Up-139/96

19. junij 1996

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe R.K. iz S., ki ga zastopata I.T. in mag. A.B. P., odvetnika v P. na seji senata dne 19. junija 1996

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba R.K. zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Kp 132/95 z dne 25.4.1996 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Novi Gorici št. Ks 49/96 z dne 15.4.1996 in zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Kr 10/96-4 z dne 31.5.1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik izpodbija sklep izvenobravnavnega senata o podaljšanju pripora (iz razlogov koluzijske in ponovitvene nevarnosti) v preiskavi in sklep drugostopnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper prvi sklep. Meni, da sodišče obstoj obeh razlogov le zatrjuje, ne da bi te trditve tudi utemeljilo. Zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravice do osebne svobode (19. člen Ustave), kršitev domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) in pravice o odreditvi in trajanju pripora (20. člen Ustave). Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov in odpravo pripora.

2.Pritožnik meni, da nevarnost ponovitve kaznivih dejanj ne obstaja. Bil je odkrit in prijet. Zoper njega teče kazenski postopek. Četudi pojem varnosti ljudi zajema eksistenčno varnost, naj bi ta ustavni pogoj ne bil izpolnjen: posegi naj bi bili izvršeni v dobrine, ki niso eksistenčnega pomena (zlatnina, fotoaparati, zneski, ki ne presegajo nekaj plač, itd.).

3.Pritožnik zanika tudi obstoj koluzijske nevarnosti. Upiranje ob aretaciji naj bi bilo nagonsko in plod močnih čustvenih nabojev, strahu, osebne ogroženosti in brezizhodnosti položaja. Z enakega vidika bi bilo treba presojati tudi dejstvo, da je pojedel bančno kartico. Ker je dejanje priznal, naj bi bilo samo uničenje bančne kartice za nadaljnji postopek brez pomena. Policija je lahko ob hišni preiskavi zasegla vse, kar je lahko imelo kakršnokoli zvezo s prijavljenimi vlomnimi tatvinami. Drugi predmeti pri pritožniku naj bi ne bili najdeni zato, ker jih ni vzel. Pripor naj bi bil odrejen le zaradi pritiska na pritožnika, da bi priznal še ostala dejanja, zaradi katerih je v preiskavi. S tem naj bi se vnaprej domnevalo, da so neodkriti predmeti v sferi pritožnika, kar naj bi bilo v nasprotju z domnevo nedolžnosti. Pritožniku naj bi se očitale vse neodkrite velike tatvine, storjene na območju sodišča, kar naj bi pomenilo, da razlog koluzijske nevarnosti ne bo nikoli nehal obstajati. Med vrsticami naj bi se predpostavljalo, da bi pritožnik lahko vplival tudi na priče. Tak očitek je neutemeljen, saj je izvenzakonska partnerka oproščena dolžnosti pričanja, oškodovanci pa so take priče, na katere ne bi imelo pomena vplivati.

4.Dne 6. junija 1996 je pritožnik ustavno pritožbo razširil na sklep Vrhovnega sodišča o podaljšanju pripora. Ponovil je razloge iz prve vloge. Navedel je še, da ni mogoče govoriti o izpolnjenosti pogoja neogibne potrebnosti pripora za varnost ljudi, saj je bil domnevni storilec ropa, ki naj bi v skupini z revolverjem grozil, da bodo pred starši usmrtili otroka, po nekaj dneh izpuščen.

5.Po določbi drugega odstavka 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Po določbi prvega odstavka 20. člena Ustave se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996 (Uradni list RS, št. 16/96) odločilo o ustavnosti nekaterih določb ZKP, ki urejajo pripor nasploh in pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti. Obrazložilo je, na kakšen način naj sodišča uporabljajo navedene ustavno in zakonsko določene pogoje, da se zadosti ustavno določeni izjemnosti poseganja v osebno svobodo posameznika. Te pogoje mora sodišče presojati tako ob odreditvi pripora kakor tudi ob vsakem odločanju o podaljšanju pripora. V odločbah o ustavnih pritožbah zoper sklepe o priporu, predvsem v odločbah št. Up-57/95, Up-74/95 in Up-75/95, vseh z dne 7.7.1995 (OdlUS IV, 133; IV, 131; IV, 132) in št. Up-154/95 z dne 11.4.1996, je obrazložilo, kateri so elementi, ki jih za sklep o priporu iz razloga ponovitvene nevarnosti terja Ustava.

