena vloga nepopolna, pa vložnik pomanjkljivosti odpravi v roku, ki ga je določila uradna oseba, se šteje, da je vloga pravočasna.

Ker je v konkretni zadevi tožnikova pritožba bila podana po osebi, ki ni zakoniti zastopnik tožnika, in ker k pritožbi ni bilo priloženo pooblastilo, s katerim bi zakonita zastopnica tožnika pooblastila pooblaščenca za vložitev pritožbe, je organ tožnika pravilno pozval na predložitev ustreznega pooblastila, za kar mu je določil 8 dnevni rok, izrecno pa ga je tudi opozoril, da bo v nasprotnem primeru pritožba zavržena. Dopolnitev pritožbe, ki jo je po navedenem pozivu prejel prvostopenjski organ, še vedno ni bila popolna, saj predloženo pooblastilo ni imelo podpisa pooblastiteljice. Zato je organ ponovno pozval tožnika na predložitev ustreznega pooblastila in mu ponovno določil 8 dnevni rok ter ga opozoril, da bo v nasprotnem primeru pritožba zavržena. Ker kljub temu tožnik ni podal dopolnitve pritožbe v roku, ki ga je določil prvostopenjski organ, pač pa po poteku danega roka, kar med strankama ni sporno, je tudi po presoji sodišča organ imel podlago, da je dopolnitev pritožbe, ki jo je prejel po določenem 8 dnevnem roku, zavrgel. Navedeno izhaja iz citiranih določb 67. člena ZUP ter iz petega odstavka 68. člena ZUP. Po slednjem bi se štelo, da je pritožba, za katero je določen rok prekluzivni rok 15 dni, vložena pravočasno, če bi bila njena dopolnitev (odprava pomanjkljivosti) dana v roku, ki ga je določil upravni organ. Ker tožnikova dopolnitev pritožbe ni bila dana v navedenem roku, je pravilen izpodbijani sklep, da je bil zakonski rok za vložitev pritožbe prekoračen.

Iz pojasnjenih razlogov tožnikovo sklicevanje, da izpodbijani sklep o zavrženju tožnikove pritožbe ni pravilen, ni utemeljeno. Na drugačno odločitev v navedeni zadevi tudi ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na sodbo Upravnega sodišča iz leta 2008. Pri tem sodišče tudi ugotavlja, da iz navedene sodbe, na katero se sklicuje tožnik, ne izhajajo vse relevantne okoliščine zadeve. Tako npr. iz navedene sodbe ne izhaja, ali je bila stranka s pozivom upravnega organa na dopolnitev vloge tudi opozorjena na posledice, če v danem roku vloge ne bo dopolnila. V zadevi, ki je predmet navedenega postopka, je bil tožnik v pozivu na dopolnitev pritožbe opozorjen na posledice, če pritožbe ne bo dopolnil v danem roku. Glede na peti odstavek 68. člena ZUP, je bil tožniku z danim 8 dnevnim rokom za dopolnitev pritožbe podaljšan rok za vložitev popolne pritožbe. Slednji pa je prekluzivni. Tožnik pa tudi ni zaprosil za podaljšanje navedenega roka.

Po povedanem so neutemeljeni tožbeni ugovori, da je zakonita zastopnica tožnika s priporočeno pošto 14. 5. 2012 obvestila prvostopenjski organ, da pooblašča B.B. kot podpisnika za podajo pritožbe ter da prvostopenjski organ niti ni imel več pravne in dejanske osnove, da je s pozivom z dne 16. 5. 2012 ponovno pozival tožnika na dopolnitev vloge. Iz upravnih spisov je namreč razvidno, da na obvestilu tožnika, ki je bil poslan upravnemu organu 14. 5. 2012, ni bilo podpisa pooblastiteljice, kar je bil tudi razlog, da je upravni organ tožnika ponovno pozval na dopolnitev pritožbe.

Sodišče prav tako zavrača tožnikovo sklicevanje na pooblastilo z dne 4. 5. 2011, ki ga je tožnik sodišču predložil tekom upravnega spora, in iz katerega izhaja, da direktorica tožnika pooblašča B.B. za opravljanje vseh pravnih dejanj v imenu in za račun tožnika. Po presoji sodišča gre za nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1. Slednji določa, da v tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Ker navedenih pogojev tožnik v konkretni zadevi ni izkazal, sodišče pooblastila z dne 4. 5. 2011 pri odločanju v predmetni zadevi ni upoštevalo.

Tožnik, ki v konkretni zadevi izpodbija sklep o zavrženju pritožbe zoper odločbo z dne 21. 3. 2012, hkrati izpodbija tudi sklep o dovolitvi izvršbe odločbe z dne 21. 3. 2012, ki je posledica sklepa o zavrženju pritožbe, in ki po stališču tožnika prav tako ni pravilen. Iz sklepa o dovolitvi izvršbe izhaja, da je odločba prvostopenjskega organa z dne 21. 3. 2012, s katero je bilo tožniku kot zavezancu odrejeno, da je dolžan zagotoviti izvajanje oziroma spoštovanje Uredbe tako, da mora vzpostaviti in zagotavljati službo varovanja v gostinskem lokalu C. na naslovu …, kot to določa prvi odstavek 3. člena Uredbe in o tem takoj obvestiti prvostopenjski organ, postala 8. 4. 2012 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršba. Iz navedenega sklepa še izhaja, da če tožnik v roku treh dni po vročitvi tega sklepa ne bo obvestil prvostopenjski organ, da ima v omenjenem gostinskem lokalu vzpostavljeno in zagotovljeno službo varovanja, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 500,00 EUR. Navedeni sklep je prvostopenjski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 298. členom ZUP.

Iz prvega odstavka 290. člena ZUP izhaja, da organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom se ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe. 298. člen ZUP se nanaša na izvršbo s prisilitvijo in med drugim določa, da organ, ki opravlja izvršbo, prisili zavezanca k izpolnitvi obveznosti z denarno kaznijo. Organ, ki opravlja izvršbo, zagrozi najprej zavezancu, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Na podlagi citiranih zakonskih določb je z izpodbijanim sklepom prvostopenjski organ ugotovil izvršljivost odločbe z dne 21. 3. 2012, ki predstavlja izvršilni naslov, ter določil, da če se tožnik ne bo ravnal po izvršljivi odločbi, se bo opravila izvršba s prisilitvijo, z uporabo denarne kazni v višini 500,00 EUR. Z izpodbijanim sklepom se tako dovoljuje prisilna izvršitev obveznosti, ki je tožniku naložena z odločbo z dne 21. 3. 2012, iz katere tožnik obveznosti ni prostovoljno izvršil, pri čemer gre za izvršbo s prisilitvijo. Tožniku je zagrožena denarna kazen, ki ne presega zneska 1.000,00 EUR, ki ga kot najvišjega določa tretji odstavek 298. člena ZUP.

V konkretni zadevi, v kateri sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih sklepov, ki sta po presoji sodišča pravilna in zakonita, ne more biti predmet presoje zakonitost odločbe z dne 21. 3. 2012. Zato sodišče tožnikove ugovore, da navedena odločba ni pravilna in zakonita, zavrača kot nedovoljene. V predmetnem postopku, ki se nanaša na sklep o dovolitvi izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Iz prvega odstavka 292. člena ZUP namreč izhaja, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, z njo pa ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. Zato v tem postopku sodišče ni presojalo tožnikovih ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost odločbe z dne 21. 3. 2012, na katero se nanaša sklep o dovolitvi izvršbe.

Ker sta po presoji sodišča izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.