Jedro

Kanonsko pravo je avtonomno pravo. Ravnanje pripadnika cerkve, ki nasprotuje kanonskemu pravu, in katerega posledica je prikrajšanje osebnostnih pravic, je zato protipravno. Sodišče mora torej v okviru ugotavljanja protipravnosti ravnanja, slednje presoditi tudi v luči kanonskega prava.

Izrek

Pritožbama se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka 2 izreka), izpodbijana sodba pa v celoti, razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dne 27.11.2001 tožnika pozvalo, naj tožbo popravi tako, da bo iz dejstev, ki so navedena v tožbi izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ker bo v nasprotnem primeru sodišče tožbo zavrnilo. Z drugo, izpodbijano točko sklepa, pa je sodišče tožnikovo tožbo zavrglo v tistem delu, s katerim tožnik zahteva, da "se nemudoma uredi postopek vrnitve v laični stan pri Kongregaciji za bogoslužje in zakramente v Rimu." S sodbo, izdano na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP, pa je sodišče dne 19.12.2001 zavrnilo tožnikov denarni odškodninski zahtevek, po katerem bi mu bili toženci zaradi prestanih duševnih bolečin nerazdelno dolžni plačati 5.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper del sklepa, s katerim je sodišče tožbo delno zavrglo, se pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Pritožnik se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, češ da zadeva ne spada v sodno pristojnost. Njegov zahtevek je namreč utemeljen na zakonski pravici vsakega posameznika, da od sodišča zahteva, naj odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti. Pritožnik sodišču očita, da poenostavlja njegove navedbe. Priznava, da kot prava nevešča stranka morda ni dovolj kleno utemeljil svojega zahtevka v smislu pravnega izražanja, ne glede na to pa vztraja, da je svoboda vesti temeljna človekova pravica, pri čemer poudarja, da je sodelovanje pri verskem ceremonialu zunanja manifestacija svobode verskega izražanja. Poudarja, da se temeljne in osebnostne pravice med seboj pokrivajo. Z zavrženim delom tožbe zahteva tožnik prenehanje vira njegovih duševnih bolečin, z ureditvijo laičnega statusa bi namreč ne bil več prizadet v svojih osebnostnih pravicah. Od sodišča tudi ne zahteva razveze zakramenta, zatorej ne gre za poseganje na versko področje, marveč se zahteva le vložitev akta, predloga za vrnitev v laični stan. Tožena stranka je edina pristojna vložiti predlog za vrnitev v laični stan ter odstraniti njegove psihične bolečine. Očitano opustitveno dejanje je namreč kršitev pravne norme ter vzrok njegovih psihičnih bolečin.

Zoper sodbo se, iz vseh pritožbenih razlogov, prav tako pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika. Navaja, da ni dolžan dokazovati pravnega temelja, dovolj je, da svojo škodo zatrjuje. Navaja, da je obrazložitev sodbe nejasna v odstavku, ko pravi, da iz tožbe ne izhaja utemeljenost zahtevka, pri tem pa ne pojasni, kaj konkretno ima v mislih, kaj je treba storiti, predložiti, da bi bilo tožbi zadoščeno. Meni, da bi ga morali kot prava neveščo stranko o tem podučiti. Pritožnik ponavlja svojo razlago ustavnih določb o svobodi veroizpovedi. Navaja, kakšno škodo vse je utrpel ter meni, da gre za škodo, ki je zaščitena tako z ustavo kot z zakonom.

Pritožbi sta utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo: Odločilni razlog, s katerim je utemeljena izpodbijana zavrnilna sodba, je materialnopravna ugotovitev sodišča prve stopnje, da nematerialna škoda, za katero tožnik vtožuje denarno odškodnino, ne predstavlja pravno priznane škode, zaradi česar naj bi bila tudi sama tožba nesklepčna. Pritožbeno sodišče je iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, prišlo do drugačnih materialnopravnih zaključkov.

Človekovo udejanjanje (uresničevanje njegove eksistence in esence) poteka na mnogih razumskih, čustvenih in čutnih področjih njegovega poklicnega, intimnega in družbenega življenja. To uresničevanje predstavlja uresničenje človekove osebnosti, zatorej je pravica do takšnega (samo)uresničevanja posameznikove osebnosti prav posameznikova splošna osebnostna pravica. Katoliška skupnost je velika, najverjetneje največja združba civilne družbe. Skozi njo in v skladu z njenimi pravili mnogi posamezniki uresničujejo religiozni vidik svoje osebnosti. Ta vidik celo razumejo kot tisto vezno tkivo, ki prežema celotno osebnost. Prizadetost takšnega uresničevanja predstavlja z vidika posameznika nedvomno prikrajšanje (poseg v) osebnostne pravice. Ta pa je pravno varovana tudi s pravili odškodninskega prava in tremi zakonsko predvidenimi zahtevki za sodno varstvo: zahtevo za prenehanje s kršitvami osebnostnih pravic (157. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), zahtevo za objavo sodbe ali popravka ali drugačnim dejanjem, ki lahko doseže podoben namen (199. člen ZOR) in denarnim odškodninskim zahtevkom (200. člen ZOR).

