Jedro

Revident reviziji ni priložil sodbe sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanjem neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje, pa bi jo na podlagi petega odstavka 367.b člena ZPP moral; zato ni izkazal uveljavljanega razloga za dovoljenost revizije.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje je tožnik dne 9. 7. 2009 po odvetniku vložil revizijo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Dovoljenost revizije utemeljuje z obstojem pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K 1. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper obvestilo župana tožene stranke z dne 27. 3. 2009, da ugotovljena neskladnost pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma z dne 9. 12. 2008 ni odpravljena in se šteje, da pobuda ni bila vložena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, npr. v sklepu Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/08-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Skladno z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident sklicuje, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident pomembnega pravnega vprašanja ni izpostavil na navedeni način. Zatrjuje sicer, da gre za razumevanje in uporabo 71. člena Statuta in da v sodni praksi sodišča prve stopnje o navedenem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem tudi še ni odločalo. V zvezi s tem citira sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I U 66/2009 z dne 25. 2. 2009. ZPP, pa v petem odstavku 367.b člena določa, da mora predlagatelj revizije predložiti kopije sodnih odločb sodišča druge stopnje, na katere se sklicuje. Revident tega ni storil, zato ni izkazal uveljavljanega razloga za dovoljenost revizije, ki v obravnavani zadevi tako ni dovoljena.

7. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K 2. točki izreka:

8. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.

9. Ker lahko na podlagi drugega odstavka 84. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 le do odločitve o reviziji, Vrhovno sodišče pa je revizijo s tem sklepom zavrglo, je na podlagi drugega odstavka 84. člena v zvezi z drugim odstavkom 32. člena in ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.