Jedro

Tožnici je za leto 2008 pripadlo sedem dni dopusta, ker ji je delovno razmerje prenehalo pred 1. 7. 2008. Teh sedmih dni letnega dopusta ni izkoristila, saj ji zaradi pomanjkanja zaposlenih tega stranka tega ni omogočila, tako da je njen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova neizrabljenega dopusta znesek v višini 154,00 EUR ter ji od tega plačati vse prispevke iz naslova pokojninskega, invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2008 dalje do plačila (točka 1 izreka). Odločilo je tudi, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 385,56 EUR, ki jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Mariboru št. ... - sklic na ..., pri UJP ..., v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka 2 izreka).

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka z laično pritožbo, v kateri navaja, da je že večkrat obrazložila, da tožnica do plačila ni upravičena, saj ga je prejela, poleg tega pa je podjetje oškodovala namerno, imela je tudi nekorekten odnos do strank, to pa je bil razlog za prenehanje delovnega razmerja. Prilaga fotokopijo potrdila o prejemu 200,00 EUR v gotovini, kar je predstavljalo izplačilo regresa in nekaj dni dopusta. To gotovino ji je tožena stranka izplačala, ker je prosila za predplačilo.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

O zadevi je sodišče prve stopnje odločalo že dvakrat. Sodišče prve stopnje je prvič izdalo zamudno sodbo, s katero je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice na izplačilo regresa za letni dopust in plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče zamudno sodbo delno razveljavilo v točki 2 izreka glede odškodnine za neizrabljen letni dopust in točki 4 izreka – odločitev o stroških postopka. V novem sojenju je sodišče prve stopnje nato dne 18. 3. 2010 izdalo zamudno sodbo, ker se pravilno vabljena tožena stranke naroka ni udeležila. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče to zamudno sodbo razveljavilo, saj je bilo z odločbo Ustavnega sodišča RS odločeno, da se 2. odstavek 282. člena ZPP razveljavi – U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010, z ustavno odločbo z dne 20. 5. 2010 pa je bil iz enakih razlogov razveljavljen tudi 1. odstavek 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in je bila tako zamudna sodba izdana na podlagi predpisa, ki se ne uporablja. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovno razpisalo narok za glavno obravnavo, ki se ga tožena stranka, čeprav je bila pravilno vabljena, ponovno ni udeležila. Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo skladno s 5. odstavkom 282. člena ZPP v zvezi s 4. odstavkom 28. člena ZDSS-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožnica pri toženi stranki delala od 21. 9. 2007 do 20. 4. 2008, od 21 do 23. 4. 2008 pa je izkoristila tri dni dopusta in 23. 4. 2008 podala odpoved delovnega razmerja s 30. 4. 2008. Tožnici je po pogodbi o zaposlitvi pripadalo 21 dni dopusta. Ker je sklenila pogodbo o zaposlitvi v letu 2007 dne 21. 9. 2007, ji je za to leto pripadalo sedem dni dopusta, od katerih je tri dni tožnica izkoristila v letu 2008. Za leto 2008 ji je prav tako pripadal sorazmerni del dopusta to je 7 dni, ki pa jih tožnica ni mogla izkoristiti, saj ji zaradi pomanjkanja zaposlenih pri toženi stranki delodajalec tega ni omogočil. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na 162. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), po katerem je delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo pred 1. julijem upravičen do izrabe sorazmernega dela letnega dopusta in sicer do 1/12 letnega dopusta za vsak mesec dela, kar pri tožnici za leto 2008 znese sedem dni. Glede na to, da tožnica za leto 2007 ni izkoristila štirih dni dopusta, je upravičena do odškodnine za skupno enajst neizkoriščenih dni letnega dopusta, kar znese 154,00 EUR (11 dni x 4 ure x 3,50 EUR na uro). Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je tožnica upravičena tudi do zamudnih obresti od dneva prenehanja delovnega razmerja do plačila. Tožena stranka je šele v pritožbi navedla, da je tožnici izplačala 200,00 EUR kot predujem in za to predložila tudi listino (B1). Tega tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, saj je ves čas zatrjevala, da je izplačila zadržala zaradi poslovne škode, ki naj bi ji jo povzročila tožnica. Te pritožbene navedbe so novota. Tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala, da tega dejstva in tudi dokaza o izplačilu predujma ni mogla brez svoje krivde navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, zato jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).