Tožnik v tožbi zatrjuje, da mu je bilo uresničevanje religioznega pola osebnosti, kakršno bi bilo sicer v skladu s pravili cerkvenega prava, onemogočeno. Versko samouresničevanje je namreč neločljiv preplet duhovnega samoizpraševanja na eni strani, na drugi strani pa navzven zaznavne simbolne manifestacije skozi razne obrede, ki so v katoliški skupnosti ustaljeni, običajni ter imajo med pripadniki te verske skupnosti jasno določen pomen. Tožnik je v tožbi določno navedel, katerih obredov vse se v vtoževanem obdobju ni mogel (smel) udeležiti, zaradi česar je po lastnih navedbah duševno trpel. Pritožbeno sodišče v nasprotju s stališčem sodišča prve stopnje ugotavlja, da takšna tožbena dejanska podlaga materialnopravno predstavlja trditve o duševnih bolečinah zaradi kršitve osebnostne pravice, kar je v skladu z določbo 200. člena ZOR pravno priznana škoda.

Vprašanje ali so toženci za takšno škodo dolžni plačati ustrezno denarno zadoščenje, pa je seveda odvisno od tega, ali so poleg obstoja pravno priznane škode podane tudi druge prvine civilnega delikta. Zaradi napačnega stališča, da tožba ni sklepčna, se s temi vprašanji sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, kar je pritožbenemu sodišču narekovalo, da izpodbijano sodbo v skladu s 355. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje vloženo tožbo najprej preizkusiti še z vidikov ostalih prvin civilnega delikta. V ospredju bo tako predvsem vprašanje, ali je bila zatrjevana pasivnost tožencev protipravna ter ali je med takšnim ravnanjem ter zatrjevano škodo podana pravno relevantna vzročna zveza. Glede na razloge izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem protipravnosti poudarja, da kanonsko pravo sicer res nima javne veljave (2. odstavek 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Socialistični republiki Sloveniji (ZPPVS; Ur.l. SRS 15/76 do 59/2002), kar pa ne pomeni, da ne predstavlja avtonomnega pravnega vira, torej sklopa pravnih pravil, ki zavezujejo tiste, ki na takšna skupnostna pravila prostovoljno pristanejo. Prvina protipravnosti je v našem pravu v prvi vrsti utemeljena na pravilu neminem laedere, ki je uzakonjeno v 16. členu ZOR. Po tem pravilu je ravnanje, ki povzroča škodo, protipravno. Takšno ravnanje že po splošnem družbenem pojmovanju nasprotuje načelom prava kot takšnim. V teoriji se izpostavlja, da je protipravno tudi tisto ravnanje, ki nasprotuje običajnim in moralnim pravilom (tako Stipkovi}: Protupravnost, Zagreb 1991). Še toliko bolj torej navedeno velja, ko je govora o kanonskem pravu, kolikor seveda gre za razmerja med pripadniki katoliške cerkve. Kadar je zatrjevan vzrok nastanka škode, kot velja v obravnavani zadevi, opustitveno ravnanje, pa je le-to protipravno v primeru, če je pravni naslovnik opustil neko dolžnostno ravnanje (razlog je v tem, ker je treba pri opustitivi kot vzroku uporabiti teorijo o ratio legis vzročnosti, ki odstopa od pravil naravne vzročnosti). Dolžnostno ravnanje pa postane takšno, če je pravnemu naslovniku naloženo z relevantno pravno normo. Tudi ta pravna norma pa ni nujno ustavnega ali zakonskega značaja, marveč gre lahko tudi za neko zelo splošno sprejeto moralno ali običajno pravilo, še toliko bolj pa seveda povedano velja za pravila avtonomnega prava (pogodbe, statuti...), kamor spada tudi kanonsko pravo. Ko se bo torej sodišče ukvarjalo z vprašanjem protipravnosti, bo moralo glede na tožbene navedbe to presojati tudi z vidika predloženih (!) pravil kanonskega prava.

O pritožbi zoper sklep: Razlogi, ki utemeljujejo razveljavitev druge točke izpodbijanega sklepa, so v veliki meri podani že zgoraj. Kot je bilo že rečeno, tožnik zatrjuje škodo v obliki duševnih bolečin zaradi kršitve pravic osebnosti. V takšnem primeru pa ima na voljo poleg denarnega zahtevka, o katerem je sodišče odločalo s sodbo, tudi sodno varstvo na podlagi 157. člena ZOR. Ta omogoča, da sodišče na tožnikovo zahtevo odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga pravica njegove osebnosti. V primeru, ko je vir kršitve osebnostnih pravic protipravna opustitev dolžnega ravnanja, lahko sodišče kršitelju (ali celo zgolj potencialnemu kršitelju) naloži, naj stori, kar je dolžan. Za odločanje o zahtevku po 157. členu ZOR pa je pristojno odločati sodišče, saj gre za varstvo osebnostnih pravic, torej za osebnostno civilnopravno razmerje. Tožnik trdi, da je za prenehanje kršitve njegove osebnostne pravice nujno potrebno, da toženci podajo ustrezno predlagalno izjavo. Ne glede na to, da zahtevek zaenkrat ni določen, kot to zahteva 105. člen ZPP, pa je razvidno, da tožnik od sodišča zahteva, naj tožencem naloži ravnanje v skladu s 157. členom ZOR. Ker torej po prepričanju pritožbenega sodišča gre za zadevo iz sodne pristojnosti, je bilo treba sklep v izpodbijanem delu razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v meritorno odločanje (3. točka 365. člena ZPP).

Po mnenju pritožbenega sodišča pa ni nikakršnih razlogov, da bi se novo sojenje vršilo pred drugim sodnikom oz. senatom (356. čl. ZPP).