7.Prvostopno in Vrhovno sodišče sta ugotovili obstoj vseh elementov, potrebnih za odreditev pripora iz razloga po 3. točki drugega odstavka 201. člena ZKP. V sklepih o preiskavi, ki so predstavljali temelj za odreditev pripora, je prvostopno sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma, da je pritožnik storil očitana mu kazniva dejanja. Ta sklep je z navedbo konkretnih dejstev in dokazov, ki potrjujejo ta dejstva, prepričljivo obrazložilo. Pri utemeljevanju pripornega razloga je navedlo, da pritožnik tri leta ni zaposlen; da ima nezaposleno izvenzakonsko partnerko; da je bila pri hišni preiskavi najdena priprava za taljenje kovin, ki jo je pritožnik - kot je sam povedal - uporabljal za taljenje zlata; da je z eno od odvzetih bančnih kartic v sedemnajstih zaporednih dvignil skoraj vedno najvišji možni znesek, z drugo pa trikrat, ker je bila potem kartica preklicana. Na podlagi teh dejstev je sodišče sklepalo, da je pritožnik deloval dokaj profesionalno; da je pokazal neverjetno mero vztrajnosti in predrznosti; da njegovo življenje od izgube zaposlitve kaže, da je izvrševanje kaznivih dejanj velikih tatvin postalo njegov modus vivendi; da zneski, pridobljeni z vzetima bančnima karticama, odločno presegajo tiste, ki so potrebni za zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb pritožnikove družine; da je realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ki očitno obstaja, nedvomno tolikšna, da opravičuje pripor. Vrhovno sodišče je navedlo, da sta bila pri hišni preiskavi zasežena šop ključev in priprava za taljenje zlata; da velika okoliščina predmetov, ki naj bi jih ukradel pritožnik, in velika vrednost ukradenih zlatih predmetov kažejo na to, da naj bi kazniva dejanja izvrševal zaradi pridobitve sredstev za preživljanje; da naj bi bila njegova dejanja zelo drzna, saj naj bi ga niti to, da so ga pri posameznih hišah lastniki pregnali, ne odvrnilo od nadaljevanja s podobnimi dejanji.

8.Sodišči sta torej opredelili konkretne okoliščine, na podlagi katerih sta sklepali o obstoju realne nevarnosti, da bi pritožnik na prostosti ponovno storil podobno kaznivo dejanje. Navedli pa sta tudi, zakaj štejeta, da je nadaljnje trajanje pripora neogibno potrebno za zagotovitev varnosti ljudi. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-154/95 z dne 11.4.1996 navedlo, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo mogla odtehtati posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Ali je s storitvijo premoženjskega delikta ogrožena eksistenčna podlaga oseb, pa je možno presojati glede na obseg prizadetosti te pravice, kot sta vrednost ali pomembnost stvari, pa tudi glede na način storitve. Pritrditi je sodiščema, da te okoliščine obstajajo tudi v tem primeru. Pritožnik je utemeljeno osumljen, da je storil zelo veliko število kaznivi dejanj velikih tatvin oziroma poskusov velikih tatvin. Dejanja naj bi izvrševal z nasilnim vstopom v stanovanja. Zneski, pridobljeni z odvzeto bančno kartico, že lahko predstavljajo ogrozitev preživljanja oškodovane osebe.

9.Pritožnikovo zatrjevanje, češ da je bil v primeru mnogo bolj neposrednega ogrožanja varnosti ljudi obdolženec po nekaj dneh izpuščen, ni bistveno. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da je o odreditvi oziroma podaljšanju pripora potrebno odločati na podlagi konkretnih okoliščin posameznega primera. Tako mora sodišče na eni strani upoštevati okoliščine storitve in težo očitanega kaznivega dejanja, na drugi strani pa osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11.4.1996, Uradni list RS, št. 16/96).

10.Tudi drugostopni odločbi ni mogoče očitati zatrjevanih kršitev. Sodišče je argumentirano odgovorilo na trditve pritožnika, da ne obstoji realna nevarnost ponovitve kaznivih dejanj.

11.Prav tako so sodišča presodila vse okoliščine, bistvene za odločitev o podaljšanju pripora iz razloga koluzijske nevarnosti (2. točka drugega odstavka 201. člena ZKP). Opisala so konkretno ravnanje pritožnika, na podlagi katerega so sklepala na nevarnost uničenja sledov pritožniku očitanih kaznivih dejanj, in utemeljila, zakaj bi uničenje teh sledov oviralo preiskavo. S tem so zadostila tudi zahtevam za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz prvega odstavka 20. člena Ustave.

12.Sodišča so torej ugotovila in presodila vse, kar je pomembno za odločitev o ustavno dopustnem posegu v pritožnikovo pravico do osebne svobode, in svoje odločitve tudi ustrezno argumentirala.

Zatrjevane kršitve ustavnih pravic očitno niso podane, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in sodnika dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec.

Predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič